Kulturni boj levice priložnost za prebujenje civilne družbe na desni sredini?

Martin Nahtigal

Križci žrtev. Foto: Pavel Jamnik


Pred dnevi je zaokrožila novica, da bo napovedana razstava o Macesnovi gorici odpovedana. Kot je pisal kolega Štefanič v Družini, je mnenje strokovne komisije pri Ministrstvu za kulturo, da projekt Brezno pod Macesnovo gorico v letošnjem letu ne bo podprt iz sredstev državnega proračuna, zato razstave ne bodo izvedli. Na njegova vprašanja o tem, kakšna je ta "strokovna" odločitev, pa je prejel poniglavi odgovor, da gre za interni dokument.

Še ena v vrsti prelomljenih javnih obljub ministrice Aste Vrečko v zvezi z ukinjanjem Muzeja slovenske osamosvojitve in ustvarjanjem nove institucije skupaj z Muzejem novejše zgodovine. Papirnata taktika ukinjanja ustanov in funkcij, ki omogoča odpuščanje ter premeščanje kadrov po lastni (politični) volji. Seveda ostaja popolno naključje, da je državna sekretarka v Golobovem kabinetu oseba, ki jo je dr. Dežman zamenjal na mestu direktorja Muzeja novejše zgodovine. O njenih postopanjih je pred časom že pisal sedaj odstavljeni direktor dr. Dežman. Kombinacija ideologije in poračunavanja osebnih zamer je ideal za politične čistke. Vendar to je širše področje, ki "pesti" aktualno vlado.
Zakaj pa ne jaz, zakaj pa ne ti, in predvsem, zakaj pa ne ti in jaz? Kajti za pot v pekel (na tem in onem svetu) na žalost vemo, s čim je tlakovana.

Ukinitev razstave v delu z izgovorom umika sredstev pa ne bi smel biti razlog samo za pritožbe na desni/konservativni/strokovni itd. strani. Ampak bi lahko bil (še en) povod za premik na strani, ki si želi resnicoljubnega odnosa do zgodovine in upravljanja s skupnim, z državo in njenim proračunom na način, ki ne podcenjuje lastnih državljanov ter jim priznava njihove talente in unikatnost, o čemer sem govoril tudi v Odmevu tedna s Petrom Meršetom.

Lahko bi celo uporabili reklo, da si bo narod sodbo pisal sam. In zgodovina slovenskega naroda govori ravno o tem, da smo si to, česar smo si želeli, bili vedno voljni in sposobni zagotoviti sami v okviru zgodovinskih oz. globalnih okoliščin. Ohraniti in razvijati lastno kulturo pod tujo oblastjo, maksimizirati učinek lastne regionalne samouprave, v metežu konca 1. svetovne vojne ustanoviti lastno državo, pod pritiski treh totalitarnih režimov ostati zvest sebi in svojim prepričanjem ter na koncu v 90-ih letih trajno izboriti si lastno državo. Vse to ni mačji kašelj in na vse to in še več smo upravičeno ponosni. V bistvu bi lahko bili še bolj ponosni.
Prilika o talentih je jasna in niti enega samega talenta ne smemo zakopati. Tega si kot skupnost, kot narod preprosto ne moremo privoščiti.

Ne skrivati, pomembno se je izpostaviti


Vendar na drugi strani osebni ponos ni dovolj. Sploh ne za gradnjo skupnosti in razvijanje prihodnjih generacij voditeljev ter dejavnih državljanov. Ukinitev te razstave (in preostali kulturni boj levice) je tako ponovna priložnost, da se pokaže moč volje in sposobnosti talentov pri ohranjanju lastne identitete, zvestobe svojim prepričanjem in zavedanja o pomembnosti določenih tematik pod pritiski vrednotno tuje oblasti.

In prevečkrat ob takih priložnosti človek sliši dve stvari – zakaj bi pa jaz? In ... vse pohvale tebi, ker se izpostaviš? Izpostavljanje ni vrlina, je nujnost. Za vsakega po njegovih zmožnostih in danostih. Prilika o talentih je jasna in niti enega samega talenta ne smemo zakopati. Tega si kot skupnost, kot narod preprosto ne moremo privoščiti. Tudi talenti zakopanih, ki nam krvavo manjkajo v narodovi strukturi in je zato marsikaj težje, to od nas terjajo.

Premiki se dogajajo po malem, kot je pisal kolega Urban Šifrar v svoji kolumni. Za preseganje  občutka, da so tisti, o katerih se piše in govori, zgolj osamela drevesa sredi goloseka, in za pridobitev zavesti, da je ljudi, ki dobro mislijo, veliko več, kot bi se dalo videti na prvi trenutek, pa je pomembno, da se imamo večkrat priložnost prešteti, kot bi to lahko poimenovali. Morda pa je odrekanje financiranja tej razstavi ena izmed priložnosti za to. Bomo videli, kaj prinesejo prihodnji dnevi in tedni.

In na koncu dneva – zakaj pa ne jaz, zakaj pa ne ti, in predvsem, zakaj pa ne ti in jaz? Kajti  pot v pekel (na tem in onem svetu) na žalost vemo, s čim je tlakovana.

Ta komentar ste prebrali brezplačno, čeprav ni zastonj. Podprite neodvisno novinarstvo s sklenitvijo naročnine na Domovino in si s tem pridobite dostop do ekskluzivnih naročniških vsebin, koledarja priporočenih dogodkov, prireditev, knjig, videov, podkastov ...

Med drugim:

Ustavni pravnik dr. Jurij Toplak: »Lani je bila sprejeta zgodovinska odločitev, ki je vir vsega dogajanja na slovenskih sodiščih in v politiki«


Nam v srcih še gori? Iz brezbrižnosti v boj, skupaj z bl. Alojzijem Grozdetom

Anže Logar: prvi korak s poti

Obiščite našo naročniško stran (klik!)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike