Pred božičem smo na Domovini za intervju prosili ljubljanskega nadškofa in metropolita msgr. Stanislava Zoreta, ki se je prijazno odzval našemu vabilu.
V prvem delu pogovora z msgr. Zoretom smo se osredotočili na fenomen sodobnega božičnega časa, v katerem se zdi, da so primarno vlogo Cerkvi prevzeli trgovci, se dotaknili problematike mladih v cerkvenem občestvu in spregovorili o odnosu med slovenskimi skavti in Cerkvijo.
Msgr. Zore, kako vam je všeč božično okrašena Ljubljana? Naša komentatorka jo je označila za »čudež življenja z Jankovićevim blagoslovom«. V času, ko je enako vsebino v drugačni obliki prikazoval film, je bila to stvar hude kritike, sedaj ne moti nikogar.
O okrasju bi jaz težko presojal. Slišim željo, da ne bi bilo vse skoncentrirano na ozek center Ljubljane, ampak da bi tudi ostali deli Ljubljane zaživeli v božičnem razpoloženju.
Bil sem presenečen, kako ostre in viharne kritike so bile zoper kratki film »Čudež življenja«, ki se je predvajal na stopnicah frančiškanskega samostana. Nosil je zelo pozitivno sporočilo, ki je močno zmotilo vsaj del medijske srenje – tistih, ki oblikujejo javno mnenje, in tudi del politike, kar pomeni, da je bila stvar po navdihu.
Tudi tega sporočila, ki sedaj na drugačen način sega v ljudi, sem vesel kot vsega, kar ljudem prebuja zavest o lepoti življenja, o sprejemanju in spoštovanju, o odgovornosti za življenje, ne glede na to, s katere strani pride. Pomembno je, da znamo stvari sprejemati, jih prav vrednotiti in jih, kolikor je mogoče, tudi uporabiti za to, da bo v našem družbenem okolju boljši odnos do življenja; tistega, ki je spočeto, in tistega, ki se poslavlja, ki mineva.
Se kaj sprehodite po stojnicah, si privoščite kakšno kuhano vino?
Ne. Če grem med stojnicami, grem tako zgodaj zjutraj, da je še vse zaprto.
Bi se lahko strinjali s tem, da sta božič in advent vedno bolj skomercializirana, da so ju trgovci nekako »ukradli« za svoje potrebe?
Morda je malo huda presoja, da so ga ravno »ukradli«. Trgovci poskušajo iz vsakega dne narediti priložnost za povečanje svojega posla in dobička. To na nek način razumem. Na drugi strani smo ljudje, ki smo cilj ponudbe in povabil. Pa znamo ohranjati potrebno svobodo in treznost presoje, da ne sledimo stalnemu prepričevanju, kaj vse potrebujemo, temveč da znamo v sebi presoditi, kaj potrebujemo?
Tudi mi potrebujemo trgovce, ne potrebujemo pa vsega, kar nam oni ponujajo. Ohraniti notranjo svobodo se mi zdi pomembno, tako zdaj kot v vsakem času leta. Tega ne jemljem preveč tragično, je pa pomembno ljudem pomagati priti do te notranje svobode in jo ohraniti. To je naloga vseh nas.
Na kakšen način spodbujate izpolnjevanje te naloge?
Na prvo adventno nedeljo sem govoril ravno o tem: prižgale se bodo lučke, vendar božič še ni tukaj. Adventne venčke vidimo povsod. Njihova usoda je, da gremo mimo njih. Mi pa moramo ustvariti adventni venček, okoli katerega se zberemo, srečamo, molimo, okoli katerega smo družina ali pa sem sam nekdo, ki se pripravlja na Jezusovo rojstvo.
Vaš adventni venček ni prižgan (gorela ni še nobena svečka) …
V pisarni ne molim. Molim v kapeli.
Je potem tudi ta, mimo katerega gremo, takšen, kot opisujete …?
Da. Morda pa se koga tudi dotakne.
Ste trgovcem kaj nevoščljivi, ker jim uspe pritegniti toliko ljudi?
Včasih sem morda nekoliko presenečen, da gremo ljudje prevečkrat na limanice, nevoščljiv pa ne.
Zakaj menite, da se ljudje toliko raje odločajo za obisk tržnice, trgovskih centrov in manj cerkva?
Kakorkoli imamo občutek, da so ljudje po trgovskih centrih in različnih stojnicah, je res, da so tudi po cerkvah. Iščejo stik z Bogom, čakajo v vrsti pred spovednico, se želijo pripraviti na ta praznik, zato moramo tudi to videti in ceniti.
Da pa ljudje večkrat gredo ob nedeljah v trgovske centre, je pa posledica tega, da nimajo možnosti, da bi živeli skupaj kot družina. Od ponedeljka do petka so narazen, od jutra do večera. Zvečer tisti dve, tri ure, ko je potrebno narediti nalogo in pripraviti kosilo, se zmeniti toliko drugih stvari … zato ljudje ne znajo več živeti skupaj. Zato gredo v te razne objekte, sprejemajo različne ponudbe, da preživijo prosti čas, ki ga ne znajo več živeti skupaj. Zato se mi ti ljudje dostikrat smilijo.
Pa ne bi morala ravno Cerkev spodbujati življenja v skupnosti?
Saj ga.
A teh ljudi ne doseže.
Seveda ne, ker zaenkrat še ne oznanjamo po trgovskih centrih. Imajo pa določene skupine zamisli – tudi sam sem se kdaj zamislil, kako bi bilo, če bi imeli mašo v BTC-ju.
Kje mislite, da bo za polnočnico več ljudi: v cerkvi ali zunaj na kuhanem vinu?
Globalno po Sloveniji, v cerkvi.
Zakaj se po vašem mnenju večina veroučencev takoj po birmi oddalji od Cerkve? Imate kakšne ideje, kako to spremeniti?
Ena težava je, da imamo danes problem pri prenosu vrednot s starejše generacije na mlajšo. Druga težava je starostno obdobje, v katero je postavljena naša birma: večina naših birmancev je birmana v času, ko se po logiki odraščanja začnejo ločevati od staršev, družine, ko se upirajo vsaki avtoriteti, ker želijo spoznati, kdo so oni sami.
Zato je pomembno, da vemo, s čim smo jih opremili, da bodo s tem, kar so dobili, v nekem trenutku lahko prišli nazaj. Da se bo v njih obudil spomin in bodo vedeli, kam se lahko vrnejo.
Kakšno podporo namenjate duhovnikom za delo z mladimi?
Le mladinska pastorala je preozka. Več se dogaja širše po župnijah in dekanijah. Tega je več, kakor mi mislimo, vendar manj, kot bi si mi želeli. Stvari podpiramo projektno: mladinska pastorala dobi sredstva od škofovske konference za svoje delovanje, za kar se vsako leto dogovorimo. Sredstva redno dobijo tudi z nadškofije.
Menite, da Cerkev ponuja mladim dovolj možnosti za osebno rast?
Najbrž nikoli ne ponudimo dovolj možnosti za osebno rast, ne samo mladim, temveč tudi vsem drugim. Ves čas si je potrebno prizadevati, da se znanje, pa tudi telesne in duhovne sposobnosti nadgrajujejo. Veliko več se danes naredi na tem področju, kot se je v preteklosti, ko je bilo okolje krščansko in je okolje nosilo posameznika.
Danes imamo veliko skupin, v katerih se kristjani duhovno in strokovno poglabljajo, rastejo v svoji krščanski, duhovni razsežnosti, poglabljajo vsebino naše vere, gotovo pa tega ni nikoli dovolj. Poleg tega je resničnost, da kristjani pogosto živijo v okolju, ki je krščanstvu nenaklonjeno, ne bi rekel veri kot takšni, vendar krščanstvu. Zato morajo premagovati več ovir za neko osebno, duhovno, človeško rast in premagovati veliko ovir.
Vodja škofijskega odbora za mladino Tone Česen je v intervjuju za Domovino dejal: “Na področju posamezne župnije živi veliko mladih. Problem nastane, ker zanje ni razvite nobene infrastrukture; ne prostorske, ne personalne, niti ne finančne. V mlade je treba tudi investirati. Sliši se grozno, a mlade dostikrat pošiljamo stran od Cerkve. Če že, jih imamo za to, da nekaj naredijo; ali imajo možnost, da osebno rastejo?” Se strinjate z njegovo oceno?
Ne strinjam se povsem z njim, verjetno pa je, da mladih ne znamo prav zadržati.
Na kakšen način bi vi to spremenili?
Če bi poznal recept, bi bila stvar že rešena.
Kakšna je pri vzgoji mladih v krščanskih vrednotah vloga laičnih organizacij, denimo skavtskega gibanja?
Pomembna za tisti segment mladih, ki jih posamezna ustanova zajema. Pomembno se mi zdi, da te skupine, naj bo SKAM, skavti, različni oratoriji, pevski zbori …, ki oblikujejo mlade, na različnih področjih razvijajo njihove talente, da imajo vedno jasno zavest, da imajo pred seboj tudi človeka, ki mu skušajo kot katoliška organizacija posredovati evangelij in resnice katoliške vere.
Na 25-letnici Združenja katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS) ste v pridigi izpostavili potrebo, da slovensko katoliško skavtstvo ostaja zvesto svojim prvotnim načelom, brez katerih je v nevarnosti, da bo izgubilo svojo lastno identiteto.« V pogovoru za Domovino sta skavtska načelnik in načelnica dejala, da so bili po pridigi žalostni. Bi jo, če bi lahko odvrteli čas nazaj, še enkrat ponovili?
Takrat sem poleg pisma zaskrbljene mame najprej navedel temeljne skavtske listine, katerih vrednote so zaveza skavtov. Pismo te mame in tudi zaskrbljeni glasovi drugih ljudi znotraj skavtstva so me navedli k temu, da jih spodbudim, da preverijo svoje korenine, da so tem svojim koreninam zvesti, ker se zavedam, da naši skavti živijo na močnem prepihu časa in idej. Verjamem, da so kdaj tudi pod različnimi pričakovanji in pritiski.
Zakaj bi jo ponovil? Iz istih razlogov kot tedaj. Takrat sem dal pridigo prebrati nekaj ljudem, za katere sem vedel, da živijo s skavti. Dejali so mi: preblag si. Če bi bila sedaj takšna pridiga, verjetno ne bi bila enaka. Vendar spet, ob poslušanju ljudi, ki živijo s skavti, ob upoštevanju njihovega mnenja in če je to, kar jim želim povedati, na mestu, bi jo ponovil.
Kako vi gledate na skavte?
Vesel sem jih. V nekaterih krajih so močno vpeti v življenje, tudi v življenje župnije. Čeprav to ne pomeni, da župnija posrka vse njihovo skavtsko delovanje – daleč od tega. Ponekod so pa težave. Bodisi, ker jih duhovniki niso znali na pravi način sprejeti in jim dati mesta znotraj župnije, bodisi zato, ker lokalni skavtski voditelji niso želeli vstopati na takšen način v življenje konkretnega okolja. Tam pa je težava. Verjamem, da se bo to z dobro voljo in vztrajnostjo tudi preseglo.
So skavti del Cerkve?
Če bi želeli, da so del Cerkve na seznamu organizacij, potem niso. Noben škof ne nastavlja načelnikov, vodij stegov ali koga drugega. V organizacijskem smislu so torej samostojni. Kot kristjani, katoličani, so pa seveda del Cerkve.
Na kašen način jih torej jemlje Cerkev?
Z njimi se na mnogo mestih sodeluje zelo dobro – odvisno je pač od lokalnih razmer. Kot sem dejal, smo jih veseli in upam, da bomo znali skupaj z njimi ustvarjati dialog, v katerem bodo v resnici čutili, da je njihov prostor znotraj Cerkve, in po drugi strani razumeli, da vsaka beseda, ki se jim reče, ni napad nanje, ampak skrb za to, da bi bile stvari boljše.
Po eni strani govorijo, kako ne poskrbimo za duhovne asistente, za njihovo zadostno število …. Po drugi strani ta duhovni asistent nima čisto nobene besede, razen, da ima nagovore in maše – tam, kjer so.
Ko sem jaz te stvari poslušal, sem dobil občutek, da je duhovni asistent nekaj za zraven, ni pa integralni del skavtske organizacije, ki bi imel mesto v strukturi sami … kot da je nekaj vzporednega. To so stvari, ki bi bile potrebne razprave.
O njih ne razpravljate?
Gotovo dosti premalo.
Kakšna vprašanja nadškofu – kot da bi ga spraševali pri Dnevniku ali Večeru, imam občutek. Na kratko: kdor je kristjan, je škof njegov oče in pri bistvenih stvareh se mora vsaj ozirati na njegovo mnenje. Takšna je zapoved že prvih svetih kristjanov. Seveda pa je treba škofa preveriti z budnim očesom in odprtim srcem: kako živi, s kom se drži in kako čiste so njegove besede in dejanja v evangelijskem smislu. Če je rezultat ugoden, ga je treba poslušati, kajti potem Gospod deluje skozenj, v večji ali manjši meri. Če pa tega ne moremo sprejeti, pač nismo kristjani, gremo pa lahko v svet in odpiramo vsa mogoča društva in organizacije, se držimo s komerkoli in govoričimo kar nam pade na pamet. In smo žalostni, če škofje tega ne odobrijo ali pa se jim celo smejimo. Na koncu pa nas oceni Gospod, ki je Cerkev in škofe postavil. In tako bo do konca sveta.
Zora je
svanul a a a
suza je
iz oka kanul a a a …
Pohvale novinarki in nadškofu za tale pogovor!
Komaj čakam na jutri, ker bo tematika, ki mi zelo vznemirja. Nadejam se jasnih vprašanj in odgovorov.
Glavno, da je bojna sekira na Nadškofiji zakopana!
Ni pa zakopana, nikdar, sekira rdečih “nadškofij” in njih priležnikov. Licemerje ali hinavščina po domače.
Čestitke za odličen intervju ter pogumno izbrana vprašanja. Pohvala novinarki. Že težko pričakujemo tudi drugi del pogovora.
Za moralno podobo naroda je odgovorna cerkev. Za moralno podobo Slovenskega naroda RKC.
Ta podoba je trenutno še na slabšem, kot v krizo pahnjenja Slovenija.
Ko primerjam druge narode, ki so živeli v skupni državi Jugoslaviji, so se vsi nakako izvili iz komunističnega jarma in vsi nekako priznavajo svojo cerkev za moralno avtoriteto, razen Slovencev. V Sloveniji je RKC izgubila vse ugled.
Resno se je potrebno vprašati, zakaj je v Sloveniji drugače, kot v ostalih državah, ki so se izvile iz jugokomunizma?
Jadikovanje ne pomni nič. Potrebno bo več aktivnosti, več prizadevanja in pred vsem več odkritosti.
Kako je mogoče, da borih nekaj stotisoč evrov za krščansko osnovno šolo pomeni problem, ki ga noče rešiti vladajoča kolaicija, ki ne zmore uresničiti odločbe Ustavnega sodišča. Cerkev pa glede tega in ne stori nič. Maha z oljčno vejico in se cmeri, kot mali otrok.
Če drži, da je v Sloveniji še vedno vsaj 40% praktično verujočih kristjanov, potem je nujno, da vsi ti volijo krščansko stranko, ali pač krščanske stranke in dosežejo rezultat na volitvah vsaj 40%. Z lajiki, ki niso levičarji bi tako presegli magično mejo 50% in zavladali Sloveniji in jo usmerili na pot reform.
Pa je Cerkev kaj storila za to,da bi kristjani volili krščanske stranke? Nič! Od maše gredo volit Kučana!!!
V takšnem intervjuju bi moral nadškofškof duhovni vodja kristjanov v Sloveniji jasno in glasno pozvati vse vernike, da se združijo in na volitvah vilijo stranke, ki se zavzemajo za katoliške vrednote, za kulturo, kateri Slovenci pripadamo vsaj 1.000 let in ki nas je izoblikovala v narod.
Spomniti se je potrebno na neustrašnega papeža Janeza Pavla II, ki je ves pontifikat posvetil borbi proti komunizmu in ga je tudi premagal.
Dvakrat je bil v Sloveniji in s pomočjo klera se je v Sloveniji kmunizem okrepil. To je porazno.
Poglejmo si samo obisk slovenskih komunistov v Vatikanu. Zadnjega, Mire Cerarja. Ta ne bi smel pretopiti praga Vatikana ne le brez odobritve finaciranja katoliških osnovnih šol, ampak bi moral pred tem trdno obljubiti, da bo v slovenskem kurikulu tudi verovnauk.
Prav gotovo je Cerarjev obisk organizirala RKC. Ali so koga poklicali na odgovornost?
Žalostno je, dacerkveni dostojanstveniki ne uvidijo, da revolucija še kar traja in dakolicija ki nam vladaše kar uničuje kristjane, ker so razredni sovražniki in manjvredni del družbe.
Štejem,da mora nadškof in metropolit postati moralna avtoriteta Slovencev in pastir slovenskih kristjanov.
To je pravzaprav želja, ki se naj začne uresničevati prihodnje leto.
Zahteva, da postane slovenski metropolit moralna avtoriteta izhaja iz dejstva, da je Slovenija poleg finančne in gospodarske krize zašla tudi v globoko moralno krizo.Ta kriza soupada z upadom krščanskih vernikov v Sloveniji in eksplozijo sekularizma in multikulturalizma.
Slovenija tako nima maralne avtoritete,ki bi usmerila narod in zaustavila propadanje morale, ene najbistvenejših lastnosti civilizirane družbe.
Kot moralna avtoriteta bi moral metropolit zasedati vidnejšo mesto v slovenski družbi že s tem,da bi ob vseh državnih pomembnejših dogodkih bil v prvi vrsti ob vodilnih politikih. Sedaj ni tako, je le postranski privesek.
Da pa bo to postal,mora javno nastopiti ob vsakem večjem zdrsu v družbi. Menim, da jih je bilo v letošnjem letu kar precej,ča pa pogledamo obdobje samostojnosti, pa je bilo zdrsov, pred vsem moralnih preveč in posledica vsega je kriza, v katero je Slovenija zabredla.
Metropolit mora s svojimi sodelavci postati avtoriteta. Ta ni določena s funkcijo, temveč z aktivnostjo in z vzgledi,ki pa se ne kažejo le v lepih pridigah in klicu k poštenju in resnici. Pred vsem gre za odločna stališča, ki morajo v narodu vzpodbuditi moralno trdnost, kar je osnova za kleno in srečno življenje.Pred vsem je potrebno razkrinkati praznost in puhlost ateizma in lažne multikulturnosti. To pa zahteva jasna stališča in javne nastope z dokazovanjem svoje resnice.
Pravico do takšne drže pa ima metropolit v desjtvu,da je prav katoliška vera dala Slovencem kulturo in iz ljudstva naredila slovenski narod. Stati in u obstati!
Druga želja,da bi metropolit postal pastir slovenskih kristjanov pa izhaja iz dejatva, da so kljub navidezni demokraciji kristjani v Sloveniji v izrazito podrejenem položaju.
Če upoštevamo, da pridamo Slovenci zahodni, krščanski kulturi,danas je včina krščenih in več kot polovica vernih kristjanov,samo praktično manjšina v lastni državi.
Če se samo vprašamo, ali je biti kristjan v Sloveniji vrlina, ali pa breme, lahko odgovorimo, da je biti kristjan hudo breme. Takoj se na to nalepijo klevete in zaničevanja. Kristjan je lahko samo izdajalec, retardiranec, manjvrednež, zarobljenec.
Kdo mora stati kristjanu v bran. Patir vednar. Pravi pastir ni dolžan le popelajti črede na pašo, dolžan ji je zagotoviti tudi varnost . In to je dolžan storiti meropolit s svojo čredo. Mora jo zaščititi.
Kako pa naj to stori?
Preprosto, nenehno mora pozivati svoje sodelevace,da naredijo vse, kar ščiti kristjane in njihovo vero.
Recimo, nikoli nisem slišal za zahtevo,da se pri imenovanju visokih državnih funkcionarjih izve tudi za njihovo versko opredelitev. Mnogo je funkcij v državi, kjer je verska opredelitev pomembna, saj versko opredeljen funkcionar lahko uveljavlja moralo in kullturo večine.
Sedaj, ko se bodo zamenjali ustavni sodniki bi bilo nujno sestaviti kvorum tako, da bi prevladovali v ustavnem sdišču sodnik katoliške opredelitve, saj so Slovnci v večini katoliki.
Naverjetneje je zahteva na meji blaznosti, pa vendar: metropolit je ta, ki mora jasno podati takšno zahtevo in jo tudi utemeljiti. Mar je dest božjih zapovedi že izhlapelo? Najverjetnje že, saj kriminal in nemorala , ki vladata v Sloveniji nimata nič skupnega z nauki, ki jih spošrtuje krščanstvo.
Je kdo kdaj zahteva, da je recimo rektor univerze kristjan? Do sedaj so bili še samo komunisti iz trdega jedar komunizma. Pa je univerza res takšna ustanova, kjer je ateizem zapovedan, ali je tudi duhovna ustanova, kjer ima tudi vera svoje mesto?
Pa r3cimo direktorji bolnišnic? Ali bolnišnice ne zdravijoo tdu vernih Slovencev. Parv ob zdravljenju je vera zelo pomemben element, saj se šele bolniljudje zavedajo,da niso sami sebi nameni in ne gospodarijo sami s sevo. Mnogi ugotovijo, da je nad njimi še nekdo, ki odloča o njihovem bitju in žitju. Ali ne bi bilo primerno, če bi kdaj postal upravnij blnišnice kakšen kristjan, ki bi funkcijo zasedel poleg strokovnih odlik še tudi zaradi dejstva, da je kristjan?