Ne bodite žalostni, kajti veselje v Gospodu je vaša moč.

Kristjanom marsikdo očita, da smo dolgočasni, zagrenjeni, kakor da zatiramo vse, kar bi dišalo po užitku, veselju.

Včasih naše glasno oznanjevanje, da je treba hoditi po svetu s svojimi križi, da se je treba stalno odrekati in razdajati ter se ob tem še zahvaljevati Bogu - v tem ni prav veliko privlačnosti niti resnice.

Če torej oznanjamo samo križ in zatiramo veselje, potem smo zagotovo v nasprotju z Božjim razodetjem o tem, kakšno naj bo naše življenje.

Tako že dve nedelji zaporedoma v cerkvah poslušamo evangeljske odlomke, ki ne zapovedujejo žalosti, spokornosti, odrekanja, temveč vabijo k veselju.

Preteklo nedeljo smo poslušali o znamenju v Kani, ko Jezus na svatbi poskrbi za stotine litrov odličnega vina, danes nam starozavezni pisec Nehemija ob prebiranju postave poroča o veselju, ki naj vlada med Božjim ljudstvom: »Pojdite, nasitite se s tolstim mesom in se napijte sladkega vina. Pošljite delež tudi tistemu, ki nima nič pripravljenega. Kajti svet je ta dan našemu Gospodu. Ne bodite žalostni, kajti veselje v Gospodu je vaša moč.«

Če oznanjamo samo križ in zatiramo veselje, potem smo zagotovo v nasprotju z Božjim razodetjem o tem, kakšno naj bo naše življenje.

Izraelci pa so ob prebiranju postave jokali, ker so spoznali svojo zablodo. Obljubo, ki so jo dali Bogu pod goro Sinaj, da bodo upoštevali vse njegove zapovedi, so stalno prelamljali, kljub temu da je Bog svoj del »pogodbe« preobilno izpolnjeval.

Solze ljudstva so bile zelo koristne. Bile so znamenje ganjenega srca. In ko Bog vidi ganjeno srce svojih ljubljenih otrok, si po človeški analogiji mislim, da joče zraven ali pa se svojih nemudoma usmili in jim obriše solze. Verjetno je Bog v svojem ljudstvu v času upravnika Nehemija naredil slednje. Povabil jih je na skoraj svatovsko pojedino.

Kaj gane naše srce?

Težje je, ko teh solza ni več, veselja pa tudi ne. Takrat nastopi malodušje, uboštvo brez izhoda, tiranija brezupa, ukraden je pravi uvid. Ozdraviti in razveseliti takšno srce je še težje.

In dobrih 500 let po dogodkih, ki jih je opisal Nehemija pride k svojemu ljudstvu Kristus, Odrešenik, ki oznanja veselje za srce, ki ne more več niti jokati. Razglasi blagovest ubogim, zatiranim prostost, slepim vid. Je to oznanilo ganilo človekovo srce? Nekaterim ga je. Kaj pa nam, vsaj kristjanom?

Hja, mi pa ponavljamo s svetom, kako je sedanja realnost čisto drugačna od tistih davnih časov, ko je živel Jezus.

Jezusova beseda je še ena v obilici drugih, ki morda ima za seboj moč tistega, ki jo izgovarja, toda …

Mi potrebujemo dokazov, podob, ne pa besed, ki že povsod »preko tečejo«. Težko verjamemo, da je »danes« čas veselja, da je čas praznovanja, leto Gospodove milosti – letos posebej v razodevanju Njegovega usmiljenja.

Razlog za veselje

Kdo bo torej nas prepričal, da bomo začeli praznovati, se veseliti, slaviti Boga zaradi njegovega usmiljenja? Blaginja? Višja ko je, manj slavi Boga … Nagovori klerikov? Večinoma so pozabljeni že po molitvi veroizpovedi.

Morda pa nas bo o resničnosti klica k veselju in blagovesti ubogim prepričal le tisti, ki to veselje, blagovest okuša. Morda tisti, ki se bo v tem letu predajal Božjemu usmiljenju in bo življenje znova praznoval – čeravno morda tudi s križem. Morda tisti, ki bo tiho trpel in v tem ne bo obupal, ker se zanaša na Boga, da On vidi, sliši, daje moč v največji nemoči.

Bog naj nam odpre oči, da bomo med nami opazili take, ker zagotovo obstajajo! Ob njih bomo lažje verovali tudi Jezusovi besedi, da imamo razlog za veselje.