“Najbolj vključujoče igre v zgodovini” niso všeč športnicam, ki tožijo nad nepravično konkurenco transspolnih tekmic

Športno javnost je že pred olimpijskimi igrami buril predviden nastop transspolne novozelandske dvigovalke uteži, ki je še leta 2013, pri svojih 34-ih letih, tekmovala v moški kategoriji, nato pa spremenila spol. V ponedeljek bo nastopila v Tokiu kot prva transspolna atletinja v ženski konkurenci.

Olimpijski komite hvali njen pogum, mnogim pa se zdi njeno uvrščanje iz moške v žensko kategorijo neprimerno in konec športa.

V kolumni za The Economist je tako tekačica Chelsea Mitchell na lastnem primeru pojasnila, zakaj je popolnoma nepravično, da lahko trans ženske sodelujejo v ženskem športu.

Minilo je že skoraj 20 let, odkar je na olimpijskih igrah dovoljeno nastopanje transseksualcem. V tem času je na svetovni oder prišlo več kot 54.000 olimpijcev, a šele na igrah v Tokiu so se prvi transseksualci pridružili paradi pod zastavami svojih držav.

Letošnje igre se bodo zapisale v zgodovino po sodelovanju številnih transseksualcev, med njimi tudi brazilska odbojkarica Tiffany Abreu, ameriška kolesarka BMX ekipe Chelsea Wolfe, kanadski brezspolni nogometaš Quinn, ki igra v ženski konkurenci, in dvigovalka uteži iz Nove Zelandije, Laurel Hubbard.

Njihova prisotnost je povzročila številne kritike sotekmovalcev, saj upravičeno opozarjajo na nepošteno prednost, ki bo pripeljala do tega, da bodo v ženskem športu prevladali transspolneži. Še posebej v primeru novozelandske dvigovalke uteži Laurel Hubbard, katere zgodbo smo že predstavili –  Hubbard, ki je do leta 2013 kot dvigovalec uteži tekmovala v moški konkurenci, je prva transspolna športnica, ki bi v ponedeljek lahko postala nosilka olimpijske medalje v ženski konkurenci. Medtem je brezspolna Quinn že odigrala dve tekmi za kanadsko žensko nogometno reprezentanco in se v zgodovino vpisala kot prva odkrita transspolna oseba, ki je nastopila na olimpijadi.

“Pogum” Hubbardove je podprl tudi Olimpijski komite, kjer se sicer strinjajo, da je vključevanje trans oseb v šport “veliko, težko in zapleteno vprašanje”, a poudarjajo, da imajo tudi takšni tekmovalci pravico do tekmovanja. »O udeležbi transspolnežev ni pravil ali predpisov MOK. To je odvisno od vsake mednarodne federacije. Laurel Hubbard je ženska, ki tekmuje po pravilih svoje federacije, zato se moramo pokloniti njenemu pogumu in vztrajnosti, da bo tekmovala in da se je kvalificiral za igre.«

Vključevanje trans žensk v ženski šport je nepravično

»Njihovo vključevanje v ženski šport prinaša nepravičnost v samem središču najpomembnejšega športnega tekmovanja na svetu,« pa v kolumni za The Economist piše univerzitetna tekačica Chelsea Mitchell. »Trans ženske so biološko moški, saj so rojene z moško fiziologijo. Dovoljenje, da v imenu vključevanja tekmujejo na ženskih tekmovanjih, dejansko ogroža integriteto tekmovanja. Ženske športnice ne izgubljajo le posameznih dogodkov, ampak tudi samo priložnost za tekmovanje.«

Mitchellova iz osebne izkušnje trdi, da je to za mlade ženske športnice popolnoma demotivacijsko. »Ta izkušnja se mi je ponavljala znova in znova. Lani sem končala srednjo šolo. Dolga leta sem bila v svoji domači zvezni državi Connecticut daleč najboljša tekačica. Toda Connecticut, tako kot MOK, dovoljuje biološkim moškim, da tekmujejo v srednjih šolah v ženskih športih, če se opredelijo kot ženske. Zaradi transspolne politike sem izgubila štiri naslove državne prvakinje in dva naslova za prvakinjo celotne Nove Anglije, da ne omenjam številnih drugih in tretjih mest. In ne gre samo zame, ampak za številne ameriške športnice.«

Sklicuje se na številne raziskave, ki kažejo, da imajo biološki moški, hormonskim terapijam navkljub, fizične prednosti pred ženskami. Študije kažejo, da se ta prednost giblje med 10 % in 50 %, odvisno od športa, in se kaže tudi v samih športnih rekordih. Tako je na primer leta 2018 skoraj 300 transspolno opredeljenih srednješolcev na 400 metrov teklo hitreje od osebnega rekorda Allyson Felix, ameriške olimpijske zmagovalke na igrah v Riu.

Številne fizične prednosti bioloških moških pred ženskami

MOK je to težavo poskušal odpraviti tako, da je od transseksualk zahteval, da so vsaj eno leto na zaviralcih testosterona, preden so lahko nastopile na olimpijskih igrah. Toda ta “rešitev” predvideva, da moška prednost izvira izključno iz testosterona. Nedavne študije, vključno s študijo o športni medicini leta 2021, pa kažejo, da ni tako. Čeprav zaviralci testosterona zmanjšujejo nekatere biološke dejavnike, ki moškim dajejo prednost (kot je raven hemoglobina), nimajo izrazitega vpliva na številne druge dejavnike, vključno z mišično močjo, kapaciteto pljuč in preprosto prednostjo zaradi velikosti. Moška puberteta ponuja prednosti, ki jih preprosto ni mogoče odpraviti.

Poleg tega Mitchellova opozarja tudi na vprašanje priložnosti. Kadarkoli biološki moški športnik tekmuje v ženski športni ekipi ali na tekmovanju žensk, športnica posledično izgubi priložnost za tekmovanje. Enako velja tudi za stopničke ali zmago. »Tako bo letos 43-letni biološki moški z ogromnimi fizičnimi prednostmi zasedel mesto športnice na olimpijskih igrah. To ni zgodba o pravičnosti. To je zgodba o krivicah, ki se ohranjajo zaradi nepremišljenega prizadevanja za politično korektnost.«

Najbolj “vključujoče” igre v zgodovini

Na olimpijskih igrah v Tokiu je letos več kot 120 lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev, queer in nevtralno spolnih oseb, zaradi česar so letošnje igre najbolj vključujoče v zgodovini, je razvidno iz novega poročila, ki ga je pripravil Outsports. Gre za športnike iz 25 držav, ki bodo tekmovali v 26 športih, niti eden pa ne prihaja iz Japonske.

Spletno mesto Outsport , ki pripravlja seznam omenjenih športnikov, je na igrah v Riu leta 2016 naštelo 56 omenjenih športnikov ter 23 na igrah štiri leta pred tem.