Naivnost katoličanov

Privzeta profilna slika
Erika Ašič
Vir: gov.si

V sedmem členu Ustave Republike Slovenije je zapisano: »Država in verske skupnosti so ločene.« Toda hitro lahko ugotovimo, da to načelo ena stran – država – upošteva zgolj takrat, ko ji ustreza.  

Ko na primer duhovnik pri pridigi pozove ljudi, naj gredo na volitve – in pri tem niti ni treba, da se opredeli za katerokoli stran – sledi pogrom, češ da politika ni stvar Cerkve. Ko si neka zasebna šola ali vrtec skuša pridobiti enake pravice kot državna, se pojavi enak očitek. Če neka ravnateljica dovoli blagoslov šolskih zidov, dobi inšpekcijo, ker sta »Cerkev in država ločeni«. Ko se pred porodnišnico zberejo podporniki življenja in po tihem molijo za mamice, ki se odločajo, ali bi sprejele otroka ali ne, se že znajdejo na prangerju. Ko starši predlagajo, da bi šola namesto ob četrtkih imela brezmesni jedilnik ob petkih, naletijo na isti argument – to ni mogoče, ker sta »Cerkev in država ločeni«. Zanimivo je, da se to dogaja zgolj kristjanom in da je svinjina v številnih šolah že davno izginila z jedilnikov.  

Ob pogledu na dogodke zadnjih dni bi lahko sklepali, da sta Cerkev in država povezani kot še nikoli. Spomnimo se posnetka Roberta Goloba, ki je skupaj z enim od ljubljanskih župnikov pred dobrim tednom voščil »blagoslovljene velikonočne praznike«. Te dni smo lahko spremljali predsednico države in predsednika vlade z njegovo spremljevalko na pogrebu papeža Frančiška. Človek bi bil lahko ganjen ob vseh lepih besedah, ki sta jih predsednika izrekla o papežu. Robert Golob je napovedal celo tridnevno žalovanje. Pa ne samo na pogrebu – Robert Golob je bil pri papežu že dvakrat, Pirc Musarjeva enkrat. Zakaj?  

Prav je, da se pogovarjamo, da med seboj sodelujemo. A takšni pogovori in takšno sodelovanje, kot ga manifestira naša trenutna oblast, so prežeti s hinavščino. So zgolj nabiranje točk v očeh javnosti.  

Posebej v obdobju pred volitvami se začnejo tovrstni politiki bolj pogosto pojavljati v bližini cerkvenih dostojanstvenikov. Vernikom pokažejo, da so prijazni, pozorni, stisnejo roko, pohvalijo in lepo govorijo. Za marsikaterega vernika je to dovolj, da gre po nedeljski maši na volitve in obkroži nekoga, kot je Robert Golob, Nataša Pirc Musar, Urška Klakočar Zupančič in tako naprej. Ker so prijazni oziroma se nekaj mesecev pred volitvami delajo, da so. Ko je treba pridobiti točke za boljši volilni rezultat, iščejo fototermin pri papežu, živem ali mrtvem, ali se snemajo z župniki, zaenkrat sicer le živimi, pri vladanju pa teptajo vrednote, ki jih ta isti papež ali župnik ali verniki zagovarjajo. 

Tu bi morali vsaj katoličani imeti bolj odprte oči in znati razločevati, kaj je dobro in kaj slabo. To je vendar temelj krščanstva – prepoznavati slabo in se mu ogibati. Ne gre za to, da ne bi spoštovali ljudi, da bi jih zavračali ali sovražili. Gre za to, da bi znali prepoznati njihove resnične namene, njihova dejanja, njihovo realno (ne)sposobnost voditi k napredku in na podlagi tega presojati, komu bomo zaupali prihodnost. Gre za to, da se ne pustimo zlorabiti. 

Vir: IG Tina Gaber
Gre za to, da bi znali prepoznati njihove resnične namene, njihova dejanja, njihovo realno (ne)sposobnost voditi k napredku in na podlagi tega presojati, komu bomo zaupali prihodnost. Gre za to, da se ne pustimo zlorabiti. 

Ali res lahko zaupamo osebi, ki z duhovnikom vošči blagoslovljene velikonočne praznike, hkrati pa laže, uzakoni evtanazijo in podpira splav, ogroža življenja s tem, ko omejuje delo zdravnikov, bolnikom pa onemogoča dostop do zdravil? Ali lahko svojo prihodnost zaupamo osebi, ki o papežu pove, da je bil moralni kompas, ko pride s papeževega pogreba se pokloni revolucionarjem na (lažni) dan boja proti okupatorju, hkrati pa nič ne naredi za to, da bi bile pokopane žrtve povojnih pobojev, ki v plastičnih vrečah čakajo na usmiljenje? Ali bi zaupali osebi, ki pomilosti tihotapce ilegalnih migrantov, se udeleži parade ponosa, ne pa pohoda za življenje? Ali morda osebi, ki se pokaže na papeževem pogrebu, da lahko objavi fotografije na družbenih omrežjih, upokojencem pa svetuje, naj prenehajo jemati zdravila, se zavzema za življenje nutrij, hkrati pa za ubijanje otrok? 

To je le nekaj primerov. Toda jasno lahko vidimo, da gre pri tako nasprotujočih si dejanjih za zlorabo. Država vstopa na polje Cerkve, da bi si pridobila njeno podporo in glasove vernih na volitvah. Naivnost katoličanov je na že kar nekaj volitvah omogočila zmago strankam in politikom, ki uničujejo normalnost in zdrave vrednote – to, za kar naj bi se katoličani sicer zavzemali.  

Naivnost katoličanov je na že kar nekaj volitvah omogočila zmago strankam in politikom, ki uničujejo normalnost in zdrave vrednote – to, za kar naj bi se katoličani sicer zavzemali.  

Ponižnost, sprejemanje vsakega človeka in odprtost ne pomenijo slepo sledenje in podrejanje vsakemu, ki se lepo nasmehne. Treba je znati presoditi, kaj je dobro in kaj slabo. Še posebej je to pomembno na volitvah in referendumih. Ne pustimo se peljati vsakič na led. Bodimo kritični in preverimo, ali politik zagovarja neke vrednote v parlamentu in jih tudi živi ter tako deluje ali pa o njih govori le ob cerkvenih dostojanstvenikih in v cerkvenih medijih. In če o politiku ne vemo ničesar, ker je nov obraz, se ne pustimo zapeljati prijaznemu nasmehu in leporečenju v stilu lepotnih tekmovanj, kjer se vse lepotice zavzemajo za mir na svetu in čim manj lačnih otrok. 

Ali bi zaupali svoje življenje in življenje svojih otrok osebi, ki laže? Ali bi se ob taki osebi počutili varne? Ker razhajanje med besedami in dejanji je laž. Če nam je to všeč ali pa ne. 

Zaupamo lahko samo tistim, katerih dejanja so v naše skupno dobro in katerih besede se skladajo z dejanji. In ja, takšni ljudje obstajajo. Tudi politiki. Podprimo jih. 

(D198, 3)

Izbrano za naročnike
Vsaka kritika ni hujskaštvo
Še 16 kmetov na ustavnem sodišču doseglo zmago proti Jankoviću
V muzeju Alfija Nipiča: »Razveselim se vsakega novega jutra«
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

rastlina, svoboda, življenje
Zdi se, da nas želijo pahniti v temo
  • 22. 01. 2025
Dobri učitelji naj bodo pravilo in ne izjema
  • 05. 03. 2025
Gledali smo: Filmski Piccolomini
  • 25. 01. 2025