Košarkarji "out", nogometaši vse bolj "in". Česa se eni od drugih lahko naučijo

September je ponudil številne prenose športnih tekmovanj in športni sladokusci smo prišli na svoj račun. Za namene te kolumne bom izpustil velike uspehe slovenske plezalke Janje Garnbret ter super pozicijo pred zadnjim tednom dirke po Španiji za kolesarja Primoža Rogliča in se bom posvetil predvsem ekipnim športom.

Ogledali smo si lahko tako tekme košarkarske, nogometne in odbojkarske reprezentance. Zadnja evropskega prvenstva še ni končala, tako da se bom osredotočil predvsem na košarkarske in nogometne tekme.

Košarka: Kaj, ko Dončić ne more igrati sam

Sedmo mesto na svetovnem prvenstvu je in ni uspeh. Uspeh je seveda skozi oči tega, da je 2-milijonski narod zopet pokazal, da sodi v sam vrh svetovne košarke. Kdo bi jim mogel oporekati. Uvrstitve, ki so bile še desetletje nazaj nepredstavljive, so sedaj mogoče. Slovenija je postala stalnica visokih uvrstitev na največjih tekmovanjih. Zavidajo nam marsikatere precej večje nacije, verjetno še najbolj naši južni sosedi, ki so nas včasih imenovali “smučarji”, danes pa v košarki stopicajo daleč za nami in jih recimo sploh ni bilo na svetovnem prvenstvu.

Vse lepo in prav, a naši apetiti so bili višji. Celotna reprezentanca je to ponavljala. Sedmo mesto je zato vseeno tudi grenka pilula. Na koncu si moramo priznati, da je Luka Dončić, ne glede na svojo statistiko in magične trenutke, pač premalo, da bi Slovenija šla do konca – do borbe za medalje ali celo finale. Ko je bolje pokrit ali mu ne steče met, se je pri boljših nasprotnikih vedno pokazalo, da reprezentanca nima zadostne širine in tudi ne dovolj znanja. 

Na koncu si moramo priznati, da je Luka Dončić, ne glede na svojo statistiko in magične trenutke, pač premalo, da bi Slovenija šla do konca - do borbe za medalje ali celo finale. 

Če smo včasih imeli širino in nismo imeli zvezdnikov, je danes ravno obratno. Imamo zvezdnika svetovnega formata, ki praktično vedno pristane v peterici prvenstva, a kaj ko je košarka še vedno timski šport, kjer en posameznik še vedno ne more vsega sam. Samo upamo lahko, da bodo mladi igralci, ki tvorijo reprezentanco, v naslednjih letih naredili tisti preskok, ki si ga želimo tako mi, navijači, kot zagotovo tudi Luka Dončić.

Nogomet: Vztrajnost in čakanje na svojo priložnost

Na drugi strani se zdi, da je nogometna reprezentanca že mimo te faze, v kateri se je znašla košarkarska izbrana vrsta. Od začetka zadnjega kvalifikacijskega cikla ji gre vse na roko. Precej lažja skupina kot predhodne ter izjemna forma predvsem največjega upa te generacije – Benjamina Šeška. 

Če nadaljujemo primerjavo s košarko, se tako zdi, da imamo nastavek za bodočega zvezdnika, a za njim precej širšo izbiro igralcev, ki so po nekaj skupnih kvalifikacijskih ciklih tudi na igrišču postali ekipa. Če se je zdel selektor Matjaž Kek še pred petimi tekmami zelo taktično “prebran” in so mu mnogi očitali tudi izbor nekaterih igralcev, pa se je izkazalo, da je njegovo vztrajanje pri svojem počasi prineslo preobrat.

Tekmeci so lažji, skupina je prava za ponovno uvrstitev na veliko tekmovanje. Napadalni dvojec Šeško - Šporar se praktično “čuti” brez pogleda. In vse takoj postane neprimerljivo lažje. Lepo se vidi, kako ima vsaka vrsta svojega šefa. Na sredini “komando” daje vedno boljši Gnezda Čerin, v obrambi Bijol, na golu pa nezamenljivi Jan Oblak. Lep prikaz, kako je gradnja na dolgi rok lahko prava izbira, če le vztrajaš, igralci pa v svojih klubih dovolj igrajo.

Nogometna reprezentanca je lep prikaz, kako je gradnja na dolgi rok lahko prava izbira, če le vztrajaš, igralci pa v svojih klubih dovolj igrajo.

Če smo na prvi tekmi proti San Marinu precej trpeli, potem je bilo na drugi tekmi proti bližnjemu tekmecu videti, kaj pomeni, ko je ekipa dodatno sproščena zavoljo dobrih rezultatov. Že v četrti minuti je bilo dvomov o tem, kako se bo tekma končala, konec. Zaenkrat smo lahko navdušeni.

Primer nogometne reprezentance nam kaže, da je včasih potrebno počakati in biti vztrajen. Po prvi zlati generaciji smo kar nekaj časa čakali drugo, še več časa pa je poteklo, da smo prišli do realnih možnosti za ponoven nastop na velikem tekmovanju.

In prav ta tranzicija nas čaka tudi pri košarkarski izbrani vrsti. Bili smo na vrhu Evrope, skorajda pri olimpijski medalji, a za konstantno borbo za odličja bomo potrebovali še nekaj časa. Morda se na koncu izkaže, da nam bo uspelo kot pri nogometu, kjer je konkurenca sicer neprimerno ostrejša in je odličju primerljiva uvrstitev na evropsko ali svetovno prvenstvo.