Ljudmila Novak bi rada postala nekakšen desni Borut Pahor

(ali kako je zmerljivka "Luda Mila" prepotovala z leve skrajnosti na desno)

Zadnje čase se spet iskri med evropsko poslanko Nove Slovenije, Ljudmilo Novak in predsednikom vlade Janezom Janšo ter njegovimi privrženci. Njena konstantna kritika predsednika vlade, ki je vsebinsko zelo blizu očitkom leve opozicije ter istočasni molk o drugi plati slovenske družbeno-politične in medijske stvarnosti, gre v nos tudi precejšnjemu delu volivcev NSi. Hkrati pa neizmerno navdušuje pripadnike leve politične opcije. Tako zelo, da bi jo kar oni nominirali za naslednjo predsednico države.

Zadeve so do drugorazredne politične teme ponovno eskalirale te dni, ko se je na enega od Ljudmilinih kritičnih tvitov na njegov račun v svojem slogu odzval Janša, češ naj dela za Slovenijo in ne dela zgage. 

Zvočni posnetek Čakševega komentarja je na voljo na dnu teksta




Ob tem so z desne od vodstva NSi zahtevali, naj se distancira od Novakove, z leve, kjer so upali na ravno takšno Janševo reakcijo pa, naj jo pred predsednikom vlade vzame v bran. Tonin je naredil po svoje in po salomonsko ošvrknil oba – naj ne iščeta razlogov za prepir, temveč skupne točke za spravo.



Toninova reakcija ne bo zadovoljila ne levih ne desnih akterjev te zgodbe. Je pa, ob ignoranci vsega skupaj, edina mogoča, v kateri se Tonin ne bi pustil potegniti v zanj vnaprej izgubljeno notranjepolitično mineštro, ki jo je spretno nastavila levica, zapopadla pa tudi Janševa desnica. 

Zakaj oglašanje Novakove postaja problematično


Ljudmila Novak je, s svojim kritičnim odnosom do početja prvaka SDS že dolgo časa trn v peti Janševe desnice. Zadnje čase pa vse več nelagodja zbuja tudi pri pomembnem delu volivcev lastne stranke.

Pri tem ni toliko problem njena kritika Janševih dejanj, do katerih je lahko kritičen vsak razumen človek, ki predsednika SDS nima uokvirjenega na oltarčku nezmotljivih idolov svojega sveta. Težava nastaja, ker je njeno kritično oglašanje deluje izven konteksta slovenske politične realnosti. Ali še bolje rečeno, ker omogoča, da ga leva politika in mediji umestijo v svoj kontekst, ki ima eden in edini cilj: na vse načine škodovati aktualni desnosredinski vladi. Vladi, v kateri je pomemben partner tudi stranka, katero je do nedavnega vodila.
Ni toliko problem Ljudmilina kritika Janševih dejanj, do katerih je lahko kritičen vsak razumen človek, ki predsednika SDS nima uokvirjenega na oltarčku nezmotljivih idolov svojega sveta. Težava nastaja, ker je njeno kritično oglašanje deluje izven konteksta slovenske politične realnosti

Če sem nekoliko konkretnejši: ko Ljudmila Novak pritegne levim novinarjem in politikom, ko ti na mednarodni sceni Janševo vlado obtožujejo kratenja »svobode neodvisnih medijev v Sloveniji,« v isti sapi ne pove, da so dominantni mediji v Sloveniji življenjsko odvisni od infuzije iz raznovrstnih javnih virov in hkrati izrazito levo usmerjeni. Iz obeh razlogov pa v takšnem sozvočju z levo politiko, kot to lahko ob usklajenem izvozu »medijskega problema v Sloveniji« v mednarodne medije in politiko, navsezadnje spoznajo tudi neobremenjeni tuji opazovalci sami.  

Trije mogoči razlogi Ljudmilinega početja


Zakaj torej članica slovenskih krščanskih demokratov tudi na mednarodnem parketu opozarja le na eno plat medalje, o drugi pa molči? (o tej ne namerava spregovoriti niti na sredini plenarki, kjer bodo po "zaslugi" naših levih evroposlancev o medijski svobodi v Sloveniji razglabljali v kontekstu situacije na Poljskem in Madžarskem).

Zamislim si lahko le tri razloge, zaradi katerih bi Novakova počela nekaj takega. In nobeden izmed njih ne prispeva h krepitvi mojega stališča izpred dobrega leta, ko sem Ljudmilo Novak pred brezobzirnimi napadi vzel v bran kot političarko, vredno najvišjega spoštovanja.

Najprej bi lahko bila posredi naivnost. Da se Novakova torej ne zaveda, da s svojim početjem streže mano z neba domači levici v boju proti vladi, katere del je tudi njena stranka. Isti levici, ki ji pred leti zanjo izumila slabšalnico "Luda Mila" in z njo v svojih "svobodnih in neodvisnih medijih" ni štedila. Danes pa jo ima ta ista levica toliko v čislih, da bi jo nominirala kar za predsednico države! Kdo se je torej tako drastično spremenil, da je kaj takega mogoče? Vprašanje, h kateremu se bomo še vrnili.

Nekateri govorijo tudi, da je Novakova povsem zapadla vplivu svojega predstavnika za stike z javnostjo Matica Cvelbarja, ki bi po objavah na Twitterju sodeč res bolj sodil v kabinet poslanca kakšne druge poslanske skupine levo od (baje) konservativne Evropske ljudske stranke. 

Pa vendar je težko verjeti, da bi bilo posredi eno ali drugo, saj pri Novakovi ne gre za kakšno politično začetnico, temveč izkušeno in prekaljeno političarko, ki nedvomno ve, kaj dela.

Zato je bolj verjetna katera od naslednjih opcij. Najprej izpostavimo tisto, ki se tiče bolj osebnostnih lastnosti. Morda Novakova še vedno vleče zamero iz časov, ko je edina stala ob Janši, ko so ga zaradi poročila KPK zapustili vsi – od Viranta do Bogoviča. Janša pa jo je kasneje, ko je uveljavljala nekoliko bolj samostojno politiko svoje stranke in si na shodu desnice celo upala dejati, da bi ta morala biti bolj demokratična (od levice), grdo napadal preko svojih medijev.

In morda je zadaj tudi kanček privoščljivosti novemu vodstvu lastne stranke, ki tako kot njej, še ni uspelo narediti preboja preko svojih 6 do 7 odstotkov volilne podpore.

Če je posredi eno ali drugo, ji to ni v čast, saj v politiki, pa tudi v življenju nasploh, vlečenje zamer nima nobenega smisla in praviloma škodi tistim, ki se jih ne morejo otresti ter tudi, kot v tem primeru, njihovim somišljenikom in zaveznikom. Krščanstvo je to človeško hibo elegantno rešilo s konceptom odpuščanja. In baje je Novakova članica stranke, ki ima krščanstvo v imenu.  

In tretje; morda si Ljudmila Novak res želi postati predsednica države, pri čemer kopira formulo, ki jo je nekoč že uspešno na drugem političnem polu uporabil Borut Pahor. 

Tudi Pahor je, da je postal obče sprejemljiv, zavil proti sredini (na levi bi rekli, da krepko čez njo na desno) ter se, na jezo "svojih" dobrikal drugi politični strani. Zaradi politike, ki je kdaj bila tudi v sozvočju s političnim sovragom levice, ali pa ga vsaj ni a priori izključevala, aktualni predsednik republike še zdaj sproža podoben bes na trdi levici, kakršen je zdaj s trde desnice usmerjen na Ljudmilo Novak. Čeprav pristopata z različnih koncev, pa je skupen sprožilec emotivnega učinka isti, zelo podobne pa so tudi žaljivke; "barbika, instagram zvezda", "Luda Mila" ... le da ti novinarji, ki sedaj od Tonina zahtevajo, da svojo bivšo predsednico javno vzame v bran, od Socialnih demokratov niso nikoli zahtevali, naj podobno zavarujejo svojega bivšega predsednika, kvečjemu nasprotno. 

Takšen "prekopolovski" pristop zahteva precejšnjo mero političnega oportunizma in pragmatizma, ko denimo ob zanašanju, da te bo dobršen del "tvojih", četudi z grenkim priokusom, vendarle volil, kdaj pomolčiš takrat, ko bi oglašanje škodilo pridobivanju glasov na drugi strani (slednje denimo Pahorju z leve stalno očitajo).

Na tovrstno taktiko sem pri Novakovi postal resneje pozoren, ko je ostala nema ob žaljivem napadu na nevladnike zavoda Iskreni, češ da so mračnjaški nazadnjaki, ki se gredo lov na čarovnice in napadajo geje (ali nekaj takega). Novakova je namreč, kot fizična oseba, dolgoletna podpornica in donatorka teh "mračnjakov", zbranih v zavodu za kulturo življenja.

Ampak povsem jasno je, zakaj se politiku predsedniških ambicij tisti trenutek, ko je bilo Iskrenim zaradi politične in medijske gonje najtežje, ni bilo oportuno oglasiti v bran, oziroma se je bilo dobro distancirati, potuhniti. Oziroma se rutinsko oglasiti šele takrat, ko je ta gonja razkrila pravi obraz v izložbi, porisanimi s kljukastimi križi. Ampak to je bilo dovolj, da se je oglasila tudi Tanja Fajon.    

In podobno oportunistično je tudi ostati nem, ko se bo v sredo v Evropskem parlamentu bila bitka za interpretacijo, kaj se s pluralnostjo slovenskega medijskega prostora dejansko dogaja. Iz serije objav in intervjujev v osrednjih medijih in levih časopisih že vsi vemo, kaj si Ljudmila Novak misli o Janševih žaljivih in neprimernih tvitih. Prav ničesar pa o tem, ali so tisti, ki so si zanjo izmislili nadimek "Luda Mila", tudi v njenih očeh tako profesionalni, uravnoteženi, neodvisni ... (in kar je še teh vehementnih izrazov, ki v Sloveniji veljajo samo zanje), kot se zdaj, v kontrastu z onimi drugimi, slikajo v Evropi.

Novakova ima o tem pred kolegi poslanci pravico molčati, a kot pribito drži, da so jo krščansko-demokratski volivci v Bruselj poslali s povsem drugačnimi pričakovanji.
Če Novakova misli, da bo, brez da zataji lastne krščansko-demokratske vrednote, ob medijskih ovacijah pobrala glasove 50 + dokler bo na izbiro vsaj še en kandidat z leve, se hudičevo moti.

Ljudmila Novak še zna šteti?


Sploh pa, če Ljudmila Novak ali kdorkoli okrog nje meni, da ji bosta tovrsten pragmatizem ter dobrikanje levici prinesla predsedniški stolček, je v hudi zmoti. Dovolj se je spomniti Lojzeta Peterleta, ki je svoj čas ubral podobno strategijo pozicioniranja v široko sredino (sicer brez javnega šimfanja "svoje" strani), pa so ga dobili na enem spretno lansiranem vprašanju v zvezi z odnosom do splava v trenutku, ko se je zadeva lomila.

Če Novakova misli, da bo z njo karkoli drugače, ter da bo, brez da zataji lastne krščansko-demokratske vrednote, ob medijskih ovacijah pobrala glasove 50 + dokler bo na izbiro vsaj še en kandidat levice, se hudičevo moti. Vpraša se naj raje, kaj se je za vso to šminko ta trenutek aktualnega političnega spopada resnično spremenilo od njene prve predsedniške kandidature izpred treh let, ko je pobrala vsega dobrih 7 odstotkov glasov, oziroma od časov, ko so jo slikali v karikaturah, kot je ta na desni. Se je v tem času spremenila sama? So se spremenili slovenski mediji? So se spremenili volivci?

Razmislite dobro; se je v resnici spremenil sploh kdo?!

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike