Nauki s Cipra: pot do enotnosti kristjanov bo še dolga. Ter zakaj nima smisla vztrajati pri mešanju narodov

Te dni sem se zaradi službenih obveznosti nahajal na Cipru. Kot vedno, ko gre človek po svetu, sem tudi tokrat lahko našel nekaj točk za razmislek. Predvsem se lahko iz ciprske izkušnje kaj naučimo katoličani.

Da obnovimo geografijo: Ciper je trenutno politično razdeljen na dva dela. Prvi del je Republika Ciper, ki nadzoruje večji del otoka, vključno z večjim delom glavnega mesta Nikozije. Ta del je s strani mednarodne skupnosti priznan kot suverena država in je od leta 2004 tudi del Evropske unije. Od okrog 800.000 prebivalcev južnega dela Cipra se jih okrog 90 % izreka za pravoslavne vernike, po ocenah je dobrih 5 % katoličanov, ostalo pa pripada drugim skupnostim.

Na severu Cipra pa je t. i. Turška republika Severni Ciper, ki jo priznava le Turčija. Tu je 99 % od okrog 300.000 prebivalcev muslimanov, le kakšen odstotek je pravoslavnih, štiri vasi pa so maronitske, torej katoliške. Maroniti so krščanska verska skupnost z Bližnjega vzhoda, priznavajo oblast papeža in zato pripadajo Katoliški cerkvi vzhodnega obreda. Največ jih živi v Libanonu, v Siriji ter na Cipru.

Resnično ne bi smeli govoriti o pomanjkanju duhovnikov

Prvo, kar je bilo zelo očitno, je, da se pri nas res ne bi smeli pritoževati zaradi pomanjkanja duhovnikov. V Sloveniji statistika denimo kaže, da imamo v povprečju enega duhovnika na okrog 1.500 katoličanov. Številke so seveda varljive, ker so situacije po Sloveniji zelo različne, od župnij do zmožnosti duhovnikov, še vedno pa je ta statistika izjemno visoka.

V večini Evrope je »pastoralni teren«, če smemo temu tako reči, precej težji, številke pa bistveno večje. Ciper je na svoj način dober primer te ugotovitve. Celoten otok upravlja ducat katoliških duhovnikov, ki čez celoten otok skrbijo za okrog 50.000 katoliških duš.

Ena od bolj pretresljivih ugotovitev v zvezi s številom duhovnikov je bila denimo to, da je grob apostola Barnabe – doma s Cipra in tam mučeniške smrti tudi umrl – ostal brez verske oskrbe

Tudi najpomembnejša krščanska svetišča lahko ostanejo brez oskrbe

Ena od bolj pretresljivih ugotovitev v zvezi s številom duhovnikov je bila denimo to, da je grob apostola Barnabe – ki je bil doma s Cipra in je tam mučeniške smrti tudi umrl – ostal brez verske oskrbe. Grob enega od apostolov je danes muzej in spada pod turistično ministrstvo severnega Cipra, njegov grob se namreč nahaja v bližini mesta Salamina na vzhodni obali.

Območje, kjer se nahaja njegov grob, je seveda postalo pomembno romarsko središče za kristjane, ki pa ga danes ne oskrbuje noben duhovnik več. To je do neke mere razumljivo, saj je Salamina zaradi političnih razmer v zadnjih desetletjih povsem muslimansko mesto, pa vendar človeku da misliti. Še nekaj desetletij nazaj bi se to zdelo nepojmljivo, danes pa je to dejstvo.

Tudi v neugodnih razmerah se kristjani znajdejo

Po drugi strani pa drži tudi, da je nekaj vasi na severnem delu Cipra ostalo krščanskih, celo katoliških, in to sredi islama. Od leta 1974 do 2003 je bila meja med severnim in južnim delom praktično neprodušna, kar je pomenilo trideset let ločitve nekaterih družin.

Kar pa kristjanov ni omejevalo pri tem, da ne bi kristjani tudi ostali. Po desetletjih zapore in dveh desetletjih odprte meje se nekatere krščanske vasi dandanes obnavljajo, duhovniki z juga hodijo na sever ter kljub hudim omejitvam, ki jih postavlja turška oblast, gradijo na zvestobi, ki so jo ohranili kristjani skozi desetletja zapore.

Še vedno je dovolj časa in energije za verske zadeve

Je pa zanimivo, da kristjani nekako vedno najdemo možnost, da se spremo med seboj. Ciprska pravoslavna cerkev je ena od avtokefalnih pravoslavnih cerkva, ki zase trdi, da je bila vedno neodvisna.

Morda se kdo še spomni decembra 2021, ko je starejši pravoslavni duhovnik v Atenah kričal na papeža Frančiška, da je heretik. No, zadevo je kmalu po tem komentiral metropolit Neophytos iz Morfoua, mesta v severozahodnem delu Cipra, in se s kričečim starcem goreče strinjal.

To je le en primer, kako globoke so še vedno razlike med Pravoslavno in Katoliško cerkvijo, čeprav je bilo v zadnjih desetletjih storjenega ogromno. Še vedno pa je dejstvo, da Ciprska pravoslavna cerkev katoliških zakramentov, denimo krsta, ne sprejema. Ob t. i. »mešani poroki«, recimo, mora katoličan »ponovno« prejeti zakrament krsta. Pot ekumenizma med pravoslavnimi in Katoliško cerkvijo bo torej – tako so mi zagotovili katoliški duhovniki na Cipru – še zelo dolga.

Sožitje med veroizpovedmi je možno in nujno

Ciper nas uči dvojega: najprej, da je sožitje možno in nujno. Njihova zgodovina po letu 1960 je polna političnih prevratov in sprememb, nasilja in iskanja miru. So pa do danes, po začetnih krvavih spopadih in posledičnih desetletjih popolne mejne zapore, vendarle sposobni živeti eden poleg drugega. Meje so odprte.

Drugo, česar nas uči ista zgodba, pa je, da so včasih razlike enostavno prevelike in da nima smisla vztrajati pri mešanju narodov. Na Cipru sta bila dva naroda že zgodovinsko zmešana, pa nikakor ni šlo. Mir, ki ga dandanašnji uživa Ciper, je na neki način tudi posledica sprijaznitve z dejstvom, da je po svoje najbolje, da eni živijo na eni strani, drugi pa na drugi.

V času nekritičnega mešanja narodov so to dragocene zgodovinske izkušnje, ki ne spodbujajo nestrpnosti, temveč miren razmislek o nekaterih danostih človeške vrste.

Gre za zgodovinsko spoznanje, da rasno, nacionalistično, versko in podobno nasilje ne vodi nikamor, razen v vojno in zapore meja. Obenem pa gre za jasno opozorilo, da žal tudi nekritično mešanje narodov lahko privede do hudih težav in nasilja, ki se prav tako konča z vojno in zapiranjem meja.