Lekcije iz Ukrajine za Kitajsko in ZDA, ko gre za Tajvan

Predstavnik tajvanske vojske na neznani lokaciji - fotografija z videa tajvanskega ministrstva za nacionalno obrambo, objavljenega kot odgovor na vojaške vaje Ljudske republike Kitajske v neposredni bližini otoka (foto: Profimedia)
POSLUŠAJ ČLANEK
Poleg Ukrajine je Tajvan trenutno najbolj nevarno žarišče mednarodnih trenj, ki bi svet lahko potisnila v globalni konflikt neslutenih razsežnosti. Čeprav med Ukrajino in Tajvanom lahko vlečemo vzporednice ter primerjave, med obema situacijama obstajajo tudi pomembne razlike. 

Za kaj torej gre pri Tajvanu? Za imperializem? Popravljanje zgodovinskih krivic? Za vse to in še več ... 

Tajvan je otok, oddaljen približno 180 kilometrov od obale jugovzhodne Kitajske. Do začetka 17. stoletja otok nikoli ni uradno bil del Kitajske.  

Tajvan ni imel osrednje upravne oblasti, dokler Nizozemci niso kolonizirali otoka v dvajsetih letih 16. stoletja. Vendar je nizozemsko obdobje trajalo le približno 40 let in Tajvan je postal prva kolonija, ki se je osvobodila zahodne kolonialne oblasti. Kasneje je bil Tajvan samoupraven, vendar le nekaj desetletij. Tajvan je bil nato za dve stoletji del Kitajske, nato pa od leta 1895 do 1945 kolonija Japonske. 

S koncem druge svetovne vojne leta 1945 je bil Tajvan spet del Kitajske, vendar je ta ureditev trajala le štiri leta. Leta 1949, potem ko so kitajski komunisti premagali nacionalistično vlado na celini, je nacionalistični voditelj Chiang Kai-shek svojo vlado, stranko in vojsko preselil na Tajvan. Tajvan je kot Republika Kitajska predstavljal Kitajsko v Združenih narodih do leta 1971, ko je Ljudska republika Kitajska (režim, ki so ga vzpostavili komunisti na celini) prevzela sedež Kitajske v ZN. Pozneje je Chiangova vlada hitro izgubila svoj mednarodni ugled. Jedro spora sega v ta čas. 

Ena Kitajska 


Da je Tajvan neodtujljivi del Kitajske, ostaja eden temeljev pekinške diplomacije. Kitajska Tajvan vidi kot odcepljeno provinco, ki bo nekega dne združena s celino. Odkar je Mao Zedong 1. oktobra 1949 razglasil Ljudsko republiko Kitajsko, noben komunistični kitajski voditelj ni sklenil nobenega kompromisa glede tega vprašanja. Mednarodna politika se je morala desetletja spopadati z izjemno občutljivo napeto vrvjo, znano kot politika "ene Kitajske". To je diplomatsko priznanje kitajskega stališča, da obstaja samo ena kitajska vlada.  

Čeprav tajvanska vlada trdi, da je Tajvan neodvisna država, uradno imenovana "Republika Kitajska", mora vsaka država, ki želi imeti diplomatske odnose s celinsko Kitajsko, prekiniti uradne vezi s Tajpejem, prestolnico Tajvana. To je povzročilo diplomatsko izolacijo Tajvana od mednarodne skupnosti. 



Sprva so številne vlade, vključno z ZDA, priznale Tajvan, saj so se izogibale komunistični Kitajski. Toda diplomatski vetrovi so se spremenili, ko sta Kitajska in Združene države v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja uvidele obojestransko potrebo po razvoju odnosov. Posledično so ZDA in druge države prekinile vezi s Tajpejem v korist Pekinga. Kljub temu mnogi še vedno vzdržujejo neformalne odnose s Tajvanom prek trgovinskih uradov ali kulturnih inštitutov, ZDA pa ostajajo najpomembnejši tajvanski varnostni zaveznik. 

Stoletje ponižanja 


Druga pomembna tema za razumevanje kitajskega odnosa do Tajvana ter Zahoda pa je zgodovinski koncept, ki mu na kitajskem pravijo “Stoletje ponižanja”. Gre za obdobje od leta 1839 do leta 1949, v času dinastije Qing, ko so zahodne sile in Japonska Kitajsko gospodarsko, tehnološko in vojaško prekosile, jo podjarmile ter razdelile v interesne cone. 

Vir: Wikipedia


Tu je pomembno razumeti, da je bila Kitajska večino svoje zgodovine eden gospodarsko in tehnološko najbolj razvitih delov sveta. Kitajci svojo državo dobesedno imenujejo “Osrednja država”. Kitajska kultura je bila dve tisočletji mati in merilo vzhodnoazijske civilizacije, po kateri so se zgledovale njene sosede.  

Potem je prišel Zahod. Zahodna vojaška moč je prisilila Kitajsko, da se je prilagodila zahodnim predstavam o suverenosti, da se je najprej redefinirala kot imperij (pod mandžursko dinastijo Qing) in nato kot republika.  

“Stoletje ponižanja” izvira iz prve opijske vojne med letoma 1839 in 1842. Vojna je zaznamovala začetek kitajskega stoletja vojaških porazov, neenakopravnih pogodb, ozemeljskih koncesij in socialnih nemirov, ki so sprožili občutki ponižanja, sramu in jeze. Posledično Kitajska meni, da nikoli ne sme dovoliti, da se zgodovina ponovi in da jo tuje sile ustrahujejo in ponižujejo. Svoj trenutni vzpon pa Kitajska vidi kot povrnitev svoje zgodovinske moči ter vpliva. 

Tajvan in Ukrajina 


Kot piše Center za strateške in mednarodne študije, se je 24. februarja 2022, na dan, ko je Rusija napadla Ukrajino, število iskanj v Googlu za “Tajvan” po vsem svetu povečalo za petkrat v primerjavi s prejšnjim dnevom in podrlo obstoječe rekorde. Primerjave med situacijama, s katerima se soočata Tajvan in Ukrajina, so od takrat postale običajne, strokovnjaki pa se sprašujejo, ali je Tajvan morda “naslednji” za Ukrajino. Nagon po primerjanju Ukrajine in Tajvana je razumljiv in iz vojne v Ukrajini se je mogoče naučiti kritičnih stvari, vendar glede vzporednic med Ukrajino in Tajvanom ne bi smeli pretiravati. 

Dinamika odvračanja med obema je bistveno drugačna. Monumentalni stroški obsežne invazije na Tajvan – tako gospodarsko kot vojaško – potencialno odvračajo Kitajsko od večjih vojaških akcij na načine, ki Rusije niso odvračali od invazije na Ukrajino.  

Poleg tega med situacijama obstajajo temeljna razhajanja – glavno med njimi je možnost vojaškega posredovanja ZDA. V pripravah na rusko invazijo na Ukrajino je predsednik Joe Biden nedvoumno izjavil: "Zamisel, da bodo Združene države enostransko uporabile silo, da bi se soočile z Rusijo, ki napade Ukrajino, trenutno ni /.../ na kartah."  

Bodo ZDA branile Tajvan?


Pripravljenost ZDA za posredovanje v morebitnem tajvanskem scenariju je veliko manj odrezava. ZDA že desetletja vzdržujejo politiko “strateške dvoumnosti”, pri kateri Washington uradno ne navaja, ali se bo vključil v primeru napada na Tajvan. Cilj strateške dvoumnosti je “dvojno odvračanje”: Washington želi odvrniti Peking od enostranskega premika statusa quo s silo, hkrati pa odvrniti Tajpej od sprejetja politik – kot je uradna razglasitev neodvisnosti –, ki bi prestopile rdeče črte Pekinga in izzvale napad. 

Nedavne izjave predsednika Bidna o Tajvanu verjetno prispevajo k zaskrbljenosti Pekinga, da bodo ZDA posredovale. Ob štirih različnih priložnostih je predsednik Biden izjavil, da bodo Združene države pomagale Tajvanu v primeru kitajskega napada. Na zadnje vprašanje, ali bi ameriške sile branile Tajvan v intervjuju septembra 2022, je predsednik Biden odkrito odgovoril: "Da, če bi dejansko prišlo do napada brez primere." Predstavniki administracije so sicer kasneje zavrnili predsednikove izjave s pojasnili, da se ameriška politika do Tajvana ni spremenila, vendar mnogi, vključno z uradniki v nekaterih ameriških zaveznicah, menijo, da bi se ZDA res vključile v tajvanski scenarij. 

Lekcije iz Ukrajine 


Tajvanski obrambni minister je dejal, da se je Kitajska vojska iz ruske invazije na Ukrajino naučila, da bi moral biti kakršen koli napad na Tajvan hiter, da bi uspel, vendar bi bil zaradi Tajvanske ožine to izziv.  

Konflikt v Ukrajini prav tako kaže na pomen gradnje močnih odnosov z zavezniki in partnerji po vsem svetu, da se otoku zagotovi podpora, ki jo potrebuje za obrambo v primeru izbruha vojne čez Tajvansko ožino. 



Tajvanska predsednica Tsai Ing-wen je že napovedala podaljšanje obveznega služenja vojaškega roka s štirih mesecev na eno leto, pri tem pa izpostavila Ukrajino kot zgled, od katerega bi se otok lahko učil. Dejala je, da je Tajvan "na prvi črti avtoritarne ekspanzije" in da je Ukrajina pokazala, kako se lahko majhna država upre veliko večjemu napadalcu. 

Tajvan že porabi milijarde ameriških dolarjev za nakup prenosnega, visokotehnološkega orožja – vključno s protiladijskimi raketami Harpoon, raketami zemlja-zrak Stinger in protitankovskimi raketami Javelin – v okviru svoje strategije asimetričnega bojevanja. Otok je razvil tudi lastno obrambno industrijo, da bi zmanjšal odvisnost od tujih dobaviteljev, vključno z naložbo v višini 1,6 milijarde ameriških dolarjev za razvoj brezpilotnih letal. 

Chieh Chung, varnostni analitik Fundacije za nacionalno politiko, tajpejskega možganskega trusta, ki je povezan z glavno opozicijsko stranko Kuomintang, je dejal, da bi lahko zaradi ruske izkušnje v Ukrajini Peking okleval glede pošiljanja sil na Tajvan. 

"Peking /.../ želi hitro uničiti Tajvan, preden lahko ZDA in druge države priskočijo na pomoč," je dejal Chieh. "Če torej nima velike gotovosti, da lahko hitro premaga Tajvan, bo raje počakal." 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Tomaž Vesel
Vesel(o)vanje
19. 9. 2024 ob 10:09