Nauki za Levico ali kako vsaka oblast prejkoslej postane vsakodnevno opravilo

Leta smo lahko spremljali razvoj Levice od male študentske stranke, polne bolje ali slabše zamaskiranih idej o lepotah socializma kot ekonomskega modela prihodnosti. Kljub kar nekaj poskusom v zgodovini, ki so se vsi končali bolj ali manj krvavo, so razlagali o svetli rdečkasti prihodnosti. Utopisti in optimisti, kot je prav za vsakršnega revolucionarja. Tudi demokratičnega.

Preboj v parlament in ostra opozicijska drža je nekaj, česar smo se navadili. In poslancu Kordišu je treba priznati, da je njegova kritika prelivanja čistega kapitalizma iz teorije v prakso mestoma upravičena. Sploh z vidika krščanske demokracije in pogleda na človeka kot neponovljiv unikat. Pot skrbi za tega človeka pa je tista temeljna razlika.

Tako kot vedno znova opažamo, da se pojavljajo temeljne razlike med tem, takšnim glasom v stranki in tistim delom, ki razume, da je del našega političnega sistema, vsaj takšnega, kot ga imamo sedaj, kompromis za ceno oblasti. Nekaj teoretsko sicer dobrodošlega, vendar pa predstavlja za manjše stranke vedno znova problem, saj se oddaljujejo od svoje volilne baze. In pri slabem volilnem rezultatu vsak glas šteje.

Tako je Levica današnjega dne drugačna od Levice, ki smo jo spoznali pred leti ter se je (na)poslušali v parlamentu. Argument, da je vsak kompromis vreden tega, samo da ni na oblasti Janša, je ob tokratnem volilnem rezultatu nekaj mesecev deloval kot opravičilo. Po skoraj letu dni pa je jasno, da se revolucija počasi brusi v model, ki ga iz dneva v dan nastavljajo drugi. In pri tem predvsem sprejema kompromise s samo seboj.

Argument, da je vsak kompromis vreden tega, samo da ni na oblasti Janša, je ob tokratnem volilnem rezultatu nekaj mesecev deloval kot opravičilo. Po skoraj letu dni pa je jasno, da se revolucija počasi brusi v model, ki ga iz dneva v dan nastavljajo drugi.

Denimo obrambni proračun: naenkrat ni problem povečanje proračuna in ciljev, da se do 2 % BDP pride predčasno. Tudi nekatere kadrovske odločitve na tem resorju niso več težava. Obračun Golob – Bobnar je minil relativno brez glasu dvoma v vedno bolj fantastične razlage premierja. V zadnjem času pa smo prišli tudi do črt v pesku, ki so bile menda nepremakljive. Kot denimo ukinitev dopolnilnega zavarovanja. Element, ki naj bi se zgodil takoj, vendar se je sedaj izgubil v kolesju strateških in manj strateških svetov, dolgoročnih strategij ipd.

Levica omogočila uzakonitev sledenja!!!

Zadnja najbolj očitna poteza pa je bilo glasovanje za pooblastila Fursu, ki mu dejansko omogoča sledenje pošiljkam. Nekaj, kar bi pod prejšnjo vlado izzvalo retorično bombardiranje s strani predstavnikov Levice tako pred parlamentom kot v poslanskih klopeh.

Vprašanje, ki pa se ob tem zastavlja, je predvsem naslednje: je to usoda vsake revolucije v mlinih demokratičnega konsenza in želje po soudeležbi v demokratični oblasti? Seveda, tam, kjer so sami svoj šef – kot denimo na kulturnem ministrstvu – ideološka metla pometa kot še nikoli do sedaj. In ravno ta primerjava je morda potrditev več, da je sistem, ki ga imamo, sicer slab, vendar hkrati zagotavlja, da se utopija ne poskuša v celoti preliti v prakso, saj bi postala norija (in morda morija). Kot je že velikokrat do sedaj v zgodovini.

Kaže pa še na nekaj, kar naša družba in država krvavo potrebuje – šolo za politiko. Pa naj bo to decentralizirano skozi civilno družbo, strankarske strukture ali pa kako drugače.

Ampak argumentirati za zakon in potem komentirati o njegovi bizarnosti ali glasovati za drugega in potem napovedovati ustavno presojo, vse to potrjuje še eno spoznanje vsakogar, ki je prestopil vrata politike, dela v politiki ali za politiko – kljub vsemu omalovaževanju s strani naroda je tudi politika v določeni meri obrt. In manj izkušene obrtnike imamo na odločujočih mestih, dražje plačujemo svoje življenje v tej skupnosti.

(Utopična) mladost kar naj bo norost, jo nujno potrebujemo. Ampak večina državljanov si vseeno želi tudi most.