Matej Avbelj, Finance.si: Univerzalna sprijenost človekovih pravic

Družba, ki ne zmore minimalnega civilizacijskega soglasja o dveh temeljnih človekovih pravicah, nima nikakršnih možnosti, da bi lahko iskreno in univerzalno ščitila vse druge pravice, ki iz njiju izhajajo, opozarja Matej Avbelj, dekan fakultete za državne in evropske študije.

Človekove pravice so univerzalne in pomenijo vsebinski temelj pravne države. Tako je tudi v Sloveniji. Na papirju in v mitološkem hramu slovenske ustavnosti. V praksi pa lahko pri nas govorimo bolj ko ne le o univerzalni sprijenosti človekovih pravic.

Pri nas se ateisti krčevito bojujejo za krščansko Evropo, ločenci za družino in izključno raznospolno zakonsko skupnost. Na naše reveže in njihove pravice se spomnimo, ko pridejo tujci, ki so še bolj mizerni.

Večna rana sodobne slovenske družbe so povojni poboji in na njih utemeljena komunistična revolucija. Jezik se postmoderno pači, da se skriva resnica. In vse to zanika srž človekovih pravic: pravico do življenja, ki je bila tem ljudem protipravno odvzeta, in pravico do človekovega dostojanstva, ki nikdar ne usahne in pripada tudi mrtvim in njihovim svojcem.

Družba, ki ne zmore minimalnega civilizacijskega soglasja o dveh temeljnih človekovih pravicah, nima nikakršnih možnosti, da bi lahko iskreno in univerzalno ščitila vse pravice, ki iz njiju izhajajo. Družba, ki temelji na laži, ne more zares varovati človekovih pravic in zato ne more biti vsebinsko pravna država.

To bistvo smo na slovenskem ozemlju še pred nekaj desetletji poteptali na sto tisoče načinov, pa se ni zgodilo nič. Zato nas ne sme čuditi vse, kar je v slovenskem vsakdanu patološkega v javnem diskurzu o človekovih pravicah piše Matej Avbelj v komentarju za Finance.