Levičarji glasni v »Glasu ljudstva«, kje pa je pomladna civilna družba?

Glas ljudstva je pred parlamentom postrojil parlamentarce levih strank. Foto: Daniel Novakovič/STA
POSLUŠAJ ČLANEK
V začetku decembra lani v Sobotni prilogi Dela ameriška levičarska aktivistka Astra Taylor predstavlja svoje videnje problemov tamkajšnje ameriške levice. Po njenem mnenju bi se morala ameriška levica odpraviti na podeželje, priti blizu ljudem, nasloviti konkretne njihove probleme ter izboljšati njihova življenja in s trdim delom in zgledom postopno pridobiti njihovo zaupanje.

Zaznava razdrobljenost in nujno potrebo po povezovanju, gradnji močnih institucij, sindikatov, gibanj, dejavnosti, ki bodo zagotavljala tudi fizično prisotnost v družbi, saj aktivnost na družabnih omrežjih ni dovolj. Te organizacije pa potrebujejo odprta vrata in gostoljubje, namesto vojne idej in zgolj dokazovanja svojega prav.

Nič kaj dosti ne zaležejo majhni, salonski klubi, ampak so potrebna množična združenja ljudi različnih profilov. Pri tem se je nujno treba izogibati ljubosumju in prepirom, kdo bo deležen več pozornosti ter skupaj delovati za skupen cilj in se ne razleteti ob prvem porazu.

Če bi besedno zvezo »ameriška levica« zamenjal s »slovenska pomladna opcija« oz., kot se ji v slovenskem prostoru pogojno, reče slovenska desnica, ne bi bil daleč od diagnoze. A zdi se, da lekcije Taylorjeve trenutno jemljejo predvsem na slovenski levici.

Slednja v razvitosti in razvejanosti precej prednjači pred pomladno opcijo, nedavno pa so se 103 organizacije, pobude in iniciative združile v t.i. Glas ljudstva – neformalno skupino nevladnikov, ki pred stranke postavljajo konkretne predvolilne zahteve. Ne le to, leve stranke so enostavno postrojili pred parlamentom, kjer so te njihove zahteve prejele in se s podpisom zavezale, da jih bodo vsaj preučile.

Leva civilna družba agresivno nad stranke s serijo zahtev


V skoraj vsaki skupini zahtev se najdejo takšne, ki so povsem razumljive in bi jih podprl lahko skoraj vsakdo. Denimo, da je potrebno skrajšati čakalne vrste v zdravstvu in okrepiti duševno zdravje, zagotoviti neodvisno novinarstvo, ohranjati biotsko raznovrstnost, zagotavljati kapacitete v domovih starejših in študentskih domovih, spodbujati trajnostni turizem, povečati obseg državnih štipendij, dostopen javni potniški promet in zmanjšati onesnaženost zraka.

Hkrati pa so med zahtevami mnoge take, ki vsiljujejo radikalno agendo, kot je zagotavljanje enakosti spolov (množina!), čiščenje vseh kadrov, ki jih je imenovala aktualna vlada, davčna reforma za prerazporeditev bogastva, referendum o članstvu v NATU, univerzalni temeljni dohodek, stanovanje kot ustavno zagotovljena pravica, pregon sovražnega govora,  prepoved konkretnih medijskih hiš in odprava dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.

Navezava levičarskih organizacij je prevzela pobudo in nastopila izrazito proaktivno v smer vsiljevanja svoje agende, in to pod pretvezo, da gre za »glas ljudstva«. Pri tem gre delovanje kot iz priročnika Astre Taylor, omenjene v uvodu.

Organizacije delujejo povezano, naslavljajo konkretne probleme konkretnih ljudi (pustimo ob strani, kako škodljive so sicer predlagane rešitve), zgradili so serijo institucij in nekatere od njih združujejo nemajhno število ljudi. Poleg tega obljubljajo aktivacijo 1.600 aktivistov, ki bodo na terenu, tudi po podeželju, agitirali za stranke, ki se bodo čim bolj podredile njihovim zahtevam v svojih predvolilnih obljubah.

Ne gre več (zgolj) za salonske levičarje


Da jih ne gre jemati z levo roko, je pomladna opcija enkrat že spoznala. Lansko poletje so bili prepričani, da je nemogoče, da bi kdo na referendum sredi poletnih počitnic pripeljal zadostno število ljudi, da bi dosegli kvorum, pa jim je to vendarle uspelo. Da so volili proti, so uspeli prepričati celo dobršen del volivcev pomladnih strank in tako več kot zgolj presegli kvorum, dosegli so 46,5 % volilno udeležbo, ki je skoraj primerljiva z volitvami, proti vladi pa je glasovalo 87 % oz. skoraj 700.000 ljudi.

Z razlogom se postavlja vprašanje, kako to, da na pomladni strani ni opaziti civilne družbe, ki bi imela vsaj ambicijo konkurirati t. i. Glasu ljudstva pri usmerjanju politike v smer domoljubne, družini in življenju prijazne, svobodne, gospodarsko razvite, uspešne in svobodne Slovenije.

Organizacij, za katere bi lahko rekli, da jim je blizu vsaj del vrednot slovenske pomladi, v Sloveniji sploh ni malo, prav tako ne ljudi, ki so jim blizu te vrednote in radikalni program »Glasu ljudstva« nikakor ni nekaj, kar bi si želeli za svojo domovino. A vendar se ne aktivirajo, povežejo in pred politične stranke ne postavijo svojih temeljnih zahtev.

Kompleksni vzroki za šibkost pomladne civilne družbe


Razlog pa ni le v 105,9 milijonih evrov »ljudskega« denarja, ki smo ga davkoplačevalci prisilno vložili v organizacije »glasu ljudstva« v zadnjih 18 letih. Vzroke gre iskati tudi v načinu razmišljanja, zgodovini, politični ureditvi, medijski krajini, izobraževalnem sistemu in načinu delovanja, ki pa je močno povezan tudi s financami.

Že sam način razmišljanja in družbenega delovanja je pri konservativcih bistveno drugačen, kot na levici. Medtem ko konservativec razume, da mora za to, da bo izboljšal družbo najprej spremeniti, izboljšati sebe, nato pa delovati v odnosih s konkretnimi posamezniki, da pri moralnem razvoju pomaga tudi njim, se levičarji po naravi spreminjanja družbe lotevajo v obliki boja z družbenimi problemi za ustvarjanje boljše družbe. Že zaradi tega je že po naravni inerciji levo razmišljujoč človek bolj nagnjen k kariernim izbiram, povezanimi z »reševanjem sveta«.

K temu ga še dodatno usmerja šolski sistem, v katerem je predvsem na visokošolski ravni alternativne izbire sorazmerno malo, pa še ta se pri nas šele počasi vzpostavlja in pridobiva na veljavi ter mediji, ki so v Sloveniji večinsko levi.

Da je za ohranitev oblasti civilna družba nujna, se je komunistična partija pri nas zavedala že pred samim razpadom Jugoslavije, zato je že takrat zagotovila temeljne osnove, skozi čas po osamosvojitvi pa tudi stalno zagotavljala finančne tokove v »lojalno« civilno družbo. Tega se zaveda tudi madžarski premier Viktor Orban, ki je po volilnem porazu svoje vlade zagotovil vzpostavitev programsko sorodne civilne družbe, kar ga med drugim že 12 let zaporedoma ohranja na oblasti naše vzhodne sosede.

V prihodnjih dneh bomo podrobneje pogledali posamezne vidike in probleme razvoja civilne družbe, od načina razmišljanja do financ in zgodovinskega razvoja, pokazali pozitivne zgodbe in dobre rešitve.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike