BRIF #4: bo Fotopub uničil Levico in Luko Mesca?

V četrti epizodi oddaje BRIF sta Zala Klopčič in Tim Rauter največ pozornosti namenila aferi Fotopub in novemu intervjuju Dušana Smodeja, ki je v zadnjih dneh znova odprl vprašanja o dogajanju na spornih zabavah. Govorila sta tudi o odzivu medijev, politični odgovornosti in kulturi odstopanja državnih funkcionarjev. V drugem delu pogovora sta se dotaknila še zakona o državnih simbolih ter vprašanja, kakšne zastave sodijo na pročelja državnih institucij.

Intervju s Smodejem

Prva tematika oddaje je bil intervju z Dušanom Smodejem. Intervju je pritegnil veliko pozornosti, saj je Smodej govoril o aferi Fotopub in navedel tudi imena nekaterih znanih ljudi, ki naj bi se udeleževali spornih zabav. Med drugim je govoril o Luki Mescu in njegovem domnevnem uživanju kokaina. V intervjuju je Smodej povedal, da je Mesca na eni od zabav videl vzeti kokain in da je pri tem drogo užival tudi sam. Gre za resno obtožbo, ki jo je Mesec zanikal.

V oddaji sta sogovorca ob tem opozorila, da se je vprašanje Fotopuba v slovenski javnosti pojavljalo že dlje časa, vendar je novi intervju odprl dodatna vprašanja. Po njunem mnenju je pomembno predvsem to, da je Smodej javno spregovoril o ljudeh, ki naj bi bili prisotni na zabavah, in s tem ponovno usmeril pozornost na afero. Hkrati sta poudarila, da razkritja posameznih informacij ne pomenijo, da je mogoče prezreti širši kontekst Smodejevega primera. Smodej je tudi sam obremenjen z zelo resnimi očitki, povezanimi s spolnim nasiljem, ki jih zanika. Prav zato sta opozorila, da se pri ocenjevanju njegovih izjav ne sme pozabiti na njegovo lastno vlogo v celotni zgodbi.

Politična odgovornost

V nadaljevanju se je pogovor usmeril v vprašanje politične odgovornosti. Mesec je poslanec državnega zbora in nekdanji minister, zato se po njunem mnenju ob takšnih obtožbah ne postavlja le vprašanje njegovega zasebnega življenja, temveč tudi vprašanje politične odgovornosti in zaupanja javnosti. Sogovornika sta opozorila, da se je v javnosti že večkrat pojavila tema Meščeve domnevne uporabe prepovedanih drog. Mesec je v odziv na aktualne očitke opravil tudi test urina, vendar takšen test ne more dokazati, kaj se je dogajalo na konkretni zabavi v preteklosti. Test namreč pokaže prisotnost nekaterih snovi le za nekaj dni nazaj. Prav zato sta se dotaknila tudi vprašanja, kaj bi moral politik storiti, ko se znajde v središču afere. Menita, da bi morala biti politična odgovornost višja od zgolj pravne odgovornosti. Če politik naredi napako, bi jo moral priznati in zanjo prevzeti odgovornost.

Kot primer sta omenila nekdanjo ministrico Aleksandro Pivec, ki je odstopila zaradi afere, povezane s plačilom oziroma stroški v času službenih poti. Čeprav je šlo za bistveno manjšo zadevo, je primer po njunem mnenju pokazal drugačen odnos do politične odgovornosti. Aleksandra Pivec se je po odstopu lahko ponovno podala v politiko in preverila podporo volivcev. V oddaji sta zato odprla širše vprašanje politične kulture v Sloveniji. Menita, da se je standard odgovornosti za politične funkcionarje v zadnjih letih znižal in da se odstopi pogosto ne zgodijo niti ob resnih aferah. Pri tem sta posebej kritična do razlike v odzivu medijev na podobne primere, odvisno od tega, kateri politični strani pripada posamezni politik.

Če politik naredi napako, bi jo moral priznati in zanjo prevzeti odgovornost.

Medijsko poročanje

Velik del pogovora je bil namenjen tudi slovenskim medijem. Sogovornika sta bila kritična do načina, kako so nekateri mediji poročali o Smodejevem intervjuju. Po njunem mnenju je bil intervju objavljen kot pomemben dogodek, vendar so nekateri večji mediji z objavo čakali na odziv Luke Mesca. Posebej sta izpostavila časovno razliko med objavo intervjuja in poznejšimi članki o njem. Menita, da se je del medijev bolj osredotočil na odziv na obtožbe kot na vsebino samega intervjuja. Ob tem sta omenila tudi objavo sodnega dokumenta, povezanega s Smodejevim primerom, ki je sledila še isti dan.

V oddaji se je zato pojavilo vprašanje, ali mediji v določenih primerih ne vplivajo preveč na politično razpravo. Kritika je bila usmerjena predvsem v velike medijske hiše in javni RTV, ki po njunem mnenju pri poročanju niso vedno dovolj neodvisni od političnih interesov. Posebej sta se dotaknila RTV Slovenija, saj naj bi Smodej svoj intervju najprej želel objaviti v oddaji Tarča, vendar je vodstvo RTV to zavrnilo, intervju pa je bil nato objavljen na portalu Info360. Iz tega se je odprlo tudi vprašanje financiranja javne radiotelevizije in obveznega RTV-prispevka. Sogovornika menita, da bi moral javni servis svojo upravičenost dokazovati predvsem s kakovostjo vsebin. Če bi ljudje dobivali kakovostne in verodostojne informacije, bi bil po njunem mnenju tudi odpor do obveznega prispevka manjši.

Vožnja z lučkami

V oddaji sta si ogledala tudi posnetek Luke Mesca, na katerem se vozi z lučkami. Ocenila sta, da posnetek v primerjavi z drugimi očitki ni posebej pomemben, vendar sta ga uporabila kot primer širšega vprašanja politične odgovornosti. Mesec se je na posnetek odzval na družbenih omrežjih in pojasnil, da je šlo za vožnjo po cesti, kjer po njegovem mnenju ni ogrožal drugih. Sogovornika sta opozorila, da pri tem ni bistveno samo vprašanje, kje se je dogodek zgodil, temveč tudi odnos politika do lastne napake.

Menita, da bi moral politik v takšnem primeru preprosto priznati, da je ravnal napačno. Pri tem sta primerjala odziv na manjše prekrške z odzivom na precej resnejše politične afere. Če se manjše napake obravnavajo kot razlog za odstop, pri večjih pa politična odgovornost ne sledi, se s tem znižuje standard politične kulture. V pogovoru sta to povezala tudi z odnosom do različnih političnih strank. Menita, da bi morali za vse politike veljati enaki standardi, ne glede na politično usmeritev. Prav dvojna merila pri poročanju in političnem odzivu sta izpostavila kot enega od razlogov za nezaupanje javnosti.

SMS Mihaele Selmani

V nadaljevanju sta omenila tudi objavljene SMS-e Mihaele Selmani in Dušana Smodeja. Gospa Selmani je bila povezana s kabinetom takratne ministrice za kulturo Aste Vrečko. Sporočila odpirajo vprašanja o stikih med posamezniki, ki so v javnosti razglašali, da se ne poznajo oziroma da med seboj niso povezani. Prav vprašanje javne podobe in zasebnih odnosov je bilo v oddaji predstavljeno kot eden pomembnejših vidikov celotne zgodbe. Če so bili določeni ljudje v preteklosti v stikih, je po njunem mnenju težko ustvarjati vtis, da med njimi ni bilo nobenih povezav. Pri tem sta poudarila, da so številne informacije še vedno predmet različnih razlag in da je treba pri resnih obtožbah ločevati med tem, kar je dokazano, in tem, kar ostaja na ravni pričevanj, ugibanj ali političnih interpretacij.

Zakon o državnih simbolih

V drugem delu oddaje sta se posvetila tudi zakonu o državnih simbolih. Razprava v parlamentu je bila povezana z vprašanjem, katere zastave in drugi simboli sodijo na pročelja državnih institucij. Sogovornika sta podprla ureditev, po kateri bi bile na državnih institucijah izobešene izključno uradne državne zastave in simboli republike Slovenije. Menita, da pročelja državnih institucij niso primeren prostor za izražanje političnih stališč do posameznih mednarodnih vprašanj. Pri tem sta omenila izraelsko, palestinsko in ukrajinsko zastavo ter tudi mavrične zastave. Po njunem mnenju lahko takšno izobešanje državne institucije povezuje z določeno politično ali ideološko pozicijo, čeprav bi morale predstavljati vse državljane. Vprašanje je povezano tudi z načelom svobode izražanja. Posameznik lahko svoje politično ali drugo stališče izraža na različne načine, vendar po njunem mnenju ni enako, če to stori kot zasebnik ali pa simbol postavi na državno institucijo.

Sogovornika sta ob tem izpostavila tudi zunanjepolitični vidik. Slovenija ima diplomatske odnose z različnimi državami in mora pri svoji zunanji politiki upoštevati predvsem lastne interese. Menita, da simbolne geste na pročeljih državnih institucij niso vedno najbolj primeren način izražanja zunanjepolitičnih stališč. Razprava se je dotaknila tudi vprašanja, zakaj so nekateri mednarodni konflikti v Sloveniji deležni precej več pozornosti kot drugi. Omenila sta nasilje nad kristjani v Nigeriji in drugih delih sveta, o katerem glavni mediji ne poročajo. Menita, da bi morala biti pozornost do žrtev enaka ne glede na to, kateri konflikt je trenutno v ospredju medijev in politike.

Pročelja državnih institucij niso primeren prostor za izražanje političnih stališč do posameznih mednarodnih vprašanj.

Politična kultura kot skupna tema

Čeprav sta v oddaji odprla več različnih tem, se je večina pogovora na koncu vrnila k podobnemu vprašanju: Kakšni standardi veljajo za ljudi, ki imajo politično moč in vpliv na javno življenje? Afera Fotopub je odprla vprašanja o odgovornosti politikov, odnosu do resnih obtožb in vlogi medijev. Posnetek Luke Mesca je postal primer razprave o priznavanju napak, zakon o državnih simbolih pa vprašanje, kako naj se državne institucije obnašajo do politično občutljivih tem.

BRIF je tako tudi tokrat povezal aktualne dogodke s širšimi vprašanji slovenske politike – od odgovornosti izvoljenih predstavnikov do vloge medijev in odnosa države do različnih političnih ter družbenih vprašanj. O temi Fotopuba in političnih posledicah novih razkritij pa bo, kot kaže, javna razprava potekala še nekaj časa.

(D271: 28-29)