Največji strah Vladimirja Putina

Vir: Pixabay
Zdi se, da je vojna v Ukrajini zašla v slepo ulico. Vojskujoči se strani sta se danes prvič srečali na mirovnih pogajanjih. Nastali položaj za nobeno od strani ni ugoden. Ruska vojska stoji na pragu največjih ukrajinskih mest. Ostra vojaška akcija bi povzročila številne civilne žrtve. Po drugi strani pa je srdit ukrajinski odpor zaustavil vsakršno misel, da bi lahko bilo s hitro vojaško akcijo že kmalu vsega konec. Ob tem obe državi trpita izjemno hudo ekonomsko škodo. Ena zaradi vojne, druga pa zaradi ostrih ekonomskih sankcij.

Ob tej situaciji, ki nikomur ne prinaša dobička, se neizbežno postavlja vprašanje, zakaj se je Rusija pravzaprav odločila za napad na Ukrajino. Če bi šlo verjeti predsedniku Putinu, je razlog za to napovedana širitev zveze NATO na vzhod. Toda po mnenju analitikov so to komaj prepričljivi  razlogi. NATO se je namreč že večkrat širil na vzhod. In pri številnih prejšnjih širitvah je Putin izražal komaj kaj drame ...

Pravi razlogi za to vojaško akcijo morajo tako ležati drugje. Odgovor na to vprašanje skušata v svojem članku Česa se Putin najbolj boji poiskati izredni profesor za mednarodne odnose na Vojaški akademiji Združenih držav Amerike Robert Person in nekdanji veleposlanik ZDA v Rusiji ter profesor politologije na univerzi Stanford Michael McFaul.

Bistveno sporočilo njunega članka je v tem, da razlogi za odločno rusko akcijo niso tisti, ki jih kot argumente navaja Putin, temveč se ta v resnici boji čisto drugih stvari.

Ni kriv NATO


Teza, ki jo zagovarjata pisca, bo številne morda presenetila. Pravita namreč, da za ofenzivo ni kriv NATO. V bistvu ni kriv niti Zahod. Njuna teza je v precejšnjem nasprotju s tistimi, ki trdijo, da so invazije Rusije nad Gruzijo leta 2008, Ukrajino leta 2014 in Ukrajino danes predvsem posledica tega, da so se Natove sile preveč približale ruskim mejam. V tem primeru bi bila rešitev preprosta: umaknite članstvo Ukrajine z mize in vojna bo preprečena.

Toda ta argument ima po mnenju avtorjev dve pomanjkljivosti. Širitev Nata namreč nikakor ni bila stalen vir napetosti med Zahodom in Rusijo. Prav nasprotno, Putin na številne širitve Nata v neposredni soseščini (npr. na Baltske države) sploh ni ostro reagiral.

Poleg tega Ukrajina sploh ne more postati članica Nata. Zavezništvo namreč medse v nobenem primeru ne bi sprejelo članice, katere del je pod tujo okupacijo.

POMAGAJMO UKRAJINI

Sodelujte v humanitarni akciji za pomoč Ukrajini!

Z nakupom ukrajinske zastave v spletni trgovini zavoda Iskreni lahko prispevate svoj delež za pomoč napadeni Ukrajini. Celoten dobiček od prodanih zastav bo zavod podaril pomoči potrebnim Ukrajincem.

Zastavo lahko kupite na tej povezavi.



Avtorja sicer ne zanikata, da je bil NATO mnogokrat pomemben vir konflikta med Rusijo in Zahodom. Toda obe strani sta ob tem tudi sodelovali, zlasti po 11. septembru, ko se je svet boril proti terorizmu, je bil Putin bistveno bolj osredotočen na sodelovanje, kot na konfrontacijo.

Putinov pravi strah


Zgodovinski dogodki tako ne podpirajo teze, da je ruski antagonizem z zahodom predvsem posledica širitve zveze. Kot bistveno boljši razlogi se kažejo zlasti nizi demokratičnih prebojev v državah vzhodne Evrope, ki se jih je prijel naziv "barvne revolucije". Avtorja ugotavljata, da je po vsaki od njih - Srbiji leta 2000, Gruziji leta 2003, Ukrajini leta 2004, arabski pomladi leta 2011, Rusiji v letih 2011-2012 in Ukrajini v letih 2013-2014 - Putin obrnil k bistveno bolj sovražni politiki do ZDA. Kot utemeljitev za to pa se je praviloma skliceval na grožnjo Nata.

Še zlasti huda grožnja je bila za Putina oranžna revolucija v Ukrajini leta 2004. Takrat se je Putin zaradi nenadnega zasuka ukrajinskega predsednika Juščenka na Zahod moral soočiti z možnostjo, da je "izgubil" državo, ki ji je pripisoval izjemen simbolni in strateški pomen.

Oranžna revolucija mu je tako spodkopala osrednji cilj strategije: "vzpostaviti privilegirano in ekskluzivno sfero vpliva na ozemlju, ki je nekoč sestavljalo Sovjetsko zvezo." Obenem Putin verjame tudi, "da ima Rusija kot velika sila pravico veta na suverene politične odločitve svojih sosed." Po njegovem mnenju so Ukrajinci in Rusi tudi "eno ljudstvo", ki ga je potrebno združiti, čeprav s prisilo.

Če je revolucija v Kijevu, je lahko tudi v Moskvi


Če so torej Ukrajinci in Rusi eno ljudstvo, kot v članku navaja Putin (povezava je trenutno blokirana zaradi sankcij), zakaj se torej revolucija, ki se je zgodila v Kijevu, ne bi mogla zgoditi tudi v Moskvi?

Nadaljnje vstaje ljudstev, kot so arabska pomlad in protesti proti ponarejenim volitvam so Putinov strah le še povečali. Še večji šok je sledil leta 2014, ko je Ukrajino moral zapustiti njegov izbranec na predsedniških volitvah Viktor Janukovič. Ta je ves svoj mandat spretno krmaril med zahodom in Rusijo. Ko ga je Putin naposled prisilil, da izbere eno ali drugo stran, se je pod pritiskom odločil, da izbere Rusijo. Med ljudstvom je zavrelo, Putin pa je za kazen Ukrajini odvzel krimski polotok.

Po mnenju avtorjev si je Putin tudi zadnjo krizo izbral predvsem za to, da bi spodkopal ukrajinsko demokracijo. Zato je njuno glavno sporočilo predvsem slednje:

"Nato je obrambno zavezništvo. Nikoli ni napadlo Sovjetske zveze ali Rusije in tudi nikoli ne bo. Putin to ve. Toda Putinu grozi uspešna demokracija v Ukrajini. Ne more prenašati uspešne, cvetoče in demokratične Ukrajine na svojih mejah, še posebej, če začne gospodarsko uspevati tudi ukrajinsko ljudstvo. To namreč spodkopava stabilnost režima v Kremlju in predlagano utemeljitev za avtokratsko državno vodstvo. Tako kot Putin ne more dovoliti, da volja ruskega ljudstva vodi rusko prihodnost, ne more dovoliti, da bi ljudje Ukrajine, ki imajo skupno kulturo in zgodovino, izbrali uspešno, neodvisno in svobodno prihodnost, za katero so volili in se borili."
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike