Neiskreni čuvaji konkurence (zakaj Irska noče 13 Applovih milijard)

V prvem delu tega komentarja sem pojasnil, zakaj je davek na dohodek pravnih oseb z ekonomskega vidika slab davek. Da ni slab le na način kot so slabi vsi davki, ampak je za blaginjo v resnici precej bolj kontraproduktiven kot večina davkov.

Hkrati pa ne dosega svojega namena: ni posebno uspešen pri polnjenju proračuna in ne postavlja bremena tja, kamor njegovi zagovorniki navadno želijo in mislijo, da ga (na »dobičkarje«, »bogate«, »korporacije«).

Danes želim nekaj pozornosti posvetiti politični dimenziji te razprave.

Irci nočejo 13 Applovih milijard

Začnimo v tujini. Evropska komisija je 30. avgusta odločila, da Apple Irski dolguje 13 milijard evrov premalo plačanih davkov (plus obresti). Prenizka stopnja zaračunanega davka naj bi predstavljala nedovoljeno državno pomoč in s tem tržno distorzijo, ki ni v duhu svobodnega konkurenčnega trga.

Sledili so trije ogorčeni odzivi. Direktorja Appla, ki pravi, da so poslovali zakonito in plačali natanko toliko davka, kot je od njih zahteval irski zakon (in da te ureditve komisija pač ne more spreminjati za nazaj). Irsko finančno ministrstvo, ki je Applu pritrdilo in mu 13 milijard noče (!) zaračunati ter se bo na odločitev Komisije pritožilo. In davčni urad ZDA, ki se je prav tako zoperstavil odločitvi Evropske komisije.

V javnosti je sledilo nekaj zgražanja nad bojda skoraj nično stopnjo davka na Applove dobičke in čudenje nad paradoksom, da Irska ne želi denarja, ki ji ga Evropska komisija tako rekoč tišči v žep. Prispevek ameriškega davčnega urada k razpravi pa je večina očitno razumela le kot ščitenje ameriškega podjetja in ga zato ignorirala*.

Z nekaj ozadja stvari postanejo precej manj skrivnostne in paradoksalne.

Zakaj torej?

Najprej: težko je verjeti, da EK dejansko skrbi konkurenca. Preferečna obravnavna posameznih akterjev na trgu je namreč stalna praksa, ki jo Komisija in članice podpirajo. Pa če govorimo o kmetijskih subvencijah, ki so razpasene po celi EU, ali o lokalnih posebnostih.

Tudi v Sloveniji imamo zakonodaje, ki posega v tržno konkurenco in nekaterim subjektom zagotavlja privilegirane pogoje napram drugim, na pretek.

Za enak roman plačate 22 odstotkov DDV, če je v elektronski obliki in 9,5 odstotka, če je v tiskani. Mali pivovarji plačajo pol nižje trošarine kot veliki. Normirani espeji, ki nudijo eno najnižjih obdavčitev dohodkov pri nas, so smiselna oblika poslovanja le v dejavnostih z nizkimi materialnimi stroški (svetovanje, novinarstvo, prevajanje…), nikakor pa v storitvenih dejavnostih s precej materialnimi stroški (čevljarstvo, šiviljstvo) ali kakšni trgovini na drobno.

To očitno EK ni sporno. Zaenkrat. Kadar postane sporno, gre pa po predvidljivem vzorcu: vedno je problem ugodnejša oblika namesto manj ugodne. Pomislite, pri študentskem delu je tudi uradnikom vselej problem to, da je premalo obdavčeno in zato »nelojalna konkurenca«, nikoli pa to, da so ostale oblike preveč obdavčene.

Nastane prav komična situacija, ko se naenkrat tudi največji levičarji začno pretvarjati, kako jih skrbi svobodna podjetniška pobuda in pravična konkurenca. Če le lahko to uporabijo v zagovor višjih davkov!

Odločitev EK pod pretvezo varstva konkurence posega v irsko suverenost izbrati svoj razvojni model. Ta pa »keltskemu tigru« odlično služi, saj je že dolgo eno najhitreje rastočih gospodarstev v Evropi.

Irska se 13 milijard ne otepa kar tako. Odločitev EK pod pretvezo varstva konkurence posega v njeno suverenost izbrati svoj razvojni model. Ta pa »keltskemu tigru« odlično služi, saj je že dolgo eno najhitreje rastočih gospodarstev v Evropi.

Apple je le droben košček zgodbe – po podatkih irskega AmChama je na Irskem prisotnih kar 700 ameriških multinacionalk (vključno z Googlom in Facebookom), ki zaposlujejo okoli 140 tisoč ljudi. Na Irsko prihajajo zaradi boljših davčnih pogojev kot jih imajo v ZDA.

In to ne prvič. Že leta 2001 je EK odločila, da je Irska s tem, ko je nudila dve stopnji davka na dohodek pravnih oseb: 30 odstotkov na večino gospodarstva in 10 odstotkov na finančno industrijo, slednjo postavljala v sporen privilegiran položaj. Irska je takrat EK pokazala sredinec in sprejela splošno davčno stopnjo 12,5 odstotka. Upam, da se tokrat odločijo ponoviti to modrost in se na - v krinko varovanja konkurence zavit pritisk k višanju davkov - spet odzovejo z znižanjem.

Nad ugodne davčne modele z »davčno harmonizacijo«

Zagovorniki močne vloge države v gospodarstvu bodo ob tem seveda tarnali, da se je davčna konkurenca izrodila in da je postala »tekma do dna«. Da se ji moramo zoperstaviti z »davčno harmonizacijo«. Do kakšnega dna? Do odprave škodljivega davka? Juhu, gremo do »dna«. Čimprej, tem bolje.

Zagovor davčne harmonizacije – ki jo, mimogrede, podpirajo prav vsi slovenski evroposlanci – je zagovor davčnega kartela. Nobene harmonije ni na harmonizaciji. Pravzaprav je še precej nevarnejša blaginji kot običajni karteli; gre namreč za kartelno dogovarjanje med regionalnimi monopolisti.

Da lahko vplivne države z nekonkurenčnim razvojnim modelom (kot sta na primer Francija in Italija) svoj status quo branijo s tem, da v podobno nekonkurenčne ureditve silijo še ostale partnerje, to je prava tekma do dna!

To Evropi jemlje tisto institucionalno pestrost, ki je skozi zgodovino prispevala k njeni obogatitvi. To je recept, da se EU izrodi iz generatorja blaginje v centralizirano siromašenje.

Prizadevajmo si za boljšo idejo Evrope.