Nad grobove ukrajinskih vojakov v Sloveniji so postavili napis: »Sinovom Rusije!«

Minuli vikend so predstavniki Ukrajine in Ukrajincev, živečih v Sloveniji, skupaj s slovenskimi gosti obiskali pokopališča Ukrajincev, ki so med prvo svetovno vojno padli na Soški fronti. Nekateri so bili prvič pri Ruski kapelici in nad grobovi tudi ukrajinskih vojakov presenečeno in z vidnim nelagodjem opazovali napis: »Sinovi Rusije!«

Ukrajince sta sprejela Valter Mlekuž, župan mesta Bovec, in Samo Turel, župan Nove Gorice. Na umrle Ukrajince v Sloveniji so se spomnili predstavniki Ukrajincev živečih v Sloveniji, Italiji, na Hrvaškem in na Madžarskem ter Jaroslava Hortiani, vodja ukrajinske diaspore Madžarske in predsednica svetovne federacije ženskih ukrajinskih asociacij. 

Delegacija Ukrajincev je obiskala Ljubljano, Kranjsko Goro, Rusko kapelico na Vršiču, Bovec, Novo Gorico in nekatera pokopališča ukrajinskih vojakov, ki so padli na Soški fronti.

Ukrajinci so se s Slovenci borili proti Italijanom

Številni ukrajinski polki so se v 1. svetovni vojni bojevali na soški fronti. Ukrajinci so kot prebivalci avstrijske Galicije pomagali braniti zahodno mejo slovenskega ozemlja proti Italijanom.

Avstro-Ogrska monarhija je na začetku 20. stoletja obsegala tudi predele današnje zahodne Ukrajine (Galicija, Bukovina), zato so se v njeni vojski borili tudi Ukrajinci. Poleti 1916 so na soško bojišče poslali cesarsko-kraljevi 20. in 22. domobranski pehotni polk. 20. polk je imel sedež v Stanislavu (danes Ivano-Frankivsk). Po narodnostni sestavi je bilo v njem približno 80 odstotkov Ukrajincev.

Spomenik cesarsko-kraljevega 20. strelskega polka, ki se je boril v okolici Nove Gorice, je bil postavljen poleti 1917 v bližini njegovega po­veljstva in predstavlja danes osrednji spome­nik vsem Ukrajincem, ki so se borili na so­ški fronti.

Na območju soške fronte v Sloveniji je danes ohranjenih 13 vojaških pokopališč iz tistega časa. Na dveh so večinoma pokopani Ukrajinci: na pokopališču Zalošče v novogoriški občini so pokopani vojaki 22. domobranskega pehotnega polka iz mesta Černivciv, na pokopališču Bukovica v občini Renče-Vogrsko pa vojaki 24. pehotnega polka iz mesta Kolomiji. 

V gozdu Panovec pri Novi Gorici pa je spomenik, ki so ga postavili vojaki 20. domobranskega pehotnega polka oziroma od leta 1917 20. strelskega polka iz Stanislava (Ivano Frankivsk).

Nekdanji cesarsko-kraljevi 20. domobranski pehotni polk (K. k. Landwehr Infanterie Regiment Nr. 20 – L.I.R.20) je imel svoj sedež v današnjem ukrajinskem mestu Ivano-Frankivsk, naborno območje pa je zajemalo še Berežani (Brzeźany) in Chortkiv (Czortkow). V njem je služilo več kot 70 odstotkov vojakov ukrajinske narodnosti. Marca 1917 je bil polk preimenovan v cesarsko-kraljevi 20. strelski polk (k. k. Schützen Regiment – Sch. R. 20). Poleti 1917 je branil frontno črto na območju Panovca.

Poleg ukrajinskih vojakov so bili tudi ukrajinski ujetniki

Ukrajina je bila pred prvo svetovno vojno razdeljena na avstrijski in ruski del. Tako kot so se Ukrajinci borili v avstro-ogrski vojski, so se Ukrajinci, ki so živeli v carski Rusiji, morali boriti v ruski vojski. Številni so padli v ujetništvo in so konec vojne dočakali kot ujetniki ruske vojske na slovenskem ozemlju habsburške monarhije. V letih 1914 – 1918 je v Sloveniji bivalo med 20.000 in 30.000 vojnih ujetnikov ruske carske armade.

Ruska kapelica pod Vršičem

Ukrajinska delegacija se je skupaj z duhovnikom svojim rojakom poklonila tudi na pokopališču pri Ruski kapelici pod Vršičem.

Ruska kapelica je kapelica, postavljena kot pravoslavna kapela vojnih ujetnikov iz Ruskega imperija, ki so gradili cesto na Vršič.

Gradnja ceste se je pričela maja 1915. Pri gradnji je sodelovalo okoli 10.000 vojaških ujetnikov (večji del iz Ruskega imperija, del pa iz Srbije, Italije in Črne gore). Ocenjuje se, da je med gradnjo ceste umrlo od 170 do 300 vojnih ujetnikov in od 10 do 80 avstro-ogrskih stražarjev. Samo plaz 8. marca 1916 je zahteval 110 žrtev med ujetniki in 7 avstro-ogrskih stražarjev.

Kapelica je naknadno postala spominski objekt za žrtve, ki jih je kasneje zasul snežni plaz med gradnjo ceste čez gorski prelaz Vršič. Kapelica sv. Vladimirja je urejena v pravoslavnem slogu, ki izraža vero vojakov, ki so gradili cesto. Gradnja lesene kapele se je začela leta 1915, dokončana pa je bila v prvi tretjini januarja 1916.

Po vojni je bila kapela izropana in v slabem stanju. Leta 1932 je zasebno zemljišče, na katerem stoji kapela, kupila Ruska matica, ki je tam začela prirejati proslave. V Ruski matici so bili Rusi, ki so zbežali iz domovine pred boljševiško revolucijo in si nov dom poiskali zunaj domovine. Rusi so začeli na kapelici prirejati proslave, ki so se jih udeleževali prorusko usmerjeni Slovenci in v Sloveniji živeči Rusi. Kapelica je tako dobila ime »Ruska« kapelica, čeprav so tam pokopani tudi Ukrajinci, Belorusi, Gruzinci, Tatari in drugi.

Rusi so ob kapelici med letoma 1937 in 1938 postavili spomenik v obliki piramide in dodali napis: »Sinovom Rusije!«. Po prvi in zlasti po drugi svetovni vojni se je z leti vedno bolj poudarjala prisotnost »ruskih« ujetnikov, ostali narodi, ki so bili med umrlimi ujetniki, pa so bili pozabljeni. Podobno se je izraz »ruski« ujetniki začel enačiti z Rusi, čeprav se nanaša na ujetnike iz Ruskega imperija, katerega vojsko je sestavljalo še mnogo drugih narodov. Poudarjanje Rusov je dodatno okrepila kasnejša postavitev grobnice vojaka ob kapelici z napisom »Sinovom Rusije« več kot tri desetletja po njeni izgradnji.

Tudi po osamosvojitvi je državni vrh s predsednikom Milanom Kučanom dodatno utrjeval kapelico kot spomin zgolj na ruske vojake in na slovesnost vabil zgolj predstavnike Rusije, ne pa tudi Ukrajine in drugih držav. Leta 2016 ob stoletnici kapelice so slovenske oblasti na slovesnost povabile tudi ruskega predsednika Vladimirja Putina.

Andrij Hevka, predstavnik Ukrajincev v Sloveniji, je razočaran, da se ob spominu na trpljenje ujetih vojakov ruske carske armade omenja zgolj ruske vojake, ukrajinskih pa ne, in opozarja: »Slovesnost ob kapelici na Vršiču je posvečena ujetim vojakom ruske carske armade iz prve svetovne vojne in njihovem trpljenju. Žal se omenja zgolj vojake ruske narodnosti, nihče ne omenja drugih narodov in narodnosti, ki so bili ujetniki in so v raznih seznamih poimensko zapisani. Zelo krivičen je napis na piramidi pri tako imenovani 'Ruski' kapelici – 'Sinovom Rusije'. Zanimivo je vprašanje, kaj bi rekli Slovenci na to, če bi jih nekdo kot pripadnike nekdanje Jugoslovanske vojske pokopal kot 'sinove Srbije'?«

Ukrajinci odrinjeni od spomina

Pri Ruski kapelici pod Vršičem se vsako leto tradicionalno zbirajo posamezni slovenski politiki, kot so Milan Kučan, Zoran Jankovič in Zmago Jelinčič ter članice in člani Društva Slovenija Rusija. V preteklih letih so bili gosti tudi nekdanji generalni direktor Leka in nekdanji minister za gospodarske dejavnosti Metod Dragonja, pa proruski poslanec Svobode Miroslav Gregorič, nekateri sedanji ali bivši direktorji, med njimi tudi direktor Rika Janez Škrabec. Prav tako je bila opazna prisotnost znanega odvetnika in očeta predsednika Uefe Aleksandra Čeferina, Petra Čeferina.

Leta 2016 so na pobudo ljubljanskega župana Zorana Jankoviča odkrili na Žalah še en spomenik. Gre za spomenik posvečen »sinovom Rusije in Sovjetske zveze«, ki so umrli na ozemlju današnje Slovenije v času prve in druge svetovne vojne. Odkrila sta ga predsednika Slovenije in Rusije Borut Pahor in Vladimir Putin. Ukrajincev, ki so umirali v obeh vojskah, v carski in komunistični, Slovenci ne omenjajo. Omenjajo zgolj Ruse.