Marijana Kolenko: Država je v zadnjih 20 letih zamajala temelj osnovnošolske vzgoje in izobraževanja

Intervju: Marijana Kolenko, ravnateljica OŠ Lava Celje

Država v zadnjih letih učiteljskemu poklicu ni dala prave finančne stimulacije, neprimerno je tudi vrednotenje statusa učiteljskega poklica, zato se zanj odloča manj mladih. Hkrati dolga leta ni bilo sistema za ugotavljanje področij, kjer manjka kadrov, in na ta način je država v zadnjih 20 letih zamajala temelj osnovnošolske vzgoje in izobraževanja, opozarja dolgoletna ravnateljica Osnovne šole Lava Celje Marijana Kolenko.

V intervjuju za Domovino poudarja, da avtoriteto lahko ohrani vsak učitelj, ki ima dovolj strokovnega znanja in osebne zrelosti. Žal pa v nekaterih lokalnih okoljih vlogo igra tudi politika, ki tega ne bi smela, pravi Kolenkova. V njeni šoli so že pred več kot desetletjem prepovedali uporabo telefonov, saj pri mladih povzročajo hujšo obliko zasvojenosti kot katerakoli druga droga. Starši pa se tega premalo zavedajo.

Začetek oktobra je. Prvi mesec novega šolskega leta je za vami. Kako ste zapluli v svoje 22. leto kot ravnateljica?

Zelo delavno, z jasno vizijo. Ne glede na izzive s kadri in ne glede na nove usmeritve ter nekaj novih zakonodajnih sprememb lahko rečem, da smo uspešno vstopili v novo šolsko leto. Imamo pa še vedno zelo veliko težavo, da nimamo pokritih kadrov. Ena od učiteljic je odšla na dolgo bolniško pred porodniško, določenih profilov pa preprosto ni.

Običajno so težave na področju matematike, mi pa imamo trenutno težave s slovenščino. Slovenščina v 6. razredu je za nas izjemnega pomena, saj šestošolci pišejo tudi nacionalne preizkuse znanja. Imeti izpad na takšnem področju je res težava.

Kako zdaj nadomeščate ta izpad?

Nadomeščamo z notranjimi učitelji, ki pa so absolutno preobremenjeni. Ne želimo si, da bi to dolgo trajalo. Nadomeščati tako veliko ur že na začetku šolskega leta pomeni prehitro iztrošenje učiteljev. Žal pa ugotavljamo, da tudi ko imamo razpis in opravljamo razgovore, to niso resni kandidati. Marsikdo pride na razgovor, ker ga nanj pošljejo na zavodu za zaposlovanje, spet drugi si šolsko delo predstavljajo na drugačen način. Ko se začnemo pogovarjati o obliki dela, da je to torej redno in ne projektno delo, si marsikdo že med razgovorom tudi premisli.

To so trenutni izzivi, s katerimi se srečujem, ne glede na staž ravnateljevanja. Se pa seveda trudimo, da imamo tako trdno in dobro postavljen temelj, da nekako kljubujemo tudi tem izzivom in jih rešujemo. Razpis bo odprt tako dolgo, da bomo enega vendarle dobili. To bo potem pomenilo tudi ukvarjanje s tem zaposlenim, da bo z naše strani dobil dovolj strokovne podpore in da bo čim prej lahko začel poučevati. To je dolga pot.

Kje vidite sistemske vzroke za to, da manjka dobro usposobljenih učiteljev? Ne nazadnje to ne velja le za vašo šolo.

Gre za dolgoletni problem. Ravnatelji, ki smo že dolga leta na tem delovnem mestu, smo že pred več kot 15 leti začeli opozarjati na to, da so fakultete dolžne narediti napredek, ko gre za usposabljanje novih kadrov. Ugotavljali smo namreč, da so mladi učitelji s fakultet prišli neopremljeni z znanji, ki so nujno potrebna za učitelja. Ne gre samo za strokovno področje določenega predmeta, pač pa tudi vodenje oddelka, vodenje skupine otrok, delo z učenci z različnimi težavami, sodelovanje s starši.

Učitelj mora biti osebnostno izgrajen, strokovno usposobljen, imeti mora razvite tudi kompetence, ki jih bo potreboval za vodenje. Otroci potrebujejo samozavestnega vodjo.

Če prav razumem, je v fakultetnih programih premalo pedagoških in psiholoških vsebin.

Na začetku je treba poudariti, da ob vpisu na fakultete ni nobene selekcije, kdo je primeren kandidat in kdo nima danosti za učitelja. To smo začeli izpostavljati, ker smo vedeli, da imajo potem mladi učitelji veliko težavo z vzpostavljanjem avtoritete pred otroki. Posledice pa so vzgojne težave in motenje pouka. Učitelja bi bilo treba v procesu izobraževanja in usposabljanja tudi z več prakse pripraviti, da samostojno stopi v razred. Ta vidik sicer ni od včeraj, ampak je prisoten že nekaj let.

Prav tako je izjemnega pomena vrednotenje učiteljskega poklica. Država v zadnjih letih učiteljskemu poklicu v finančnem smislu ni dala prave stimulacije. Drug vidik pa je vrednotenje statusa učiteljskega poklica. Na nek način se nam je začela razgradnja učiteljskega poklica že pred kakšnima dvema desetletjema, danes pa smo presenečeni, da se učitelji ne odločajo več za poučevanje.

V medijskem prostoru se tudi vedno več govori o tem, kako težko je danes delati z otroki, kakšne velike težave so z njimi, kako nimajo odnosa do učenja, kako starši nimajo odnosa do znanja, do učiteljev in do šole kot institucije. Aktualna vladna garnitura se je sicer odzvala na pomanjkanje učiteljev, a prepozno. Šole bomo nekaj od teh učiteljev, ki so prejeli štipendijo, imele šele čez šest ali sedem let. Vmes pa nismo imeli vzpostavljenega sistema, s katerim bi ugotovili, katerih kadrov manjka. Na nek način je država v zadnjih 20 letih zamajala temelj osnovnošolske vzgoje in izobraževanja.

Izjemnega pomena je vrednotenje učiteljskega poklica. Država v zadnjih letih učiteljskemu poklicu v finančnem smislu ni dala prave stimulacije.

Poudarili ste, da otroci potrebujejo samozavestnega vodjo. V kolikšni meri po vaših izkušnjah na avtoriteto učiteljev vplivajo starši in koliko je to odvisno od sposobnega in odločnega vodstva šole?

Stvari so gotovo zelo povezane. Ravnatelj nakazuje smer razvoja šole, jo vsakodnevno vodi s potrebnimi vsebinami, od pouka do podpornih dejavnosti, namenjenih otrokom, razširjenega in obogatitvenega programa ter sodelovanja z okoljem.

Ravnatelj ima v tem času zelo zahtevno nalogo. Pridružilo se mu je še cel kup drugih nujnih opravil: srečevanje s kadrovsko problematiko, zagotavljanje materialne stabilnosti in varnega okolja tako na vzgojnem kot na povsem fizičnem področju. Ravnatelj mora skrbeti tudi za zakonitost delovanja šole in slediti obsežni zakonodaji.

Ravnatelj kaže tempo razvoja, pri čemer je pomembna vizija, za katero pa praviloma zmanjkuje časa. Če želiš namreč slediti viziji šole, moraš tudi v podpornih institucijah imeti izjemno pomoč, od ministrstva in Zavoda RS za šolstvo do fakultet. Tudi na tem področju bi ravnatelji potrebovali več podpore. Kadar je vodenje šole jasno in odločno, je to velika podpora učiteljem in pomembno sporočilo staršem, da so v šoli avtoritete učitelji.

Mimogrede – ste v vaši šoli v preteklem mesecu že predstavili to vizijo staršem, otrokom in učiteljem?

Zagotovo. Pred starše od prvega do devetega razreda sem stopila dvaindvajsetič. Vsem, tako učiteljem kot staršem, kot ravnateljica predstavim naše prednostne usmeritve in razvojne projekte, npr. na področju finančne pismenosti, trajnosti, ekološke zavesti in kulturnega delovanja, pa tudi to, kje smo trenutno na področju različnih pismenosti.

Razvoj vrednot in osebnostnih lastnosti otrok ter razvoja celovite osebnosti podpira naš projekt Rastoča knjiga. Letos smo med razvojne naloge dodali tudi čustveno pismenost. Ugotovili smo namreč, da ima zelo veliko otrok težave na področju obvladovanja čustev. Veliko otrok je jeznih, veliko jih je strah, imajo stiske, ki jih prinašajo tudi iz domačega okolja. Zato smo se odločili, da bomo od prvega do devetega razreda z dejavnostmi na področju razvoja čustev to začeli odpravljati.

Staršem povem, da je to naša smer in da od njih pričakujemo, da imajo pregled nad tem, da otroke podpirajo in da doma zagotovijo odgovorno pripravo na pouk. Strokovne stvari pa so naše, na šoli. V tiste se oni ne vtikajo.

Razvoj vrednot in osebnostnih lastnosti otrok ter razvoja celovite osebnosti podpira naš projekt Rastoča knjiga. Letos smo med razvojne naloge dodali tudi čustveno pismenost. 

V koliko primerih pa starši na primer »izgubijo spomin« oziroma se vpletajo v ta proces?

V vsakem oddelku se najde nekaj takšnih staršev. A glavnina staršev pri nas je na istem bregu. Smo mesto ob Savinji in velikokrat uporabim prispodobo: če boste starši na desnem bregu, mi pa na levem bregu reke, je velika verjetnost, da se nam bodo otroci vmes utopili, preden se bomo dogovorili, kdo jim bo pomagal. Če smo pa vsi na enem bregu in gledamo te iste otroke, imamo to skrb oboji. Večina staršev takšno smer šole podpira.

Že 14 let merimo tudi njihovo zadovoljstvo. Smo v sistemu kakovosti v vzgoji in izobraževanju preko SIQ (Slovenski inštitut za kakovost in meroslovje). To je odlično orodje, da vedno znova preverjamo zadovoljstvo in delamo spremembe. Vsako leto ovrednotimo pouk in vmesne aktivnosti; tako lahko ugotovimo, kaj deluje in kje so šibke točke, potrebne izboljšave. Sistem pomaga učiteljem, tudi otroci ga že obvladajo v okviru spremljanja lastnega napredka.

Velik delež staršev nam vrne izjemno pozitivne povratne informacije, so pa tudi takšne, ki so lahko negativne – čisto individualne, vezane na težave določenega otroka. A šola je enovita, celovita skupnost. Letos sem izpostavila prav to skupnost. V tej skupnosti smo zaposleni, otroci in starši. Samo takšna skupnost bo v času, ko se okoli nas dogaja marsikaj, lahko kljubovala, če se zgodi kaj nepredvidenega.

Enako je bilo v času koronakrize, ki smo jo dobro prešli, ker smo imeli že pred tem red, zelo jasne dogovore in postavljena pravila. Zelo hitro smo lahko prešli tudi na novo obliko delovanja ter povezali otroke in starše. Ko imaš osnovo pripravljeno, lahko samo nekaj dodaš za krizno situacijo.

Ko imaš osnovo pripravljeno, lahko samo nekaj dodaš za krizno situacijo.

Če se vrneva k avtoriteti učiteljev. Ali učitelji dejansko lahko v luči aktualne ureditve in ne nazadnje zakonodaje ohranjajo avtoriteto pred otroki in njihovimi starši?

Lahko. To bom vedno znova trdila. Tudi sama sem bila učiteljica, bila sem tudi v svetovalni službi. Marsikaj sem že delala pred ravnateljevanjem. Avtoriteto lahko ohrani vsak, ki ima dovolj strokovnega znanja, ki je osebnostno dobro oblikovan, ki je psihološko, čustveno in duševno stabilen. Vsak ima to priložnost. Je pa res, da ima ta komplet danes manj ljudi kot nekoč.

Zelo mlada sem začela poučevati, a kot učiteljica sem bila zelo samostojna. Pa me ni nihče pripravljal na ta način. Je pa res, da sem to rada počela, to sem delala z ljubeznijo. Sama sem raziskovala pouk, sama sem se nenehno učila. Ko imaš tega znanja dovolj, pa imaš lahko tudi avtoriteto.

Učenci so še vedno hvaležni za avtoriteto. Prevečkrat se pogovarjamo o posameznikih, ki to rušijo. Glavnina učencev je še vedno izjemno hvaležna za to, da je učitelj najprej človek, da je strokovno dobro podkovan in da je čustveno blizu otrokom. Pa to ne pomeni, da popušča, ampak da jih čuti. To je zmagovita kombinacija, ki še vedno drži. In še vedno je veliko učiteljev takšnih.

Ko gre za starše, pa je učitelj avtoriteta takrat, ko jim jasno pove, kakšna so pravila šole in za kateri del poskrbi šola, pa tudi to, za kateri del morajo poskrbeti starši. Pri nas se je čisto na začetku mojega ravnateljevanja enkrat samkrat zgodilo, da so starši grozili z odvetnikom, pa smo to takoj uredili, čeprav je bila mati iz pravne stroke. Pri nas velja pravilo, da nimamo zdravnikov, nimamo pravnikov, nimamo prodajalcev. Pri nas imamo starše. Želimo, da starši z nami dobro sodelujejo in nam zaupajo.

Pri nas se je čisto na začetku mojega ravnateljevanja enkrat samkrat zgodilo, da so starši grozili z odvetnikom, pa smo to takoj uredili, čeprav je bila mati iz pravne stroke.

Ampak to ste vi, ki ste postavili jasna pravila, zato vam starši potem tudi ne hodijo v zelje. Gotovo pa se na kakšni drugi šoli to še vedno dogaja, v javnosti pa nastane vtis, da je biti učitelj težko.

Tako je. Zato sem prej govorila o strokovni usposobljenosti, tudi ko gre za ravnatelje. Mislim, da je danes to ena najzahtevnejših nalog. Poznati je treba pouk, metode poučevanja, v vse to pa znati umeščati vzgojno delovanje. Nuditi je treba podporne, projektne možnosti, ki otrokom in učiteljem razvijajo kompetence. Vse to je stroka. Pa seveda osebnostno moraš biti zrel. Tukaj politika ne bi smela igrati nobene vloge.

Pa jo?

Ponekod jo.

V kakšnem smislu?

V določenih lokalnih okoljih jo, ker so tudi sveti šol tako sestavljeni.

Da nastavljajo svoje kadre?

Preko svetov šol tudi lahko. A če smo strokovno res podkovani, ravnatelji nimamo težav s tem. Takrat lahko tudi damo zelo jasno sporočilo, da je stroko treba pustiti stroki. Mi smo jo pa vmes malo izpustili iz rok – tudi zaradi tega, ker nekateri učitelji in včasih tudi ravnatelji niso dovolj stali za svojo stroko. Posledično niso več obvladovali otrok.

Otroci so težava takrat, kadar so v ozadju starši, ki imajo drugačna pričakovanja in ne podprejo učitelja ali šole. Npr. oblike odklonskega vedenja – težava nastane takrat, kadar se starši na takšno vedenje ne odzovejo ali pa ga tolerirajo. Kadar starši in vodstvo šol stopimo skupaj, pa te pojave dokaj hitro uredimo.

Postaviti je treba trdne temelje in za njimi stati. Ampak saj veste, kadar postavljaš jasne meje, jasna pravila, nisi zelo priljubljen. Vedno je nekdo jezen ali užaljen.

Postaviti je treba trdne temelje in za njimi stati. Ampak saj veste, kadar postavljaš jasne meje, jasna pravila, nisi zelo priljubljen. Vedno je nekdo jezen ali užaljen. 

Takrat verjetno je. A že dolgo časa ste tukaj in tudi precej priljubljeni, tudi v lokalnem okolju.

To zagotovo. Zdaj smo si menda že dostikrat povedali, da samo takrat, ko so stvari res dobro postavljene, proces deluje, sicer pa ne.

Kako pogosta pa so sicer takšna kadrovanja po politični liniji, o katerih sva govorila?

Izkušnje ravnateljev so zelo različne, kolikor mi seveda kolegi povedo. Zato smo preko združenja ravnateljev pripravili predlog za imenovanje ravnateljev. Da ne bi bilo to odvisno od tega, kdo je na oblasti in ali jih podpre.

Sama sem prišla na mesto ravnateljice kot strokovnjakinja in so mi kdaj tudi skušali podtakniti kakšno nogo, ampak jaz še vedno ostajam strokovnjakinja. Ne zanima me, kdo je kdo. Svetovnonazorska prepričanja seveda imajo vpliv, a če imaš dovolj znanja, ostaneš na področju stroke. In tako je tudi najbolj prav.

Za šolo je vseeno, čigava je, vseeno je, kako se imenuje. Mi imamo na primer 500 otrok, v ozadju 500 družin z različnimi prepričanji in pričakovanji. Stopiti moraš nad vse to in vedeti, kaj tem otrokom ponuditi, da se bodo razvili v celovite osebnosti z veliko znanja.

Zelo sledimo četrtemu Delorsovemu stebru, kaj pomeni »biti«. Potrudimo se odkriti, kdo so ti posamezniki, katera so njihova šibka in katera so močna področja. Lahko je nekdo močan na glasbenem področju, matematika mu pa ne gre. A zaradi tega ni slab človek. Pomeni le, da je glasba zanj močno področje, ki ga čustveno postavi na pozitivno raven in zaradi katerega se lažje spopada tudi s šibkimi področji.

Da vsak prepozna tisto, v čemer je dober in na tem gradi svojo samozavest in ne nazadnje tudi svojo morebitno poklicno pot.

Zagotovo. Šole bi morale težiti prav k temu. Čisto individualno ne gre, saj je število otrok preveliko. Učitelji pa imajo to možnost, ker so dnevno z njimi. In razrednik tudi. Hkrati se mi zdi zelo pomembno, da v otrocih prebujamo srčnost, dobroto, kaj pomeni pomagati si. To je tudi pravilo oziroma merilo za vzgojo otrok, tudi tistih, ki se s tem ne srečujejo doma. Tukaj pa pokažemo, da je nam to vredno.

Dejali ste, da se doma s tem ne srečujejo vsi. Koliko družin je po vaših izkušnjah urejenih?

Rekla bi, da je to razmerje nekje 70 proti 30 odstotkov. Imamo veliko urejenih družin, je pa tudi izjemno veliko družin, kjer so starši ločeni. Te posebej izpostavljam, ker se otroci selijo od enih do drugih, mi pa pogosto »kasiramo« posledice. Otroci so pogosto zmedeni, kar se odraža tudi na dosežkih otrok.

V kakšnem smislu?

Ko so na primer pri mami, so pravila ena, ko so pri očetovi družini, spet drugačna. Otroci hitro ugotovijo, kdaj starša nista poenotena. To je za otroke res slabo, sploh mlajši so zmedeni, starejši pa to izkoriščajo. Ko se pri otroku pojavi takšen problem, je težko. Če imata starša deljeno skrbništvo, morata oba biti tudi seznanjena in vabljena na sestanke. Hitro ugotovimo, kje ti dogovori niso pravi dogovori v prid otroku.

Verjetno ravnanje otroka v šoli nakazuje tudi razmere pri njem doma.

Ti vzorci od doma se vedno bolj odslikavajo pri nas. Mi po otrocih vemo, pri katerem je kakšna težava tudi doma. Na primer pri prehranskih navadah in gibanju. Zato se že leta trudimo v okviru razširjenega programa na šoli z otroki pogovarjati tudi o hrani, o pomembnosti gibanja. Trudimo se otrokom ponujati zdravo prehrano, iz prehrane nam je uspelo izločiti sladkorje. Pa je bila huda bitka. To nekaterim res ni bilo všeč, rekli so celo: »Kaj pa ravnateljico briga?«

Ravno ravnateljico mora to zanimati.

Da, od tedaj pijemo vodo ali grenak čaj, ki si ga lahko osladijo z medom. Umaknili smo vse avtomate. Ko sem prišla sem, sem se morala vprašati, ali smo trgovina ali šola. Smernice zdrave prehrane so sicer jasno postavljene, je pa pomembno, kako te smernice umestiš v življenje.

Tudi ko gre za uporabo pametnih telefonov. Za nas sprememba, ki je uvedla omejitve uporabe telefonov, ni bila nobena sprememba. Že pred leti smo takšno prakso začeli uvajati v šolah v naravi. Ponujamo štiri šole v naravi, ker želimo otrokom ponuditi raznovrstna doživetja, starši pa so veseli in se strinjajo.

A sprva so želeli otroke za šolo v naravi, npr. v Baški na Krku, opremiti s telefoni. Pa sem jih vprašala: »Kaj bo telefon delal v Baški? Na morje gredo. Tam imajo program. Verjeli ali ne, celo telefon imajo, s katerega se da poklicati, če bi bilo kaj nujnega. Saj veste, eno pravilo pa velja: vi, starši, otrok v Baški ne boste vznemirjali. Otroci pa vas prav tako zagotovo ne bodo vznemirjali, ker bodo ves čas zaposleni.«

Že več kot deset let velja, da je pogoj za udeležbo v šoli v naravi ta, da otroci nimajo telefona. Danes jim niti na um ne pade več, da bi vprašali, ali smejo imeti s seboj telefon ali ne.

Ampak družba nasploh je v tem pogledu razvajena. Vedno moramo imeti to stvar pred seboj.

Tako je. Kar pogosto slišim komentarje, češ, kako neverjetno, da se naši otroci še vedno pogovarjajo. Odgovorim, da se pogovarjajo, ker niti med odmori nimajo telefonov. To je že dolgo urejeno in zapisano v pravilih. Imamo tudi določeno kazen za kršitev teh pravil – odvzem telefona. Zgodilo se je celo, da so nas starši prosili, ali lahko otrokov telefon pustijo pri nas, in smo rekli, da ni problema, le pred poletnimi počitnicami naj ga pridejo iskat. Očitno so doma imeli težavo.

Veste, takrat, ko nekdo res dela v dobrobit otrok, to pomeni, da se večina staršev na to odzove pozitivno.

Zgodilo se je celo, da so nas starši prosili, ali lahko otrokov telefon pustijo pri nas, in smo rekli, da ni problema, le pred poletnimi počitnicami naj ga pridejo iskat.

Torej s telefoni med otroki nimate težav. A čisto s strokovnega vidika – zakaj so pametne naprave v šolah zanje tako škodljive?

Z otroki moramo razvijati digitalne kompetence, saj jih bodo potrebovali. To pomeni znati ravnati s temi napravami, znati iskati podatke, se odzivati na nevarnosti, ki prežijo na spletu, kot sta temni splet in spletno podzemlje. Tudi tega otroke tu učimo. Takrat naprave vzamejo v roke. Ko jih ne potrebujejo, jih pa nimajo.

Negativni učinki uporabe telefonov že v tem obdobju pa so številni. Otroci so mnogo preveč časa privezani na pametne naprave, ne le na telefone, tudi na tablice in druga pametna pomagala. Vse te pametne naprave imajo otroci na dosegu roke.

Nevroznanost in znanost nasploh – mimogrede: na šoli se že več let izobražujemo v okviru fit pedagogike – dokazujeta, da do 12. leta otroci ne bi smeli imeti pametnih naprav, saj modra svetloba v možganih povzroča zasvojenost. Gre za hude oblike zasvojenosti, mnogo močnejše kot zasvojenost z drugimi vrstami drog. Dokazi za to že obstajajo, zato se proti temu borimo.

Po 12. letu je uporaba pogojna. Najlepše bi bilo, če jih ne bi uporabljali vsaj do 15. leta, in sicer zaradi intenzivnosti razvoja možganov v tem obdobju in zaradi vplivov teh negativnih učinkov, ki najbolj opredelijo to starostno skupino otrok. Otroci tako ne morejo pravilno razviti čustev, ne razvijajo dovolj zaznav – poslušanja, gledanja in dotikov.

Izjemno velike težave nastanejo pri pisanju, saj je slabo razvita splošna in fina motorika. Potem pa temu lahko dodamo še razpršeno pozornost in nizko koncentracijo. Niso več sposobni slišati besed, ker vedno potrebujejo dodatne impulze, ki jih je na pametnih napravah preveč. Gibljive slike, barve, zvoki otroke zadovoljijo na drugi ravni. Temu učitelj ne more konkurirati z živo besedo. Poudariti moram, da telefoni v šoli niso težava, so pa izjemno velik problem doma v popoldanskem in nočnem času.

Dajejo jim hipno zadovoljstvo.

Tako je, hipno zadovoljstvo. Nemogoče je, da bi učitelj konkuriral temu, kar otroci doživljajo na takšnih in drugačnih napravah.

V kolikšni meri se starši zavedajo, da gre za marketinški trik oziroma za targetiranje skupine, ki je na to ravno najbolj občutljiva?

Rekla bi, da mnogo premalo. Na vsakem roditeljskem sestanku povemo, zakaj smo se odločili za ukinitev pametnih naprav. Na osnovi znanstvenih raziskav smo prišli do podatkov o najbolj pogostih posledicah prezgodnje rabe elektronskih naprav. Kot sem dejala, je med prvimi kognitivna nesposobnost branja in učenja, pri teh otrocih so veliki čustveni primanjkljaji in slabše fizične sposobnosti.

Še najbolj problematična pa je pri otrocih potvorjena podoba dojemanja zunanjega sveta. Otroci mislijo, da je to, kar vidijo na napravah, dovoljeno tudi v vsakdanjem življenju. Zakaj pa je toliko nasilja? Zakaj je toliko grdega govorjenja, zakaj toliko nedostojnega izražanja?

Vse to so posledice, ki še kako vplivajo na kakovost bivanja v realnem življenju. Otroci še nimajo razvite presoje, odgovornost pa se razvije, če se razvije, nekje pri 25 letih starosti. To je zdaj dokazano. Vse do takrat traja razvoj in šele pozneje znamo presojati, kaj je prav in kaj ne, kaj je etično in kaj ne, presojamo moralne norme. To so stvari, ki smo jih v teh zadnjih letih verjetno spregledali.

Zakonske spremembe, ki so se zdaj zgodile, so tu zagotovo prinesle pozitivne spremembe. Podprle so vse nas, ki smo to že imeli urejeno. Pred leti, ko smo prepovedali telefone, je bilo nekaj staršev proti. A ko je bila za prepoved velika večina, so tudi oni pristali. Zdaj pa imamo še zakonsko podlago.

Otroci mislijo, da je to, kar vidijo na napravah, dovoljeno tudi v vsakdanjem življenju.

Kako bi ocenili druge spremembe, ki jih prinaša letošnja novela?

Zelo pomembno je tudi napovedovanje odsotnosti. Tu so si starši doslej jemali absolutno pravico, ki ni bila v prid njihovim otrokom. Tudi to je zdaj urejeno in te stvari so zelo pozitivne. Že zdavnaj bi morale biti urejene. Zdaj jih je treba urediti še v šoli, urediti pravilnike in spremljati, kako se izvajajo.

Spremembe so tudi pri imenovanju ravnateljev. Če prav razumem, naj bi bilo pri imenovanju ravnateljev obvezno soglasje ministra. Kako gledate na takšno ureditev?

Ne vem sicer, kaj se bo zgodilo, ko bodo prva imenovanja. Minister poda soglasje ali pa ga zavrne, ampak odloča pa svet zavoda. Ali bo novost prinesla pozitivne učinke, zdaj še ne moremo vedeti. Ko se zakon uveljavi, je vedno treba počakati neko obdobje, podobno kot pri uvedbi učnih načrtov.

Včasih kakšne rešitve na prvi pogled delujejo zelo dobro, a v prakso ne prinesejo tistega, kar bi morale. In obratno – včasih je kakšna rešitev zelo nepriljubljena, pa ugotoviš, da lahko prinese kar velik učinek. Za presojo učinkov bo moralo miniti nekaj časa.

Podobno kot na šoli. Ko sem prišla, sem imela veliko idej in sem vedela, kaj je treba narediti v prvem letu in kaj pozneje. A prišla je streznitev. Ni šlo tako hitro. Stopiti sem morala pet korakov nazaj. Sem namreč hitra v prepoznavanju in dejanjih. Pri meni ni mečkanja. Otroci pa žal prehitro odrastejo. Zdelo se mi je, da proces neke spremembe ne more trajati deset let.

Vendar je treba te spremembe uvajati počasi in premišljeno. Šele dolgoročno se pokaže, ali delujejo ali ne.

Predvsem pa z mislijo na otroka.

Absolutno. Mislim, da bi to res morala biti naša mantra: ravnateljev, učiteljev in staršev. Na prvem mestu je dobrobit otroka, a ne razvajenega otroka, ampak dobrobit otroka, ki ga postavljamo na lastne noge.

Za otroke smo danes v nekaterih primerih pripravljeni narediti mnogo preveč. Še vedno smo pod vtisom permisivne vzgoje, saj so danes med nami tudi permisivno vzgojeni starši, ki ne poznajo drugega vzorca.

Ko pa veš, da za otroka ni dobro, da nekdo dela namesto njega, tega ne dopustiš. Staršem velikokrat rečem, naj si ne mislijo, da lahko otroka obvarujejo pred življenjem.

Še vedno smo pod vtisom permisivne vzgoje, saj so danes med nami tudi permisivno vzgojeni starši, ki ne poznajo drugega vzorca.

To ni njihova naloga.

Ne. Tudi otrok se mora soočiti s tem, da obstaja neprijazna sošolka, da ga bo morda nekdo spotaknil. Mi v takšnih primerih seveda odreagiramo, toda on mora vedeti, da vse to obstaja. Otroku ne morete narediti takšnih okoliščin, da ne bo nikoli prizadet, žalosten ali togoten.

Si pa prizadevamo vzgajati celovite osebnosti. Zelo pomemben je kognitivni del, poskrbeti je treba za fizično kondicijo, pa tudi za psihično in čustveno dobrobit. Potem lahko govorimo o neki celovitosti. In ko se trudiš pri otroku vzpostavljati to celovitost, lahko ugotoviš, da je to v dobrobit mladi osebnosti, ki se bo nekoč znala in zmogla postaviti na svoje noge.

Na prvem mestu je dobrobit otroka, a ne razvajenega otroka, ampak dobrobit otroka, ki ga postavljamo na lastne noge.

(D220, 12–17)