Bo svoboda govora postala kazniva? Nejasnosti v italijanskem zakonu proti homotransfobiji

Pred slabim letom je Domovina že poročala o dogajanju v Italiji, kjer trenutno sprejemajo spremembe kazenskega zakonika. Pri tem se skuša uveljaviti t.i. »zakon proti homotransfobiji« oziroma »ddl Zan«, »zakonodajo Zan«, poimenovano po prvopodpisanem poslancu in aktivistu za pravice LGBT Alessandru Zanu.

Nova zakonodaja je bila v spodnjem domu potrjena že novembra, potem pa se je za nekaj mesecev zataknila v senatnem odboru za pravosodje, 13. julija pa vendarle prihaja pred italijanski Senat.

Novi zakon s pomenljivim naslovom »Ukrepi za preprečevanje diskriminacije in nasilja na podlagi spola, spolne usmerjenosti, spolne identitete in invalidnosti ter boj proti njim« naj bi, v kolikor bo sprejet, učinkoval na dveh področjih: na kazenskem in preventivnem.

Tam, kjer sedaj italijanski kazenski zakonik predvideva zaporno kazen do 18 mesecev ali globo do 6000 evrov za spodbujanje k rasni, etnični in verski diskriminaciji ali tozadevna kazniva dejanja, bo sedaj dodan stavek »ali na podlagi spola, spolne usmerjenosti, spolne identitete ali invalidnosti«.

Etniji, rasi in veri, ki so relativno dobro opisljive realnosti, bi se sedaj torej dodalo še spol, spolno usmerjenost in identiteto ter invalidnost.

Preventivno pa ddl Zan uvaja 17. maj (mednarodni dan boja proti homo-trans-bi-fobiji) kot nacionalni dan ozaveščanja proti diskriminaciji in nasilju. V ta namen so v državnih ustanovah in šolah načrtovane pobude za ozaveščanje.

Razprava o zakonu Zan tako že nekaj mesecev globoko polarizira javno mnenje. Srž problema je ta, da se nazorsko sprti strani medsebojno obtožujeta prihodnje diskriminacije. Zagovorniki nove zakonodaje, ki imajo tudi tesno večino v Senatu, so prepričani, da je to nujen korak v smer večje pravičnosti in da si zgoraj omenjene skupine zaslužijo posebno zakonodajno varstvo. Nasprotnike obtožujejo, da hočejo vztrajati v situaciji, ki iste državljane pušča diskriminirane.

Na drugi strani pa obraten očitek: nasprotniki – desnosredinske stranke, gibanja proti splavu, Katoliška cerkev (oziroma njen tradicionalni del), del italijanskega feminizma in celo eno lezbično združenje – pa menijo, da ddl Zan diskriminira vse državljane, ki mislijo drugače, kot to predvideva moderna politična agenda, oziroma, da bo do jasne diskriminacije prihajalo, če bo ta zakon potrjen.

Saj ni niti jasno, kaj vse spada pod pojem »spolna identiteta«.

Najbolje je svoje očitke definirala Katoliška cerkev: če povzamemo, škofe skrbi, da bo nek župnik, ki bo morda zgolj citiral kakšen člen iz Katekizma Katoliške cerkve, s svojim dejanjem že sprožil užaljenost in občutek osovraženosti pri kakšni osebi, ki pripada skupnosti LGBT. Ni povsem jasno, na primer, kaj bi se zgodilo, če bi nekdo javno zagovarjal, da po njegovem družina sestoji iz očeta, mame in otroka.

Zagovorniki zakona odgovarjajo, da je varovalka svobodnega mišljenja in govora vdelana v samo novelo zakona. In res, v njej beremo, da je dovoljeno »svobodno izražanje prepričanj ali mnenj ter zakonito ravnanje, ki ga je mogoče pripisati pluralizmu idej ali svobodi izbire, če ne povzroča konkretne nevarnosti diskriminatornih ali nasilnih dejanj«.

Ampak težava ostaja: Italijani sprejemajo zakonodajo zelo širokih pojmov in pomanjkljivih definicij, ki si jo vsak razlaga nekoliko po svoje, nihče pa ne ve, kako naj bi si jo razlagal sodnik. Saj ni niti jasno, kaj vse spada pod pojem »spolna identiteta«.

Takšen zakon mora biti jasen in ne sme dopuščati podtikanj. V tem smislu je tudi predsednik italijanske škofovske konference Gualtiero Bassetti zatrdil, da je poseben zakon proti homofobiji lahko koristen, vendar je potrebna jasnost, saj gre za besedilo, ki se lahko razlaga na različne načine in lahko vodi do drugih vprašanj, ki niso povezana s homofobijo, žalitvami ali nasiljem.

S tem ima kardinal v mislih ravno zgoraj omenjen primer in pa možnost – ki jo zagovorniki zakona sicer zanikajo – da bi bile tudi zasebne, tudi katoliške šole prisiljene v organizacijo aktivnosti ob narodnem dnevu proti homofobiji.

Da je zadeva resna, je te dni pokazal tudi Sveti Sedež, ki je prvič v zgodovini preko diplomacije Italijo opozoril, da bo v primeru potrditve novega zakona ogrožen dogovor, sklenjen v Konkordatuleta 1984, ta pa Cerkvi v Italiji zagotavlja svobodo organizacije (ta bi bila kršena v omenjenem primeru katoliških šol), javnega opravljanja bogoslužja, učiteljske (to je primer z župnikom) in škofovske službe; katoličanom, njihovim združenjem inorganizacijam pa zagotavlja »svobodo zbiranja in izražanja misli z besedo, pisanjem in vsemi drugimi sredstvi razširjanja«. Vse to bi bilo lahko ogroženo ob taki ali drugačni interpretaciji te nedorečene zakonodaje.

Tudi Italijani se torej nahajajo na razpotju: ali bo zmagal razum (ki nam govori, da je treba spoštovati vsako osebo), ali pa bodo senatorji klonili pod trenutno agendo, ki jim narekuje, da je treba na vsak način zagovarjati neke nedorečene pravice in koncepte.

Precej težav je s tem zakonskim predlogom: prvič, ni kar tako, da se spreminja kazenski zakonik. Politična moda se zamenja, zakoni pa ne kar tako, posebej ne tisti, ki so garant reda v državi.

Drugič, formulacija zakona je nevarna, da ne rečemo kar »zmotna«. Nevarna, ker se niti LGBT skupnost ne zna dogovoriti o tem, kaj naj bi »spolna identiteta« pomenila; zmotna, ker v vsakem primeru njen pomen temelji na izmišljeni antropološki zmedi, ki zanika razliko med moškim in žensko.

Tretjič, iz vsega tega sledi, da se tukaj mešajo jabolka in hruške, kot smo opozorili že na začetku: ne moremo obravnavati na istem nivoju etnije in rase (ki jih lahko zelo dobro določimo), vere (s katero je dandanašnji že veliko težav) in, na primer, spolne identitete (ki je nedefinljiva po svoji definiciji). Če to naredimo, gre za »biologizacijo« antropološke zmote: na raven biološkega dejstva povzdignemo antropološko zmoto zadnjih desetletij.

Mimogrede: osebno mi ni povsem jasno, zakaj v novi zakonodaji ločujejo diskriminacijo na podlagi spola in spolne identitete. Prvi in drugi pojem se v modernem LGBT diskurzu neredko izključujeta.

Skratka: diskriminacija je zavržna, nasilje prav tako. V pluralni družbi lahko sprejmemo različne izbire, različne eksistencialne situacije in krhkosti. Zakon pa mora najprej varovati temeljne vrednote.