Lekcije iz Ukrajine za Kitajsko in ZDA, ko gre za Tajvan
POSLUŠAJ ČLANEK
Poleg Ukrajine je Tajvan trenutno najbolj nevarno žarišče mednarodnih trenj, ki bi svet lahko potisnila v globalni konflikt neslutenih razsežnosti. Čeprav med Ukrajino in Tajvanom lahko vlečemo vzporednice ter primerjave, med obema situacijama obstajajo tudi pomembne razlike.
Za kaj torej gre pri Tajvanu? Za imperializem? Popravljanje zgodovinskih krivic? Za vse to in še več ...
Tajvan je otok, oddaljen približno 180 kilometrov od obale jugovzhodne Kitajske. Do začetka 17. stoletja otok nikoli ni uradno bil del Kitajske.
Tajvan ni imel osrednje upravne oblasti, dokler Nizozemci niso kolonizirali otoka v dvajsetih letih 16. stoletja. Vendar je nizozemsko obdobje trajalo le približno 40 let in Tajvan je postal prva kolonija, ki se je osvobodila zahodne kolonialne oblasti. Kasneje je bil Tajvan samoupraven, vendar le nekaj desetletij. Tajvan je bil nato za dve stoletji del Kitajske, nato pa od leta 1895 do 1945 kolonija Japonske.
S koncem druge svetovne vojne leta 1945 je bil Tajvan spet del Kitajske, vendar je ta ureditev trajala le štiri leta. Leta 1949, potem ko so kitajski komunisti premagali nacionalistično vlado na celini, je nacionalistični voditelj Chiang Kai-shek svojo vlado, stranko in vojsko preselil na Tajvan. Tajvan je kot Republika Kitajska predstavljal Kitajsko v Združenih narodih do leta 1971, ko je Ljudska republika Kitajska (režim, ki so ga vzpostavili komunisti na celini) prevzela sedež Kitajske v ZN. Pozneje je Chiangova vlada hitro izgubila svoj mednarodni ugled. Jedro spora sega v ta čas.
Da je Tajvan neodtujljivi del Kitajske, ostaja eden temeljev pekinške diplomacije. Kitajska Tajvan vidi kot odcepljeno provinco, ki bo nekega dne združena s celino. Odkar je Mao Zedong 1. oktobra 1949 razglasil Ljudsko republiko Kitajsko, noben komunistični kitajski voditelj ni sklenil nobenega kompromisa glede tega vprašanja. Mednarodna politika se je morala desetletja spopadati z izjemno občutljivo napeto vrvjo, znano kot politika "ene Kitajske". To je diplomatsko priznanje kitajskega stališča, da obstaja samo ena kitajska vlada.
Čeprav tajvanska vlada trdi, da je Tajvan neodvisna država, uradno imenovana "Republika Kitajska", mora vsaka država, ki želi imeti diplomatske odnose s celinsko Kitajsko, prekiniti uradne vezi s Tajpejem, prestolnico Tajvana. To je povzročilo diplomatsko izolacijo Tajvana od mednarodne skupnosti.
Sprva so številne vlade, vključno z ZDA, priznale Tajvan, saj so se izogibale komunistični Kitajski. Toda diplomatski vetrovi so se spremenili, ko sta Kitajska in Združene države v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja uvidele obojestransko potrebo po razvoju odnosov. Posledično so ZDA in druge države prekinile vezi s Tajpejem v korist Pekinga. Kljub temu mnogi še vedno vzdržujejo neformalne odnose s Tajvanom prek trgovinskih uradov ali kulturnih inštitutov, ZDA pa ostajajo najpomembnejši tajvanski varnostni zaveznik.
Druga pomembna tema za razumevanje kitajskega odnosa do Tajvana ter Zahoda pa je zgodovinski koncept, ki mu na kitajskem pravijo “Stoletje ponižanja”. Gre za obdobje od leta 1839 do leta 1949, v času dinastije Qing, ko so zahodne sile in Japonska Kitajsko gospodarsko, tehnološko in vojaško prekosile, jo podjarmile ter razdelile v interesne cone.
Tu je pomembno razumeti, da je bila Kitajska večino svoje zgodovine eden gospodarsko in tehnološko najbolj razvitih delov sveta. Kitajci svojo državo dobesedno imenujejo “Osrednja država”. Kitajska kultura je bila dve tisočletji mati in merilo vzhodnoazijske civilizacije, po kateri so se zgledovale njene sosede.
Potem je prišel Zahod. Zahodna vojaška moč je prisilila Kitajsko, da se je prilagodila zahodnim predstavam o suverenosti, da se je najprej redefinirala kot imperij (pod mandžursko dinastijo Qing) in nato kot republika.
“Stoletje ponižanja” izvira iz prve opijske vojne med letoma 1839 in 1842. Vojna je zaznamovala začetek kitajskega stoletja vojaških porazov, neenakopravnih pogodb, ozemeljskih koncesij in socialnih nemirov, ki so sprožili občutki ponižanja, sramu in jeze. Posledično Kitajska meni, da nikoli ne sme dovoliti, da se zgodovina ponovi in da jo tuje sile ustrahujejo in ponižujejo. Svoj trenutni vzpon pa Kitajska vidi kot povrnitev svoje zgodovinske moči ter vpliva.
Kot piše Center za strateške in mednarodne študije, se je 24. februarja 2022, na dan, ko je Rusija napadla Ukrajino, število iskanj v Googlu za “Tajvan” po vsem svetu povečalo za petkrat v primerjavi s prejšnjim dnevom in podrlo obstoječe rekorde. Primerjave med situacijama, s katerima se soočata Tajvan in Ukrajina, so od takrat postale običajne, strokovnjaki pa se sprašujejo, ali je Tajvan morda “naslednji” za Ukrajino. Nagon po primerjanju Ukrajine in Tajvana je razumljiv in iz vojne v Ukrajini se je mogoče naučiti kritičnih stvari, vendar glede vzporednic med Ukrajino in Tajvanom ne bi smeli pretiravati.
Dinamika odvračanja med obema je bistveno drugačna. Monumentalni stroški obsežne invazije na Tajvan – tako gospodarsko kot vojaško – potencialno odvračajo Kitajsko od večjih vojaških akcij na načine, ki Rusije niso odvračali od invazije na Ukrajino.
Poleg tega med situacijama obstajajo temeljna razhajanja – glavno med njimi je možnost vojaškega posredovanja ZDA. V pripravah na rusko invazijo na Ukrajino je predsednik Joe Biden nedvoumno izjavil: "Zamisel, da bodo Združene države enostransko uporabile silo, da bi se soočile z Rusijo, ki napade Ukrajino, trenutno ni /.../ na kartah."
Pripravljenost ZDA za posredovanje v morebitnem tajvanskem scenariju je veliko manj odrezava. ZDA že desetletja vzdržujejo politiko “strateške dvoumnosti”, pri kateri Washington uradno ne navaja, ali se bo vključil v primeru napada na Tajvan. Cilj strateške dvoumnosti je “dvojno odvračanje”: Washington želi odvrniti Peking od enostranskega premika statusa quo s silo, hkrati pa odvrniti Tajpej od sprejetja politik – kot je uradna razglasitev neodvisnosti –, ki bi prestopile rdeče črte Pekinga in izzvale napad.
Nedavne izjave predsednika Bidna o Tajvanu verjetno prispevajo k zaskrbljenosti Pekinga, da bodo ZDA posredovale. Ob štirih različnih priložnostih je predsednik Biden izjavil, da bodo Združene države pomagale Tajvanu v primeru kitajskega napada. Na zadnje vprašanje, ali bi ameriške sile branile Tajvan v intervjuju septembra 2022, je predsednik Biden odkrito odgovoril: "Da, če bi dejansko prišlo do napada brez primere." Predstavniki administracije so sicer kasneje zavrnili predsednikove izjave s pojasnili, da se ameriška politika do Tajvana ni spremenila, vendar mnogi, vključno z uradniki v nekaterih ameriških zaveznicah, menijo, da bi se ZDA res vključile v tajvanski scenarij.
Tajvanski obrambni minister je dejal, da se je Kitajska vojska iz ruske invazije na Ukrajino naučila, da bi moral biti kakršen koli napad na Tajvan hiter, da bi uspel, vendar bi bil zaradi Tajvanske ožine to izziv.
Konflikt v Ukrajini prav tako kaže na pomen gradnje močnih odnosov z zavezniki in partnerji po vsem svetu, da se otoku zagotovi podpora, ki jo potrebuje za obrambo v primeru izbruha vojne čez Tajvansko ožino.
Tajvanska predsednica Tsai Ing-wen je že napovedala podaljšanje obveznega služenja vojaškega roka s štirih mesecev na eno leto, pri tem pa izpostavila Ukrajino kot zgled, od katerega bi se otok lahko učil. Dejala je, da je Tajvan "na prvi črti avtoritarne ekspanzije" in da je Ukrajina pokazala, kako se lahko majhna država upre veliko večjemu napadalcu.
Tajvan že porabi milijarde ameriških dolarjev za nakup prenosnega, visokotehnološkega orožja – vključno s protiladijskimi raketami Harpoon, raketami zemlja-zrak Stinger in protitankovskimi raketami Javelin – v okviru svoje strategije asimetričnega bojevanja. Otok je razvil tudi lastno obrambno industrijo, da bi zmanjšal odvisnost od tujih dobaviteljev, vključno z naložbo v višini 1,6 milijarde ameriških dolarjev za razvoj brezpilotnih letal.
Chieh Chung, varnostni analitik Fundacije za nacionalno politiko, tajpejskega možganskega trusta, ki je povezan z glavno opozicijsko stranko Kuomintang, je dejal, da bi lahko zaradi ruske izkušnje v Ukrajini Peking okleval glede pošiljanja sil na Tajvan.
"Peking /.../ želi hitro uničiti Tajvan, preden lahko ZDA in druge države priskočijo na pomoč," je dejal Chieh. "Če torej nima velike gotovosti, da lahko hitro premaga Tajvan, bo raje počakal."
Za kaj torej gre pri Tajvanu? Za imperializem? Popravljanje zgodovinskih krivic? Za vse to in še več ...
Tajvan je otok, oddaljen približno 180 kilometrov od obale jugovzhodne Kitajske. Do začetka 17. stoletja otok nikoli ni uradno bil del Kitajske.
Tajvan ni imel osrednje upravne oblasti, dokler Nizozemci niso kolonizirali otoka v dvajsetih letih 16. stoletja. Vendar je nizozemsko obdobje trajalo le približno 40 let in Tajvan je postal prva kolonija, ki se je osvobodila zahodne kolonialne oblasti. Kasneje je bil Tajvan samoupraven, vendar le nekaj desetletij. Tajvan je bil nato za dve stoletji del Kitajske, nato pa od leta 1895 do 1945 kolonija Japonske.
S koncem druge svetovne vojne leta 1945 je bil Tajvan spet del Kitajske, vendar je ta ureditev trajala le štiri leta. Leta 1949, potem ko so kitajski komunisti premagali nacionalistično vlado na celini, je nacionalistični voditelj Chiang Kai-shek svojo vlado, stranko in vojsko preselil na Tajvan. Tajvan je kot Republika Kitajska predstavljal Kitajsko v Združenih narodih do leta 1971, ko je Ljudska republika Kitajska (režim, ki so ga vzpostavili komunisti na celini) prevzela sedež Kitajske v ZN. Pozneje je Chiangova vlada hitro izgubila svoj mednarodni ugled. Jedro spora sega v ta čas.
Ena Kitajska
Da je Tajvan neodtujljivi del Kitajske, ostaja eden temeljev pekinške diplomacije. Kitajska Tajvan vidi kot odcepljeno provinco, ki bo nekega dne združena s celino. Odkar je Mao Zedong 1. oktobra 1949 razglasil Ljudsko republiko Kitajsko, noben komunistični kitajski voditelj ni sklenil nobenega kompromisa glede tega vprašanja. Mednarodna politika se je morala desetletja spopadati z izjemno občutljivo napeto vrvjo, znano kot politika "ene Kitajske". To je diplomatsko priznanje kitajskega stališča, da obstaja samo ena kitajska vlada.
Čeprav tajvanska vlada trdi, da je Tajvan neodvisna država, uradno imenovana "Republika Kitajska", mora vsaka država, ki želi imeti diplomatske odnose s celinsko Kitajsko, prekiniti uradne vezi s Tajpejem, prestolnico Tajvana. To je povzročilo diplomatsko izolacijo Tajvana od mednarodne skupnosti.
????????Taiwan, a province of China. pic.twitter.com/ZsoyQd17p7
— FatFinger™ (@longshortgamma) April 12, 2023
Sprva so številne vlade, vključno z ZDA, priznale Tajvan, saj so se izogibale komunistični Kitajski. Toda diplomatski vetrovi so se spremenili, ko sta Kitajska in Združene države v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja uvidele obojestransko potrebo po razvoju odnosov. Posledično so ZDA in druge države prekinile vezi s Tajpejem v korist Pekinga. Kljub temu mnogi še vedno vzdržujejo neformalne odnose s Tajvanom prek trgovinskih uradov ali kulturnih inštitutov, ZDA pa ostajajo najpomembnejši tajvanski varnostni zaveznik.
Stoletje ponižanja
Druga pomembna tema za razumevanje kitajskega odnosa do Tajvana ter Zahoda pa je zgodovinski koncept, ki mu na kitajskem pravijo “Stoletje ponižanja”. Gre za obdobje od leta 1839 do leta 1949, v času dinastije Qing, ko so zahodne sile in Japonska Kitajsko gospodarsko, tehnološko in vojaško prekosile, jo podjarmile ter razdelile v interesne cone.
Tu je pomembno razumeti, da je bila Kitajska večino svoje zgodovine eden gospodarsko in tehnološko najbolj razvitih delov sveta. Kitajci svojo državo dobesedno imenujejo “Osrednja država”. Kitajska kultura je bila dve tisočletji mati in merilo vzhodnoazijske civilizacije, po kateri so se zgledovale njene sosede.
Potem je prišel Zahod. Zahodna vojaška moč je prisilila Kitajsko, da se je prilagodila zahodnim predstavam o suverenosti, da se je najprej redefinirala kot imperij (pod mandžursko dinastijo Qing) in nato kot republika.
“Stoletje ponižanja” izvira iz prve opijske vojne med letoma 1839 in 1842. Vojna je zaznamovala začetek kitajskega stoletja vojaških porazov, neenakopravnih pogodb, ozemeljskih koncesij in socialnih nemirov, ki so sprožili občutki ponižanja, sramu in jeze. Posledično Kitajska meni, da nikoli ne sme dovoliti, da se zgodovina ponovi in da jo tuje sile ustrahujejo in ponižujejo. Svoj trenutni vzpon pa Kitajska vidi kot povrnitev svoje zgodovinske moči ter vpliva.
Tajvan in Ukrajina
Kot piše Center za strateške in mednarodne študije, se je 24. februarja 2022, na dan, ko je Rusija napadla Ukrajino, število iskanj v Googlu za “Tajvan” po vsem svetu povečalo za petkrat v primerjavi s prejšnjim dnevom in podrlo obstoječe rekorde. Primerjave med situacijama, s katerima se soočata Tajvan in Ukrajina, so od takrat postale običajne, strokovnjaki pa se sprašujejo, ali je Tajvan morda “naslednji” za Ukrajino. Nagon po primerjanju Ukrajine in Tajvana je razumljiv in iz vojne v Ukrajini se je mogoče naučiti kritičnih stvari, vendar glede vzporednic med Ukrajino in Tajvanom ne bi smeli pretiravati.
Dinamika odvračanja med obema je bistveno drugačna. Monumentalni stroški obsežne invazije na Tajvan – tako gospodarsko kot vojaško – potencialno odvračajo Kitajsko od večjih vojaških akcij na načine, ki Rusije niso odvračali od invazije na Ukrajino.
Poleg tega med situacijama obstajajo temeljna razhajanja – glavno med njimi je možnost vojaškega posredovanja ZDA. V pripravah na rusko invazijo na Ukrajino je predsednik Joe Biden nedvoumno izjavil: "Zamisel, da bodo Združene države enostransko uporabile silo, da bi se soočile z Rusijo, ki napade Ukrajino, trenutno ni /.../ na kartah."
Bodo ZDA branile Tajvan?
Pripravljenost ZDA za posredovanje v morebitnem tajvanskem scenariju je veliko manj odrezava. ZDA že desetletja vzdržujejo politiko “strateške dvoumnosti”, pri kateri Washington uradno ne navaja, ali se bo vključil v primeru napada na Tajvan. Cilj strateške dvoumnosti je “dvojno odvračanje”: Washington želi odvrniti Peking od enostranskega premika statusa quo s silo, hkrati pa odvrniti Tajpej od sprejetja politik – kot je uradna razglasitev neodvisnosti –, ki bi prestopile rdeče črte Pekinga in izzvale napad.
Nedavne izjave predsednika Bidna o Tajvanu verjetno prispevajo k zaskrbljenosti Pekinga, da bodo ZDA posredovale. Ob štirih različnih priložnostih je predsednik Biden izjavil, da bodo Združene države pomagale Tajvanu v primeru kitajskega napada. Na zadnje vprašanje, ali bi ameriške sile branile Tajvan v intervjuju septembra 2022, je predsednik Biden odkrito odgovoril: "Da, če bi dejansko prišlo do napada brez primere." Predstavniki administracije so sicer kasneje zavrnili predsednikove izjave s pojasnili, da se ameriška politika do Tajvana ni spremenila, vendar mnogi, vključno z uradniki v nekaterih ameriških zaveznicah, menijo, da bi se ZDA res vključile v tajvanski scenarij.
Lekcije iz Ukrajine
Tajvanski obrambni minister je dejal, da se je Kitajska vojska iz ruske invazije na Ukrajino naučila, da bi moral biti kakršen koli napad na Tajvan hiter, da bi uspel, vendar bi bil zaradi Tajvanske ožine to izziv.
Konflikt v Ukrajini prav tako kaže na pomen gradnje močnih odnosov z zavezniki in partnerji po vsem svetu, da se otoku zagotovi podpora, ki jo potrebuje za obrambo v primeru izbruha vojne čez Tajvansko ožino.
"If Ukraine loses, China can attack Taiwan the next day. Ukraine must be supported if we want Taiwan to remain independent," Polish Prime Minister Mateusz Morawiecki said during his visit to the United States.
We remind that from April 8 to 10, the Chinese army conducted… pic.twitter.com/O2xmr6NDwc
— NEXTA (@nexta_tv) April 13, 2023
Tajvanska predsednica Tsai Ing-wen je že napovedala podaljšanje obveznega služenja vojaškega roka s štirih mesecev na eno leto, pri tem pa izpostavila Ukrajino kot zgled, od katerega bi se otok lahko učil. Dejala je, da je Tajvan "na prvi črti avtoritarne ekspanzije" in da je Ukrajina pokazala, kako se lahko majhna država upre veliko večjemu napadalcu.
Tajvan že porabi milijarde ameriških dolarjev za nakup prenosnega, visokotehnološkega orožja – vključno s protiladijskimi raketami Harpoon, raketami zemlja-zrak Stinger in protitankovskimi raketami Javelin – v okviru svoje strategije asimetričnega bojevanja. Otok je razvil tudi lastno obrambno industrijo, da bi zmanjšal odvisnost od tujih dobaviteljev, vključno z naložbo v višini 1,6 milijarde ameriških dolarjev za razvoj brezpilotnih letal.
Chieh Chung, varnostni analitik Fundacije za nacionalno politiko, tajpejskega možganskega trusta, ki je povezan z glavno opozicijsko stranko Kuomintang, je dejal, da bi lahko zaradi ruske izkušnje v Ukrajini Peking okleval glede pošiljanja sil na Tajvan.
"Peking /.../ želi hitro uničiti Tajvan, preden lahko ZDA in druge države priskočijo na pomoč," je dejal Chieh. "Če torej nima velike gotovosti, da lahko hitro premaga Tajvan, bo raje počakal."
Zadnje objave
NSi ministrico poziva k odstopu, Golob jo še vedno podpira
19. 9. 2024 ob 12:30
Vesel(o)vanje
19. 9. 2024 ob 10:09
Ciklon Boris - naslednja na udaru sosednja Italija
19. 9. 2024 ob 6:00
Ruski napad na Avstro-Ogrsko (12. del)
18. 9. 2024 ob 18:21
Za Roberta Goloba je laganje naravno stanje stvari
18. 9. 2024 ob 15:16
Delovni zvezki so v prvi vrsti posel
18. 9. 2024 ob 15:00
Predstavnika gospodarstva izstopila iz Strateškega sveta za davke
18. 9. 2024 ob 12:30
Ekskluzivno za naročnike
Vesel(o)vanje
19. 9. 2024 ob 10:09
Ruski napad na Avstro-Ogrsko (12. del)
18. 9. 2024 ob 18:21
Delovni zvezki so v prvi vrsti posel
18. 9. 2024 ob 15:00
Prihajajoči dogodki
SEP
20
Kam le čas beži - 70 let ansambla Štirje kovači
19:00 - 22:00
SEP
24
SEP
26
SEP
28
Odprta kuhna v Slovenj Gradcu
11:00 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: "Izkušen politik ne bi nikdar blebetal takšnih zadev"
13. 9. 2024 ob 23:02
Odmev tedna: Krvavo obarvane roke Ane Kučan
6. 9. 2024 ob 22:51
Izbor urednika
»Tomaž Vesel je bil k odstopu prisiljen«
13. 9. 2024 ob 6:00
Se Makarovičeva boji, da bo izgubila tožbo proti Možini?
12. 9. 2024 ob 19:08
Odmev tedna: Krvavo obarvane roke Ane Kučan
6. 9. 2024 ob 22:51
13 komentarjev
Peter Klepec
Putin ne bi napadel, ce bi vedel, da bo zahod odlocilno pomagal Ukrajini. Torej mora biti Xi preprican, da bo imel v primeru napada vojaski konflikt z Ameriko IN EUjem. Tega pa Taiwan niti za Xija ni vreden. Se posebej, ker bi Taiwan bil pri tem unicen.
Friderik
Zahod je Ukrajino pahnil v popolno razsulo, ne pa, da jim je odločilno pomagal. Kje pa živite človek božji?!
Peter Klepec
Zahod ni razsul Ukrajine. Je pa res, da na zahodu nocemo in ne znamo razumeti ruske oblastne mentalitete. Njim je vseeno koliko njihovih ljudi bo umrlo. S takimi se je tezko tepsti. Ceprav se to ve od nekdaj. V drugi vojni je umrlo 25 milijonov Rusov, pa bi jih tudi se 25, ce bi naneslo. V korejski vojni so Americani izgubili 35.000 ljudi, pa so se raje umaknili. Kitajci so jih najbrz milijon, pa z ocesom niso trepnili. Proti takim moras razviti drugo strategijo. Kot MacArthur.
Andrej Muren
Ukrajino je v popolno razsulo spravila Rusija s svojim neizzvanim napadom. Zahod pri tem ni imel ničesar, le to, da ni dovolj jasno signaliziral Rusiji, da ne bo trpel njene agresije.
Marjana
In se nekaj. Avtor v prispevku "Ali lahko simpatiziramo z Rusijo?" poudarja moralni propad nase druzbe - rusofilstvo... To odkrito podpirajo mediji in portali MMC, 24ur.com, Zurnal24, Delo... Gorje, da napisete komentar, kriticen do Rusije! Takoj ste blokirani!
Iz vseh teh portalov sem se protestno odjavila, ravno vceraj z MMC!
Peter Klepec
Bivsi revolucionarji so bili rusofili, ker so enacili komunizem in dezelo izvora, pa mimogrede se pripopali prezir do zahodne druzbe. To se jim je vgrizlo v gene, njihovi potomci tiktakajo podobno. Ceprav v Rusiji ni vec ne duha, ne sluha o komunizmu, je pa anti-zahodni duh. To daje obcutek „nasih“. Lahko se zgodi karkoli, v dobrem ali slabem, ti simpatizanti so vecni. To ni samo pri Slovencih tako, tudi pri Nemcih (v glavnem vzhodnih) in drugih. Sindrom je zanimiv predvsem s psiholoskega stalisca, ker razumsko tega ni mogoce razloziti. Zakaj se nekdo tako krcevito oklepa neke ideje, tudi, ce vsi razumski argumenti narekujejo revizijo lastnega stalisca? Zakaj krcevito isce pozitivne drobce v gmoti propadle celote? Kdor isce, seveda tudi najde, ker je utezna razmerja vedno mozno toliko casa obdelovati, dokler se tehtnica vrednot ne prevesi v zeljeno smer. Seveda pomaga, ce se najde somisljenike, kar se zmanjsa eventuelne dvome.
Friderik
Peter Klepec, to je res, kar pravite. A velja za vse. Kdor išče ta najde. V dobrem in slabem. Tudi v gnili in dekadentni zahodni družbi, kjer je na primer splav vrednota. Prezir do zahodne družbe pa danes ni težko " pripopati" , kot pravite. Imamo svojega Sorosa in soroše, nimamo več očeta in matere ampak starša 1 in starša 2, čast in slava LGTB+++ju, zažigamo cerkve, v najboljšem primeru jih prodamo za lokale.....vsaka želja nekoga je že njegova pravica... Kaj je lažjega, kot zahodu pripopat kar mu gre!
Thor
Zatiralska fašistična diktatorska banda je enaka povsod po svetu. Oklepa se oblasti za vsako ceno. Lahko se imenuje Združena Rusija, Komunistična partija Kitajske ali se skriva za Svobodo, Socialnimi demokrati in Levico.
Andrej Muren
Absolutno drži !
Friderik
Čankajšek ni pobegnil v tujo državo ampak se je ob porazu skril v zadnji kitajski provinci, ki je Mao v državljanski vojni še ni osvojil. Taivanci niso druga nacionalnost, so Kitajci in govorijo in pišejo po Kitajsko.
95% držav sveta Taivanu ne priznava državnosti. Tudi ZDA od Nixona dalje ne. Te geostrateške igrice, ki se jih gredo ZDA sedaj imajo drug cilj. Fučkajo se jim Taivanci ( kot se jim fučkajo Ukrajinci). Parirati morajo Kitajski. Ta jih ogroža v njihovem gospodarskem primatu in njihovi diplomatski neuspešnosti. Izzivajo jih in ne vedo kako bi jim uvedli gospodarske sankcije ( samo to znajo). Kitajska pa jih je med tem izrinila iz Bližnjega vzhoda in Afrike. Tudi oni imajo svoje geostrateške cilje. In temu se reče multipolaren svet, ki nastaja in ga nihče ne bo več ustavil. 30 letno obdobje enega samega hegemona, ki je Evropo spravil v vazalni odnos do ZDA , se nepreklicno izteka.
Marjana
... in se priblizuje "zlati vzhod" z gulagi, delovnimi in prevzgojnimi taborisci... Te ima npr. S. Koreja na ozemlju Rusije! Poglejte na YouTubu! Mednarodna skupnost pa nic!
Friderik
Marjana, S.koreja je prav gotovo najbolj oduren režim na svetu. Nikakor ga pa ni mogoče primerjati s Kitajsko. Na Kitajskem je kapitalistični sistem gospodarstva, lahko potujejo po mili volji, se izseljujejo........Z Ujguri imajo posebne načrte. Nikakor si ta država ne bo dopustila uvedbe kakega šeriatskega prava oziroma muslimanskega vrednostnega sistema. Vse te poskuse je v kali zatrla.
Ostri Franc
Kitajska si je prisvojila Tajvan.Vemo pa kdo so Kitajci in Rusi, ki so oboji zasužnjili mnogo narodov, ki izvajajo teror nad ljudmi pahnili so jih v revščino sami pa najbolj bogati na svetu.Ne govori nekaj na pamet, da je na Kitajskem kapitalizem, Kapitalizma je toliko kot ga dovoli partija za svoje potrebe, prav tako je v Rusiji Vprašaj pa vshodni bivši blok kako so se počutili pod Rusi.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.