Ko je bila izdaja naše zveličanje

Dramski krožek 8. februar je več desetletij združeval ljudi različnih poklicev in prepričanj, ki so slovenski kulturni praznik praznovali po svoje. Uprizarjali so satirične prizore iz slovenske zgodovine, recitirali Prešernove pesmi in podeljevali lastna priznanja. Med osrednjimi ustvarjalci so bili Janez Suhadolc, Peter Hawlina in Marjan Paternoster. Ob približevanju kulturnega praznika leta 2027 se pojavlja pobuda za njihovo ponovno srečanje.

Na predvečer slovenskega kulturnega praznika so se zbirali ljudje, ki se niso bali nasmejati niti lastni zgodovini. Ob petju Zdravljice in recitacijah Prešernovih pesmi so nastajale nenavadne proslave, na katerih so narodni junaki izgubljali svojo nedotakljivost. Zgodovinske odločitve so dobivale drugačen pomen, izdaja pa je postala osrednji motiv satiričnih predstav. Za Dramskim krožkom 8. februar so ostali dramoleti, arhivski zapisi in spomini na družbo, ki je znala združevati kulturno ustvarjanje s prijateljskim druženjem.

Od prijateljskih srečanj do Prešernovih proslav

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je začela družiti skupina prijateljev, iz katere se je pozneje razvil Dramski krožek 8. februar. Sprva niso imeli posebnega programa. Kadar so se srečali v začetku februarja, so druženje poimenovali Prešernova proslava. Z leti so srečanja dobila ustaljene običaje, skupina organizatorjev pa si je nadela ime Dramski krožek 8. februar.

Peter Hawlina je leta 2012 zapisal, da so se v tej družbi srečevali ljudje različnih starosti, poklicev in svetovnonazorskih pogledov. Povezovalo jih je tudi preživljanje prostega časa. Mnogi so skupaj dopustovali na Silbi, ob kulturnem prazniku pa so se zbirali v večjem številu. Eno izmed tradicionalnih prizorišč je postala gostilna Janežič na Pšati. Ohranjeno vabilo za 7. februar 2008 navaja Galusovo dvorano in začetek ob 19. uri. Po Zdravljici je sledil pozdrav organizatorja, nato dramolet, izbira nagrajenca in slavnostni govor prejšnjih dobitnikov priznanja.

Pravila so imela precej humorja. Kdor se je želel potegovati za Prešernovo priznanje, je moral pripraviti kratek nastop in plačati dva evra kotizacije. Tisti, ki niso želeli nastopiti, so odšteli štiri evre. Letna članarina je znašala deset evrov, udeležencem pa je zagotavljala večerjo in prvo čašo pijače. Vabilo je bilo v imenu upravnega odbora podpisano z imenom Valjhun. Najpomembnejši del programa so bili dramoleti. Nastopajoči so jih običajno pripravili po eni sami bralni vaji, brez kostumov, mask in zahtevne scenografije. Besedil se niso učili na pamet, temveč so jih prebirali pred občinstvom. Takšna izvedba je dopuščala tudi improvizacijo.

Vabilo iz leta 2008 omenja dvajsetletno tradicijo Prešernovih proslav. Neformalna srečanja, iz katerih se je razvila, pa so bila precej starejša.

Trije ustvarjalci, ki so slovensko zgodovino postavili na glavo

Osrednje jedro krožka so v njegovih poznejših letih sestavljali Janez Suhadolc, Peter Hawlina in Marjan Paternoster. Suhadolc je bil arhitekt, profesor in likovni ustvarjalec, Hawlina ekonomist, informatik in rodoslovec, Paternoster pa arhitekt, fotograf in grafični oblikovalec.

Besedila je pisal Suhadolc pod psevdonimom Johan Galjot. Navdih je črpal iz slovenske zgodovine, pri čemer so se znane osebnosti znašle v precej nenavadnih položajih. Njegovi junaki so imeli svoje slabosti, interese in zadrege. Na odru niso bili nič manj človeški od občinstva, ki jih je opazovalo. Med prvimi temami je bilo pokristjanjevanje Slovencev. Suhadolc se je oprl na Prešernov Krst pri Savici in ustvaril cikel Naša prva revolucija. V njem so nastopali Črtomir, Valjhun in drugi liki iz Prešernove pesnitve.

Na odru niso bili nič manj človeški od občinstva, ki jih je opazovalo.

Posebno mesto je pripadalo kuharju. Po pričevanju nekdanje udeleženke ga je igral Marjan Paternoster, med prijatelji znan tudi kot Pater. Gledališki list iz leta 2012 kuharja opisuje kot lik, ki razkriva prikrito plat glavnega junaka, njegove dvome, notranja nasprotja in slabosti. Ob velikih zgodovinskih odločitvah je predstavljal tudi glas zdrave pameti. Suhadolc se ni ustavil pri zgodnjem srednjem veku. V dramoletih so se pozneje pojavili še Ivan Cankar, Martin Krpan, Lepa Vida, Oton Župančič in Tito. Vsak je na svoj način postal del razmišljanja o zvestobi, izdaji in narodovi preteklosti.

Leta 2018 sta pri založbi A & T Svetovanje izšli dve knjigi z naslovom Izdaja je naše zveličanje, druga z oznako drugi del. Tako so besedila, ki so bila dolgo povezana predvsem z nastopi pred občinstvom, dobila tudi knjižno obliko.

Krožek je gostoval še v Kranju, Grahovem, Šentjakobu in drugih krajih. Iz leta 2006 se je ohranil tudi spletni zapis, ki omenja videoposnetek ene izmed uprizoritev.

Prešernova poezija je povezovala ljudi za skupno mizo

Obiskovalci proslav niso bili zgolj gledalci. Recitirali so pesmi, pripravljali krajše nastope in sodelovali pri izbiranju nagrajencev. Prejemnik krožkovega Prešernovega priznanja je moral naslednje leto pripraviti slavnostni govor.

Eden takšnih govorov se je ohranil iz leta 2000. Pripravila ga je Mirjam Kopše, dobitnica krožkove Prešernove medalje za leto 1999, in ga po lastnem zapisu skoraj v celoti povedala na pamet. Zbrani so ji prisluhnili v Prešernovi dvorani gostilne Janežič na Pšati. Govor je posvetila upanju. V pesnikovih verzih je iskala vero, ljubezen in tolažbo za človeka, ki ga utrujajo delo, razočaranja in vsakdanje skrbi. Ob tem ni manjkalo humorja. Prešernovo dolgotrajno čakanje na odvetniško službo je hudomušno povezala z izkušnjami ljudi, ki imajo opravka z davčnimi uradniki.

Pesnikove besede je razumela tudi kot vez med posameznikom in narodom. V njih je prepoznavala občutja, ki jih ljudje doživljajo vsak zase, a jih lahko hkrati povezujejo.

Za leto 2008 sta bila kot slavnostna govornika napovedana Nace in Valentina Hawlina, prejemnika priznanja iz prejšnjega leta. Takšni običaji so omogočali, da so udeleženci tudi sami oblikovali praznični program. Druženja so se nadaljevala zunaj proslav. Po pričevanju nekdanje udeleženke se je ožja skupina v nedeljo po kulturnem prazniku odpravljala na izlete v škofjeloške hribe. Skupaj so si ogledovali zanimive kraje, obedovali in nadaljevali pogovore.

Pobuda za ponovno srečanje ob kulturnem prazniku

Dramski krožek 8. februar je deloval tudi v zadnjih letih socialistične Jugoslavije. Nekdanja udeleženka se njegovih predstav spominja kot svojevrstnega odmika od uradnega političnega jezika tedanjega časa.

Ob približevanju slovenskega kulturnega praznika leta 2027 se je pojavila želja, da bi se Peter Hawlina, Janez Suhadolc in Marjan Paternoster ponovno srečali. Pogovor bi lahko obudil spomine na nastajanje predstav, nekdanje sodelavce in občinstvo, ki je skozi leta spremljalo njihovo ustvarjanje.

Morebitno srečanje bi ponudilo priložnost, da o tej nenavadni kulturni tradiciji spregovorijo njeni ustvarjalci.

Ali bi bili pripravljeni sodelovati in ali bo srečanje organizirano ostaja trenutno še želja.

Del zgodovine krožka je ohranjen v knjigah in dokumentih, nekaj pa je še ostaja v spominih udeležencev. Med njimi so tudi zgodbe o prijateljstvih, ki so presegala razlike v političnih in drugih prepričanjih.

Do 8. februarja 2027 ostajajo trije meseci. Morebitno srečanje bi ponudilo priložnost, da o tej nenavadni kulturni tradiciji spregovorijo njeni ustvarjalci. Marsikaterega nekdanjega sopotnika danes ni več, zato bi bila njihova pričevanja toliko dragocenejša.