Davek na dohodek pravnih oseb je strel v koleno

Rok Novak
3

Zgodba o Irski, Applu in Evropski komisiji je te dni v ospredje medijskega poročanja in javnih razprav spet pognala debato o obdavčevanju dobičkov v globaliziranem in digitaliziranem svetu 21. stoletja.

O tem kaj je pravično, kaj gospodarsko učinkovito, kaj maksimizira blaginjo … in kdo ima o vsem tem pravico odločati – nadnacionalni birokratski aparat v Bruslju ali predstavniška oblast v suverenih državah.

Menim, da večina komentarjev temelji na popolnem nerazumevanju ekonomskih dejstev. V želji, da prispevam h konstruktivnejšemu dialogu, jih bom nekaj razgalil.

Manipulacije z retoričnimi konstrukti

Prvič. Podjetja ne plačujejo davkov, ljudje plačujejo davke. Retorični konstrukti: »obdavčili bomo korporacije«, »naj korporacije plačujejo davke namesto delavcev« in tako dalje, skrivajo bistvo: breme vsakega davka nosi človek (ne neka abstraktna entiteta »korporacija«). Breme davka na dohodek pravnih oseb konkretno: delničarji, delavci in potrošniki (slednji preko višjih cen).

Ugotovitve kažejo, da običajno več kot polovico bremena davka na dohodek pravnih oseb pade na delavce v obliki nižjih plač.

V zadnjih desetletjih se je nabralo tudi veliko tako teoretske kot empirične strokovne literature, ki ocenjuje breme na plečih vsake od teh skupin (pregled ponudi recimo Ben Southwood).

Ugotovitve kažejo, da običajno več kot polovico bremena tega davka pade na delavce v obliki nižjih plač. Predpostavka največjih navdušencev nad »obdavčevanjem korporacij«, da bodo z njim obdavčili bogate in nekako koristili revnim, je torej zmotna.

Škodljivost davka na dohodek pravnih oseb

Drugič. (Visok) davek na dohodek pravnih oseb jasno odvrača investicije. To zavira rast in podjetništvo ter zmanjšuje stopnjo inovativnosti.

Je tudi en od administrativno najbolj zahtevnih davkov. Ker je dohodek pravnih oseb zelo mobilen, v primeru multinacionalk pa so denarni tokovi prisotni v mnogih jurisdikcijah hkrati, je določanje davčne osnove vselej zapleteno.

To vodi v visoke stroške tako na strani pobiranja kot na strani podjetij, ki skušajo vse kompleksnejšo zakonodajo upoštevati (nekatera pa tudi zaobiti – zato verjetno ne preseneti, da višje stopnje tega davka povezujemo tudi z večjo prisotnostjo spornega lobiranja na eni in neformalne ekonomije na drugi strani).

Manj investicij pomeni nižjo produktivnost torej manj delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. Višji administrativni stroški za podjetja pomenijo vstopno oviro malim podjetjem, kompleksna zakonodaja pa seveda potrebuje tudi velik birokratski aparat, ki jo bo izvajal.

Davčne stopnje na dohodke pravnih oseb so se od leta 1981 v povprečju zmanjšale za več kot tretjino, prihodki iz tega naslova pa so se v deležu BDP v povprečju celo malenkost povečali.

Nižji davki, več denarja v blagajni – je to mogoče?

Tretjič. Višje davčne stopnje ne pomenijo nujno več pobranih davkov in nižje ne manj pobranih davkov za proračun. Zakaj? Zato ker več investicij, višja rast, manj izogibanja davkom in rast produktivnosti, ki je posledica investiranja, lahko pomeni višje prilive pri nižji stopnji davka.

To ni pravljica, ki si jo med seboj pripovedujemo prostotržniki – to jasno potrujejo tudi trendi davčnih prihodkov držav OECD v zadnjih treh desetletjih. Davčne stopnje na dohodke pravnih oseb so se od leta 1981 v povprečju zmanjšale za več kot tretjino, prihodki iz tega naslova pa so se v deležu BDP v povprečju celo malenkost povečali (svež pregled tovrstnih trendov je te dni pripravil Diego Zuluaga).

Kritiki mi bodo verjetno odgovorili, da smo stopnjo davka na dohodek pravnih oseb znižali tudi v Sloveniji. V 90-ih je bila 25 odstotkov, postopoma smo jo znižali na sedanjih 17. To ni povečalo davčnih prilivov in tudi nekega vala investicij ni opaziti.

To drži (čeprav so prihodki iz tega naslova povsod zelo vezani na gospodarski cikel, Slovenija pa je od zadnjih znižanj večino časa v krizi). Slovenija je pravzaprav ena od držav EU, ki z naslova tega davka poberejo najmanj in tudi stopnja tujih investicij je zelo nizka. A zato ni kriva  »prenizka« stopnja  davka. Mnoge države imajo nižje stopnje davka, pa imajo hkrati višje prilive.

Naša težava je, da smo kljub dokaj konkurenčni stopnji davka slaba destinacija za investicije. Imamo eno najslabših pravnih varnosti v EU (uveljavitev pogodbe pri poslovnem sporu traja po podatkih poročila Doing Business 2016 v povprečju kar 1160 dni), če investitor želi postaviti proizvodno halo ali kaj podobnega, pa tudi lahko traja leta, preden dobi vsa potrebna dovoljenja.

Nizka stopnja enega davka (enega poudarjam, saj je breme na delo po drugi strani zelo visoko) ni dovolj – sploh pa nismo pri tem nič posebnega, precej držav v EU ima nižjo stopnjo kot mi (baltski tigri, Nemčija, Luksemburg pa tudi države, ki imajo hkrati še poceni delovno silo kot sta Romunija in Bolgarija).

In da ne pozabim: tiste investitorje, ki želijo priti k nam, pa aktivno odganjamo (kot smo lahko že prevečkrat videli v privatizacijskih postopkih).

V resnici so proračunski prihodki od davka na dohodek pravnih oseb v Sloveniji tako nizki (zadnjih nekaj let nihajo okoli 1,5 odstotka BDP), da bi si nedvomno naredili ogromno uslugo, če bi ga v celoti ukinili in raje zajahali val mednarodne promocije, ki bi jo prineslo postati edina država EU brez davka na dohodek pravnih oseb.

To bi bilo razvojno modro in socialno odgovorno!

Seveda ima napad Evropske komisije na Apple in Irsko poleg ekonomskih tudi kup političnih lekcij. K njim se vrnem v naslednjem zapisu.

Opomba:

to namenoma ni zapis o tem kako natančno je Apple plačeval davke in ali so zanj specifično veljali posebni pogoji izven zakona (torej nedostopni ostalim podjetjem) kot trdi Evropska komisija.

O tem se bodo še kakšne dve, tri leta pravdale velike skupine strokovnjakov za davčno in mednarodno pravo, ki bodo prečesavale podatke, ki nam zdaj niso dostopni.

Pametovanje o specifikah primera v tej fazi nima smisla. Tudi sicer menim, da je za splošno javnost precej bolj  zanimivo in poučno pogledati zgodbo in lekcije, ki primer obkrožajo.

3 KOMENTARJI

  1. Žal je pač tako, da sta za človeka popolnoma neizogibni dve nesreči: smrt in davek, pravi nek znan pregovor. Tudi to je res, da bodo davek na koncu vedno plačali povprečni davkoplačevalci, ne pa bogati lastniki, za katere je tudi znano, da vedno bolj bogatijo. Tistih 13 milijard, ki ji bo moral plačati Apple, bodo na koncu poplačali ubogi kitajski garači, ki menda delajo v slabih pogojih za nizke plače in seveda kupci, ne pa lastniki korporacije. Pa vendar je proračun treba sestaviti in odplačevati dolgove, zagotavljati pokojnine in zaposlovati “naše” ljudi v javni upravi. In če znižaš en davek, je treba zvišati drugega! Seveda so pa tuje investicije ideološko nesprejemljive za kontinuiteto našega režima. Kaj bi rekli ostareli a zelo aktivni strici iz ozadja!!!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime