Mediji zahajajočega sonca

(vir foto: arhiv MMC RTV)
POSLUŠAJ ČLANEK
Če službo izgubita dva (2) novinarja časnika Delo, bodo mediji temu dogodku posvetili toliko prostora kot če izgubi delo dvajset (20) novinarjev Primorskih novic. Ali toliko, ko če odpustijo dvesto (200) šivilj v Prekmurju.  No, ja, mogoče pretiravam. Odpuščenih šivilj bi moralo biti 2000.

Prav komično je, kljub tragičnim osebnim zgodbam, kakšen vik in krik se zganja, ker je službe izgubilo nekaj ljudi časnika, ki ima glede na količino novinarskih izdelkov še vedno za polovico ljudi preveč.

Pa saj vem. Novinarji niso navadni delavci in ne morejo kar tako izgubiti službe. Tako je vsaj po televiziji rekla novinarska sindikalistka Alma Sedlar. Ki danes sicer ne dela več za KP ampak za KPK. He, he, to zadnje je samo šala, kakopak.

Mesijanski kompleks


Novinarji so ljudje s posebnim poslanstvom. Misionarji. Vsaj slovenski si to mislijo o sebi. In ker ta mesijanski kompleks leta 1990 ni ugasnil, se danes celotna nacija ukvarja z delovnim kolektivom, ki ga je čas že davno povozil. Tak občutek si vsaj človek ustvari, če prelista kak italijanski ali francoski dnevnik. Za njegovo tako opevano kredibilnost pa je dovolj če se spomnimo, kako so si izmislili afero z otrokom kardinala Rodeta.

Zamolčana zgodba


Da so vsi veliki slovenski mediji močno obsijani z zahajajočim soncem (ja, mislim zaradi odtenka in zaradi zahajanja) verjetno ni treba posebej poudarjati. Jasen dokaz za to je, da se v dveh letih še ni našel raziskovalni novinar, ki bi raziskal in pojasnil povezave, ki jih vidi tudi povprečen državljan.

Časnik, ki mu naklada že desetletja stalno pada in pada, je namreč kupil človek, ki se z mediji nikoli ni ukvarjal in ki vodi tehnološki elektro-energetsko koncern. Firma dela veliko tudi z državo. In njen šef, ki ga nekateri rdeči mediji že slikajo kot prihodnjega premierja, je tesno povezan s politiki. Je vnet član Foruma 21 (F21), ki ga vodi nekdanji predsednik države, še prej pa šef slovenske partije, Milan Kučan. F21 je gospodarska hrbtenica slovenske politične levice, vključno s propadlimi tajkuni.

Njegove člane nekateri mediji obtožujejo, da veliko poslujejo z davčnimi oazami. Jasno je tudi, da politična levica medijev niti za trenutek ne izpusti iz rok. Zato je vsak medijski nakup dobro premišljen in zato noben tujec še ni mogel kupiti kakega velikega slovenskega medija.
Ne razumem ljudi, ki se tako jezijo zaradi okrnjene medijske svobode, hkrati pa sami ne naredijo nič.

Dotik nedotakljivega


Da zadeva zelo smrdi, kaže še droben dogodek, debata o Delu v ponedeljkovih Odmevih. Čeprav sem v medijih že vrsto let, pa doslej noben moj nastop ni požel takega odmeva kot nekaj stavkov, ki sem jih tokrat izrekel.

Postavil sem preprosto retorično vprašanje, zakaj nihče doslej ni raziskal ozadja lastništva Dela in kaj na to temo povprašal tudi Milana Kučana, ki vodi F21. Pa čeprav sem vedel, da gre za nedotakljivega, ki sem se ga enkrat že dotaknil, doživel cenzuro in samo zato skorajda izgubil službo na Primorskih novicah.

Rekel sem še, da so si novinarji Dela deloma sami krivi, saj so nekateri svojo avtonomijo prodali botrom ali političnem prepričanju, kar je zmanjšalo kredibilnost in naklado. In da so jih zdaj botri - tako rečemo na Vipavskem - odvrgli tako kot staro kalcjeto.

V naslednjih dneh mi je mobitel skorajda pregorel od čestitk, pohval in komentarjev. Vsem nisem uspel niti odgovoriti. Taka reakcija je nastala, ker se v velikih medijih tako odkrito o tem ne govori. Ljudje čutimo ali pa tudi vidimo samocenzuro, ki novinarje tišči za vrat. V izogib odpiranju neprijetnih tem za politike so tudi na nacionalni RTVS začeli v ospredje dajati teme iz črne kronike.

Kaj bi lahko storil slehernik, pa ne


To mi je razumljivo. Ne razumem pa teh ljudi, ki se tako jezijo zaradi okrnjene medijske svobode, hkrati pa sami ne naredijo nič. NIČ. Ne kupijo ne Družine ne Demokracije ne Reporterja ne... Niti ne donirajo Radiu Ognjišče, Časniku, Domovini, Iskrenim ...

Vera brez del je mrtva. Lahko molimo, a kaj pomaga, če zjutraj v službi ukrademo svinčnik. Lahko kritiziramo rdeče medije ves dan, a kaj pomaga, če za alternativne medije ne damo niti beliča. Ko pa nam vest vendarle ne da miru, pa »velikodušno« prispevamo nekaj drobiža.

Med množico pohval, ki sem jih dobil za nastop ta teden, je bila samo ena, ki je bila tudi »konkretna«. Konjičan, ki mi je poslal čestitko po mailu, je naročil tudi mojo knjigo Protestantino.

Ja, tako je to. Deloma so si krivi tudi novinarji Dela sami. Deloma smo si za medijsko enoumje krivi tudi demokrati sami.

Knjigo kolumen Tina Mamića Protestantino lahko naročite tudi v spletni knjigarni Iskreni.net. Brezplačna poštnina!
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike