[Leto pod črto] Besede in pesti niso zalegle, v Novem mestu je moral umreti človek

Varnostni izzivi, povezani z delom romskih skupnosti pri nas, so se v iztekajočem letu stopnjevali iz meseca v mesec. Neodzivnost vlade na vse pogostejše incidente pa tudi ignoranca do predlogov opozicije in lokalnih oblasti je pred dvema mesecema pripeljala do tragedije, v kateri je bil ubit priljubljeni Novomeščan. Nekoliko dejavnejša vloga policije po uboju je razmere nekoliko umirila, pa še to ne zaradi rokohitrskih ukrepov, s katerimi si je vlada želela povrniti izgubljeno zaupanje. Tako svojce kot širšo javnost, zlasti v jugovzhodnem delu države, pa zlasti boli, da niti dva meseca po smrti Aleša Šutarja še ni znan storilec tega zavržnega dejanja.

Pogorelec, Gorišek, Brečko, Čemažar

Izzivi domačinov dolenjskih mest in vasi niso od včeraj. Pa vendarle se zdi, da so v letu 2025 dosegli vrhunec. Konflikti so se začeli krepiti konec pomladi in v začetku poletja, najprej z več manjšimi incidenti na Dolenjskem in nato z napadom na ribniškega župana Sama Pogorelca ter policistko v civilu 7. junija. Le nekaj dni pozneje jih je v bližini Šentjerneja skupil kmet Andrej Gorišek. »Sam ne vem, s čim, saj nisem videl, da bi imel kaj v roki, pa tudi nisem pričakoval kakega napada. Pod udarcem sem se dobesedno sesedel, zalila me je kri,« je napad opisovala žrtev.

A ni se končalo. Še isti mesec, 27. junija, so Romi obračunali še z Andrejem Brečkom iz Mihovice pri Šentjerneju. Utrpel je hude poškodbe glave. Le 10 dni pozneje so se Romi iz družine Strojan v ljubljanskih brutalno spravili še 70-letnega kmeta Antona Čemažarja. »Najprej me je prvič udaril, me je zbil na tla, potem me je še dvakrat. V tistem me je drugi s solzivcem v bližini pošprical in obrcal,« je nasilno izkušnjo opisal Čemažar.

Po še enem incidentu je civilna družba začela vedno glasneje opominjati, da gredo stvari predaleč. Protestni shod zaradi neukrepanja oblasti so poleti najprej pripravili v Šentjerneju, nato še na ljubljanski Ježici.

Oblastna ignoranca

Pa politika? Nezadovoljstvo z delom nekdanjega ministra za notranje zadeve Boštjana Poklukarja, tudi ko gre za zagotavljanje varnosti, je opozicijo že v začetku leta vodila do prve interpelacije. Poklukar jo je prestal s 35 koalicijskimi glasovi, 29 opozicijskih je glasovalo za njegovo razrešitev.

V februarju so v opozicijski NSi še enkrat več vložili predlog novel zakonov, ki so jih pripravili v sodelovanju z lokalnimi oblastmi v kritičnih občinah in s katerimi so želeli nasloviti težave romske skupnosti, tako glede oblik in upravičenosti do socialne pomoči kot glede vzgojnih ukrepov za mladoletne. S strani prve med poslankami Svobode Nataše Avšič Bogovič so bili predlogi označeni za hinavščino.

Še drugo interpelacijo je bivši notranji minister prestal v začetku julija, ko so se konflikti med pripadniki romske skupnosti in domačini že dodobra razplamteli. Podprlo ga je celo več poslancev leve koalicije kot v prvo, in sicer 45. Iz vrst Svobode je bilo slišati očitke opozicije, da manipulirajo z ljudmi, kot se je izrazila poslanka Tereza Novak. Na drugi strani pa je Anja Bah Žibert iz SDS vztrajala: »Problem imamo z Romi in dajmo enkrat to povedati. Dokler boste to skrivali, bo samo še slabše.« A koalicijski glasovalni stroj je kot vselej še enkrat več prepričala Poklukarjeva mantra, da je Slovenija »varna država«.

25. oktober

Zadnje opozorilo: oktobrska seja komisije za peticije v državnem zboru. Kljub udeležbi številnih županov in predstavnikov lokalnih civilnih iniciativ, jo koalicija obstruira. Tudi tokrat so preslišani, a kljub temu še enkrat več opozorijo, da se to ne bo dobro končalo. Še vedno nič. In zgodi se 25. oktober.

LokalPatriot v Novem mestu. Skupina Romov se spravi na priljubljenega Novomeščana, 48-letnega Aleša Šutarja, ki je sredi noči prišel po svojega sina. Po udarcu, katerega okoliščine so še vedno zavite v policijsko preiskavo, žrtev pade po tleh in nekaj ur pozneje v bolnišnici umre.

Notranji minister Boštjan Poklukar končno zapusti svoj položaj, prav tako ministrica za pravosodje Andreja Katič, ki pa v luči tragičnega dogajanja pomenljivo namigne: »Vsak mora premisliti o svoji odgovornosti. Jaz sem«. Na koga misli, ne pove. A jasno je, da je za to področje bistveno bolj kot ona odgovoren minister za delo Luka Mesec, ne nazadnje koordinator za reševanje romske problematike, ki pa se potuhne in niti pomisli ne na kaj podobnega. Enako premier Robert Golob, ki se že na prvi novinarski konferenci po tragediji proslavi z retorično bravuro, da sta pristojna ministra z odstopom prevzela odgovornost, njegov odstop pa da bi bil »beg pred odgovornostjo«.

Zakon za reševanje Goloba

Hud politični madež Golob nekaj dni skuša začeti reševati na seji mestnega sveta v Novem mestu, ki jo v živo spremlja množica razjarjenih Novomeščanov, ki zahteva pravico za Aca, kot so še pravili Šutarju, in varnost za prebivalstvo. Goloba izžvižgajo, prav tako Mesca. Dobi pa premier vendarle priložnost, da prizna, da je aparat odpovedal, ter v isti sapi napove stroge zakonske ukrepe, ki bi okrepili policijska pooblastila, zaostrili pogoje za povratnike, uvedli izvršbo na socialne pomoči in omogočili zaseg premoženja neznanega izvora.

Golob zakonski sveženj, ki v parlamentu dobi potrebno večino, poimenuje kar po preminulem Novomeščanu Šutarju. Policija okrepi patrulje in izvede več racij v romskih naseljih ter zaseže tudi nekaj orožja, za kar po oceni več varnostnih strokovnjakov novega zakona niti ne bi potrebovala. Tudi predsednik SDS Janez Janša oceni, da gre bolj kot za Šutarjev zakon za zakon za reševanje Roberta Goloba.

Javna tajna

Policiji pa medtem spodleti v najpomembnejšem. V začetku decembra se namreč izkaže tisto, na kar so mnogi namigovali že v dneh po uboju: da ni priprla pravega storilca. Sredi meseca nato prime drugega osumljenca in ga spravi v pripor. V zraku pa ostaja napoved novih protestov.

In ne nazadnje. Mnogi domačini si končno upajo na glas povedati tisto, kar je včasih veljalo za »javno tajno«. Da je kriminal v delu romske skupnosti zgolj izpolnjevanje navodil mafijskih šefov, ki pa nimajo centrale v tamkajšnjih naseljih, pač pa na Balkanu.