Nejc Kurbus, načelnik Skavtov: »Smo ponosni državljani in ponosni Slovenci«

foto: Jaka Krenker
POSLUŠAJ ČLANEK

»Pri skavtih sem že od otroštva, približno od osmega leta starosti. Nato sem bil vedno bolj vpet tudi na državni ravni, postavljali so mi vedno večje izzive in pred menoj je bilo vse več odgovornosti. Zadnja tri leta sem načelnik. Aktivni smo v 70 krajih po Sloveniji, skupaj nas je okoli 6000. Sem mentor mladim, večino reči postorimo skupinsko. To se mi zdi ključnega pomena, to sem si tudi zadal kot cilj, da pomagam drugim doseči in postoriti čim več,« razlaga Nejc Kurbus, ki je za svoj angažma v Združenju katoliških skavtov in skavtinj prejel naziv »naj mladinski voditelj« v okviru natečaja Prostovoljec leta 2022.

Nejc Kurbus vedno z veseljem zaigra na svojo kitaro in zapoje. Glasbenica je tudi njegova mama, Slavica Kurbus, tako da je imel za glasbeni razvoj zelo dobre temelje in podporo. Tudi v zasedbi Mesto na gori, ki je letos nastopila v družbi Martina Goloba, igra kitaro in poje. Prav tako smo ga lahko slišali na lokalni radijski postaji Radio Slovenske gorice, kjer že vrsto let dela tudi njegov oče Maks Kurbus. Pri tem delu sinu pride prav opravljen študij na Inštitutu in akademiji za multimedije.

Pogovor nastaja v gnezdu skavtizma, na Brezovici, kjer se je še pred zlomom komunizma začelo skavtstvo. Najprej smo se dogovarjali, da bosta gosta načelnik in načelnica skavstva. Zakaj ta dvojnost kot pri Adamu in Evi?

Slovenski skavti smo se že na začetku skavtstva, ki je svetovno gibanje, in ko so smo skavte ustanovili tukaj, na Brezovici, odločili za sovzgojo. V skavtstvu fantje in dekleta niso povsod skupaj. Naša načelnica Tjaša Sušin danes ni mogla priti, ampak je v mislih z nami.

Zakaj pa dvojno vodstvo?

Že v osnovi rečemo, da je skavtstvo velika družina, da smo skavti bratje in sestre. Sklepam, da so se tisti pred nami ravno zaradi tega odločili, da bo sovzgoja nekaj, kar nas bo bogatilo, ne opeharilo. Danes, ko gledam nazaj na to odločitev, vidim, da so bili vizionarski. Danes se skavtstvo premika v to smer. Kot vzgojna organizacija se zavedamo, da moramo vzgajati v različnosti. Naša različnost je, da vzgajamo fante in dekleta in da se naučimo živeti eden z drugim, da to nista ločeni strukturi. Skavti so vzgojna organizacija, ki dela z vsemi mladimi, ki jih ima možnost doseči.

Skavtizem je sicer v Sloveniji precej starejši?

O skavtstvu v Sloveniji govorimo že od leta 1922. Več kot sto let nazaj, leta 1908, je ustanovitelj skavtstva Robert Baden Powell (BP) v času industrijske revolucije pobiral otroke z ulice in jih oblekel v uniforme, da se revni in bogati niso razlikovali. Šli so na otok Brownsea pri Londonu in tam naredili prvi tabor. BP je bil general, izkusil je vrednost tega, da lahko zaupaš nekomu. Podobno je pri otrocih, če jim daš neko nalogo in jim zares verjameš, da bodo to nalogo opravili. To je bila takrat zanimiva, moderna miselnost. Skavtstvo je ustanovil kot sodobnik Marie Montessori in Janeza Boska. Naj bi si celo dopisovali – ne vem, če to drži, tako se govori. Potem pa so skavte v prejšnjem režimu, ki ni dopuščal mladim, da so svobodni in razmišljajo po svoje, prepovedali. Seveda je to bilo tudi zaradi katoliške komponente, ki je bila zelo močno usidrana v skavtstvo že od začetka. Skavtstva ne bi bilo brez vere, brez religije. 31. marca leta 1990 je skavtstvo nastalo kot društvo, ko še ni bilo neodvisne Republike Slovenije. In še smo tu ... 

Spomnim se 80. let, ko smo se na duhovnih vajah pogovarjali o prepovedanih skavtih. Fantje in punce z Brezovice so govorili, da so začeli hoditi k skavtom v Trst in ustanovili nekakšne ilegalne skavte. Predlagal sem, da jih ustanovimo tudi na Vipavskem, v Šturjah, a se niso strinjali zaradi policije. Treba je bilo začeti počasi. Skavtstvo torej niti ni izumrlo, saj se je v zamejstvu ohranilo?

To je dobro vprašanje, ampak mislim, da se je skavtsvo v Sloveniji takrat transformiralo skozi nekakšno »gozdovništvo« in taborništvo. Umaknilo se je v zamejstvo, kjer pa je živelo. Ko so pri nas ustanavljali skavtstvo, so veliko podpore dobili ravno pri italijanskem skavtstvu, pa ne toliko v zamejskem kot pri krovni organizaciji, ki je takrat prišla k nam. Povezavo med državami se trudimo zelo podpirati, a izberemo tisto, kar je pristno v lokalnem okolju. Prišli so iz Italije in nas naučili narediti naše, slovensko skavtstvo. Takrat so hodili na usposabljanje v Italijo za vzgojitelje, menedžerje lokalnih enot, duhovniki pa za duhovne asistente. V Italiji je celo posajena lipa v znamenje tega, da bo naša organizacija zrasla in rasla. Danes nas je približno 5700 ali 5800. Takrat so ustanovitelji sodobnih slovenskih skavtov naredili veliko delo, na katerem delamo zdaj, da raste naprej.

Ko je vojaški častnik leta 1908 ustanovil skavte, so bili otroci na cesti. Danes so otroci na spletu, kar je še veliko širša cesta. Ali danes skavte še bolj potrebujemo kot nekoč?

Tako mislim tudi jaz, zato pa sem prevzel to služenje družbi. To je pomembna komponenta skavtstva. Kot organizacija imamo zelo izdelan jezik: govorimo o vodih, četah, služenju ... Ljudje to včasih težko razumejo. Skavti smo v svoji biti demokratično zgrajeno društvo ali združenje. V svetovni organizaciji skavtov je okoli 50 milijonov ljudi. Tudi slovenski skavti, čeprav nas je le peščica, pomembno prispevamo k mednarodnemu skavtstvu. Smo vedno aktualni ravno zato, ker želimo vzgajati. Ustanovitelj je pobral otroke z ulice in tudi mi jih danes na neki način pobiramo … Starši rečejo: »Bom dal otroka k skavtom, ker so na prostem vsaj tistih nekaj ur.« Trenutno se zelo resno ukvarjamo z duševnim zdravjem in z odvisnostmi, predvsem digitalnimi. Upamo, da bo čez 50 let skavtstvo zelo drugačno, da ne bo pobiralo, lovilo ljudi, ampak bo ostalo enako, da jih bo vodilo v naravo in v razumevanje samega sebe s ciljem, da bodo mladi odrasli v pristne, samostojne, odgovorne in zdrave ljudi, kristjane in državljane.

foto: Jaka Krenker

Kako vam uspe navdušiti otroke? Moji štirje so pri skavtih in peti komaj čaka, da bo dovolj velik. Za nobeno drugo aktivnost jih tako ne navdušimo. Drugam jih starši bolj porivamo, k skavtom jih ni treba porivati. V čem je formula?

Ne vem. Ključ je v prostovoljstvu. Voditelji vzgajajo z zgledom starejšega brata ali sestre. Naša vzgoja je zelo zapletena, definirana v ozadju in tudi razvojna psihologija je prilagojena vsaki starostni skupini. Če ugotovimo, da metoda ne deluje več, jo spremenimo oz. ponovno sestavimo skupino. V osnovi pa mladi delajo za mlade, delajo s srcem in so pristni, ko to delajo. Če imaš dober zgled, zrasteš v dobrega človeka. Mislim, da je naša največja prednost to, da te nekdo uči in pri tem sodeluješ. Mladi resnično verjamejo v to, kar delajo, ker vidijo sami pri sebi, da deluje.

Rekli ste, da prostovoljci delajo zastonj. Po drugi strani imate ogromno izobraževanj, tečajev na zelo visoki ravni, mogoče že fakultetni?

Ne vem, če si upamo primerjati se s fakultetami. Tudi ne bi rekel, da mladi delajo zastonj. Delajo za drugačno plačilo. Ne za finančno, a verjamemo, da skavti spreminjamo svet. Imamo zelo močno strukturo usposabljanj, vsako leto usposobimo 300–400 prostovoljcev. Usposabljamo jih na več področjih. Naša usposabljanja se začnejo, ko so otroci 14-letniki, usposobijo se za vodnike. Znotraj čete določimo starostno skupino od 11 do 15 let. 14-letniki prevzamejo vlogo vodnika in so vodniki voda petih skavtov, zato da je struktura bolj razpršena. Z vodenjem voda si nabirajo izkušnje. Voditelji s skavtom delajo že od malega in ga osebno spremljajo. Imamo skavtsko vzgojo, šolo življenja v naravi, veščine, malo šolo življenja v džungli.  Volčiči »živijo v džungli«, to je ambient zgodbe. To je tudi razlog, zakaj potem radi pridejo k skavtom. Najmlajši bobri in volčiči so ujeti v neko zgodbo in se vzgajajo preko igre. Pri usposabljanju o skavtski vzgoji se naučiš vseh temeljev: kaj pomeni skavtska vzgoja, kaj so elementi, kaj je vsebina vzgajanja, katere so metode dela. Izvajamo usposabljanje za menedžerja lokalnih enot, za vodje, trenerje ... Imamo še veliko modularnih usposabljanj, npr. za finance. Vse to, kar sem naštel, je tudi mednarodno akreditirano pri skavtski organizaciji. Skavtski trener je priznan povsod v mladinskem sektorju, kot trener si enakovreden sogovornik.

Poleg samega skavtstva ste omenili še vzgojo za aktivne državljane. Zakaj?

Ker pasivnost nikamor ne vodi. Vedno smo imeli zelo definiran koncept »fantov in deklet odhoda«, ko se vzgojna pot konča, najkasneje pa pri 21 letih. Marsikdo že prej zapusti skavtstvo – upamo, da v poklicanost, v službo, družino, duhovništvo. Obstaja pa tudi pot služenja znotraj skavtov. Če želimo ljudi, ki bodo ta svet spreminjali ali vzgajali še naprej, ne rabimo samo ministrov in ministric, ki so že bili skavti. Lahko smo ponosni nanje, ampak potrebujemo tudi prostovoljce. Kot nepolitična organizacija, ki se ukvarja s »svojim«, smo zelo politični v tem, da skrbimo za svojo malo polis in da iz naših vrst pridejo bodoči ravnatelji, profesorji, politiki ... Najprej pa moramo poskrbeti za to, da imamo vzgojene otroke. Aktivno državljanstvo je zelo širok pojem, ki ga razumemo predvsem v tem, da ne smeš biti pasiven, ampak moraš dati nekaj iz sebe, da čutiš zadovoljstvo, ne samo užitka.

Če izvzamemo zastave, ki so na športnih dogodkih in pred državnimi stavbami, si upam reči, da imate skavti več zastav kot vsa Slovenija skupaj. Zakaj vam je slovenstvo tako pomembno?

Slovenstvo je naša identiteta. Nas, ljudi, ki na tem območju živimo. Tudi zato, ker si je Baden Powell zamislil skavtstvo, ki temelji na krajevni kulturi, zgodovini in veri. Tako imamo lahko skavtstvo, ki je muslimansko. Pri nas je katoliško, saj smo v Sloveniji in smo ponosni državljani in ponosni, da smo Slovenci. Pri nas, v modernem svetu, živimo tako, da ni več prav, če se za neke stvari odločiš. Nisi najbolj »kul«, velikokrat je narobe, če se odločiš, da si ponosen Slovenec. Vse skupaj postaja smešno. Ko pa gremo na mednarodne dogodke, na katerih skavti skupaj odločamo o tem, kakšna bo naša prihodnost, ali ko otroci živijo skupaj na mednarodnem taboru, takrat pa ugotovimo, da je lepo, da smo mi Slovenci, drugi Italijani, tretji Avstrijci ali Tajvanci. Nič ni narobe, če povemo, da smo ponosni Slovenci. Prav je, da povemo, kdo smo, da delimo z drugimi in se učimo drug od drugega. Zato se tudi učimo o zgodovini Slovenije.

Drugi del intervjuja z Nejcem Kurbusom bo objavljen jutri.

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike