Na Pohodu za življenje pozvali k zavrnitvi krivičnega zakona in zastrupljanja ostarelih

Vsi ljudje, tako tisti v materinem trebuhu kot ostareli na bolniških posteljah, so vredni skrbi, ljubezni in resničnega sočutja. Vse ostalo je toksično, lažno sočutje. »Zavrnimo smrt, zavrnimo zastrupljanje. Zavrnimo ta krivični zakon,« je na Pohodu za življenje, ki so ga danes pripravili v Mariboru, poudarila vodja pohoda Urša Cankar Soares.

Udeleženci današnjega pohoda za življenje v Mariboru so se zbrali na Grajskem trgu, se opremljeni z raznobarvnimi baloni, slovenskimi zastavami in transparentom sprehodili po Mariboru, do Lenta in nadškofije ter nazaj na Grajski trg. Na transparentu pa jasno sporočilo: »Proti zastrupitvi bolnikov!«

»Asistiran samomor nikoli ne bo sočutje«

Sledil je kratek program, v katerem se je vodja pohoda Urša Cankar Soares med 500 in 600 udeležencem zahvalila, da jim ni vseeno za najbolj nebogljene člane naše človeške družine, nerojene otroke in njihove starše v stiski. Prav tako se jim je zahvalila, da jim ni vseeno za ostarele in bolne, ki jih prepričujejo, da je usmrtitev bolj sočutna kot paliativa.

»Kakšna laž. Recimo bobu bob, takoj na začetku. To, da nekoga ubiješ, da ne bo trpel, je laž, to ni in nikoli ne bo sočutje. Niti do nerojenega otroka, ki mu predvidevajo neko diagnozo, niti do ostarelega in bolnega,« je je bila ostra vodja pohoda..

Pozvali k oddaji podpisa za referendum

Vsi pacienti, tako tisti v materinem trebuhu kot tisti v bolniških posteljah so po njenih besedah vredni skrbi, obiska, nege, ljubezni in resničnega sočutja. »Vse ostalo je toksično sočutje, lažno sočutje. Zavrnimo laži, zavrnimo smrt, zavrnimo zastrupljanje. Zavrnimo ta krivični zakon,« je pozvala.

V vseh državah, ki zakonsko dopuščajo pomoč pri samomoru, se je začelo na ta način. »Najprej je šlo skozi le za izredne primere, nato malo spustijo meje, potem še malo in še malo. In smo v Belgiji ali v Kanadi. Tako to gre,« je pojasnila. Navzoče je pozvala k oddaji podpisa za referendum o tem zakonu, prostovoljce pa, naj pred upravnimi enotami osebno povabijo ljudi, naj oddajo podpis. »Uspelo nam bo, če bomo stopili skupaj,« je prepričana Urša Cankar Soares.

Pričevanja o smislu trpljenja in odprtosti do življenja

Udeleženci so prisluhnili tudi pričevanjem, tokrat ne le o doživetjih, povezanih s splavom, pač pa tudi v luči aktualne zakonodaje, ki bi dopuščala asistiran samomor. Brat Jaro, kapucin, je tako spregovoril o tem, kako je ravno ob izkušnji umiranja njegovih staršev začutil klic v posvečeno življenje.

Zgodbo Veronike, ki je v mladih letih šla skozi težko obdobje shizofrenije, so prebrali. Kot mlado so jo spremljale samomorilne misli, a je danes vesela, da tedaj samousmrtitev na ta način ni bila mogoča. S strokovno pomočjo je prebrodila krizo in je danes zdrava in srečna mati treh otrok. Ravno zaradi tega danes toliko težje sprejema zakonodajo, ki bi to omogočala.

V še enem pričevanju so navzoči prisluhnili tudi zgodbi, kako odprtost za življenje rešila življenje Mojci Kolarič. Ko je zanosila s šestim otrokom, je imela izvenmaternično nosečnost, a ko so jo operirali, otroka niso našli. V nadaljnjih raziskavah pa so ugotovili, da se je zarodek ugnezdil prav na mesto na materničnem vratu, kjer je imela rakovo obolenje. »Otrok je pokazal na tega raka,« je pojasnila Urša Cankar Soares. Otrok sicer ni preživel, je pa Mojca Kolarič danes popolnoma ozdravela.

Sklepni shod prihodnjo soboto v Ljubljani

Življenje vedno zmaga, vsak teden, mesec, ki ga imaš, je lahko ključen za odnose, za družino, je v izjavi za javnost še zapisala vodja pohoda. Kot je napovedala, se ne bodo utrudili znova in znova ponavljati, da je človek človek vse od spočetja do naravne smrti. »Ter da nihče nikoli in nikdar ne bi smel imeti pravice vzeti življenje drugemu človeku, kajti s tem mu krši njegovo osnovno pravico, ki je pravica do življenja,« je poudarila.

Podobne tematike bodo v pobodi izpostavili tudi na naslednjem, letošnjem sklepnem Pohodu za življenje, ki bo prihodnjo soboto dopoldne v Ljubljani.