Marjan Šarec ne razume parlamentarne demokracije, zato bi moral svoje odsedeti v opoziciji

POSLUŠAJ ČLANEK
Po nekaj dneh zatišja neposredno po odstopu z mesta predsednika Vlade RS se, vzporedno s sestavljanjem nove oblasti, Marjan Šarec vse pogosteje oglaša v javnosti.

Vsebina njegovih oglašanj pritrjuje tezi, razviti v tem sestavku, da namreč Kamničan ne razume najbolje principov delovanja parlamentarne demokracije. S tega vidika bi mu zelo koristilo nekaj učnih let v opoziciji, če seveda v politiki želi vztrajati še naprej.

Utemeljimo na nekaj primerih.


  1. "Edina poštena opcija je, da gremo na predčasne volitve in da ljudje povedo, kdo ima podporo in kdo ne." (Marjan Šarec neposredno po odstopu z mesta predsednika vlade)




Marjan Šarec je popolnoma spregledal dejstvo, da so ljudje, zgolj pred letom in pol, že povedali. in njihova odločitev v slovenskem sistemu predstavniške demokracije velja za 4 leta. Izjemoma manj, če se izvoljeni predstavniki ljudstva niso sposobni dogovoriti o sestavi izvršilne oblasti. In ljudje so povedali, da stranki SDS namenjajo 25 poslancev, stranki LMŠ 13, SMC 10 in tako naprej.

Zato po odstopu predsednika vlade s 13. poslanci ni "edina poštena opcija", da gremo na predčasne volitve, temveč je prva, najbolj naravna in najbolj poštena opcija, da se skuša v okviru obstoječega mandata sestaviti novo koalicijo.

Čeprav vsakdo v politiki praviloma deluje v skladu z lastnimi interesi (ker politika je v prvi vrsti boj za oblast), so v tem trenutku prizadevanja tistih, ki sestavljajo morebitno novo večino, bližje državotvornemu početju in pričakovanjem, ki jih imajo do politikov volivci, kot pa siljenje k novim predčasnim volitvam.

2. "Najprej se moramo strinjati, da ne bomo sodelovali v desni vladi" (Marjan Šarec o pogojih za sodelovanje z SMC na morebitnih predčasnih volitvah)


Izključevanje sodelovanja z neko drugo politično opcijo je sicer legitimno, a hkrati ni v duhu parlamentarne demokracije. Od morebitne partnerice vnaprej zahtevati, da se v primeru skupnega nastopa odreče pravici do pogovarjanja z drugimi subjekti v sferi političnega, pa je za sistem parlamentarne demokracije, ki je naravnan na sodelovanje večih strank v koalicijski vladi, povsem nedostojno, nedemokratično in zato nesprejemljivo.

S takšnim pogojem ena stranka drugo - potencialno partnerico - vnaprej postavlja v podrejeni in odvisni položaj - omejuje ji suvereno pravico do lastne presoje in odločanja, ki ji ga z glasovi dajejo volivci.

Marjan Šarec je proti SMC nastopil iz pokroviteljskega stališča ter se s tem postavil nad to stranko. In to kljub temu, da je med LMŠ in SMC na nacionalni ravni manj kot 3 % volilnih glasov razlike, na lokalni pa je slednja, za 38 lokalnih svetnikov in enega župana, celo uspešnejša. Kljub temu pa je Šarec ob SMC-jevi ponudbi po enakomernem sodelovanju to zavrnil, češ da "izhodišča niso enaka", seveda domnevno v njegov prid. A njegova "boljša izhodišča" temeljijo zgolj na fiktivnih rezultatih javnomnenjskih anket. Pri tem pa ponovno pozablja lastno modrost, ki je v parlamentarni demokraciji dejansko edina merodajna: da so edina prava anketa volitve.

3."Pa vendar je ob široki paleti načinov in poti oglaševanja ter zlasti ob dejstvu, da se predstavljate kot 'družbeno odgovorna' podjetja, zavezana svojim 'etičnim kodeksom', na mestu razmislek, kakšno je sporočilo vašega oglaševanja v medijih, ki se od nestrpnosti in sovražnega govora ne ogradijo in ju ne obsodijo, pač pa - nasprotno - celo širijo ali pri tem pomagajo,"  (Marjan Šarec novembra 2018 v apelu podjetjem v državni lasti, naj ne oglašujejo v določenih opozicijskih medijih)


Zgornja izjava je za koncept parlamentarne demokracije, s sistemom ravnovesij in delitve oblasti, škandalozen pritisk predsednika vlade na državna podjetja, da prekinejo poslovni odnos z mediji, ki so nazorsko in politično blizu njegovi konkurenci v opoziciji. Gre za izključevanje na podlagi političnih preferenc pot pretvezo "boja proti sovražnemu govoru", kar je odkrita diskriminacija. Politik na oblasti je zadnji poklican za presojanje, kateri mediji v državi poročajo primerno in kateri ne.

Večinski in provladno usmerjeni mediji so poziv logično pozdravili, saj gre v škodo njihovi konkurenci na medijskem trgu. Prepričani pa smo lahko, da če bi si takšno izjavo kot premier privoščil Janez Janša, bi bili priča škandalu, za katerega bi isti mediji poskrbeli, da bi o njem brala vsa Evropa.

Navsezadnje so pred dnevi že iz nedolžne šale na njihov račun zapeljali cel cirkus.

4. "Pogovarjamo se o tem, kakšno ponudbo bo kdo dal, katere resorje bo kdo zasedel…Morali pa bi se vprašati, komu bo ta vlada podrejena, če se mediji stranke SDS dokazano (in SDS tega niti ne zanika) financirajo iz Madžarske, da o spornih kreditih iz Republike Srbske niti ne govorim." (Marjan Šarec v FB pozivu na predčasne volitve 14. 2. 2020)


Marjan Šarec ne razume, da so pogajanja in ponudbe med političnimi subjekti ter pogovori o resorjih med morebitnimi bodočimi koalicijskimi partnerji v samem sržu parlamentarne demokracije.

Ne pa manipuliranje s tujim financiranjem medijev, ki so blizu eni stranki. V Sloveniji je že dolgo znano, da lastniki glavnih časopisov, naklonjenih vladam politične levice, prihajajo iz tako imenovanega Kučanovega kroga, kar je formalizirano tudi preko Foruma21, kjer se združujejo nekdanji tovariši iz komunističnih časov. Pa zaradi tega nihče ne bije plati zvona in države toži v tujini, kot to ta trenutek počnejo nekateri slovenski novinarji in politiki.

Tuje lastništvo imajo tudi druge medijske hiše: POP TV Američane, Finance Švede, Žurnal Avstrijce, Mladina pa sumljive finančne holdinge iz Italije, oziroma sklade iz davčnih oaz, kar je verjetno v slovenski medijski krajini še najbolj sporno.

Zakonito tuje lastništvo v medijih ni samo legitimno, temveč v parlamentarni demokraciji celo zaželeno, saj prispeva k pluralizaciji medijskega prostora. Če ima tovrsten doprinos, je legitimno četudi podjetja, ki investirajo, prihajajo iz krogov blizu tujih politikov, kot se špekulira za Madžare. Če se to ve in je transparentno (ter v skladu z zakoni), to prispeva k razumevanju konteksta, iz katerega poročajo mediji. In slednje je za parlamentarno demokracijo mnogo bolje, kot da se pravo lastništvo (in s tem interesi) skriva ali celo zamegljuje za skladi v davčnih oazah, kot je to pri nekaterih medijih, ki zdaj, skupaj s predsednikom vlade v odhodu, najbolj agresivno napadajo madžarske investicije v Sloveniji.

5. Marjan Šarec ne more razumeti parlamentarne demokracije, ker ni izšolan politik, hkrati pa ni bil nikoli v opoziciji


Slovenija je že desetletje v pubertetniški razvojni dobi dozorevanja naše demokracije, ker so volivci namesto politikov na oblast postavljali "nepolitike". Po desetih letih in grožnji četrtih zaporednih predčasnih volitev bi tudi širši javnosti moralo postati jasno, da se je ta eksperiment povsem izjalovil.

Marjan Šarec je relikt tega obdobja, za katerega lahko optimistično upamo, da se počasi zaključuje. Po izobrazbi mizarski tehnik in diplomirani igralec je vso svojo poklicno kariero preživel na odru (oblast) in ne v občinstvu (opozicija). Nato je postal župan po sistemu, ki je bližje predsedniški kot parlamentarni demokraciji in kjer župan v praksi odloča praktično o vsem, z minimalno potrebo po sklepanju kompromisov.

Ob prevzemu koalicijske vlade petih strank in izvenvladne partnerice se je manjko izkušenj iz parlamentarne demokracije kmalu izkazal kot velika hiba novega premierja, ki je na koncu zanj bila celo usodna. Razočarani koalicijski partnerji so to opisovali z "ni nas znal povezati", "kot trener ni uspel usmeriti ekipe, da bi delovala enotno" in podobno.

Vse to in tudi zgoraj analizirana Šarčeva početja kažejo, da odstopljeni predsednik vlade ne razume povsem dobro bistva parlamentarne demokracije. Ta je v dogovarjanju, pogajanju, sklepanju kompromisov, iskanju umetnosti možnega, ne pa v egocentričnem soliranju, podrejanju koalicijskih partnerjev, izključevanju, pogojevanju in v podobnih početjih.

Zato, če se Marjan Šarec s politiko želi ukvarjati še naprej, nujno potrebuje nekajletno izkušnjo parlamentarne opozicije. Da sestopi še na drugo stran demokratičnega procesa, da spozna, kako je biti opozicija oblasti, ne oblast sama. In navsezadnje, da konsolidira in postavi stranko na zdravih organizacijskih, programskih in strukturnih temeljih, da se lahko dokončno znebi svojega imena v njenem nazivu. Prav stranke z imeni voditeljev bodo v slovenski politični zgodovini postale sinonim za sedanje nezrelostno obdobje njenega razvoja.

Če mu bo stvarnost prinesla vsaj dve leti časa v opoziciji, in ga bo znal izkoristiti, se mu ni treba bati dolgoročnega političnega preživetja. Če pa ne, pa bomo njegovo avanturo na počivališče politične zgodovine pospremili s še enim njegovim rekom: "na dolgi rok smo tako ali tako vsi mrtvi."
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike