Prejšnji mesec je potekala prva slovenska konferenca o konservatizmu, kot je svoj dogodek poimenoval avtor Youtube kanala Konzerva Janez Zupan. Na dogodku so eminentni gostje predstavili svoj pogled na položaj in vlogo konservatizma v Sloveniji.
Vprašanja so jim lahko zastavljali tudi gledalci. Eno od njih je bilo še posebej zanimivo in pomembno. Glasilo se je: “Kaj pa bi sploh radi konservirali oziroma ohranili?”
Začnimo na začetku. Konservatizem je politična doktrina, ki poudarja vrednost tradicionalnih institucij in praks ter podpira minimalne in postopne spremembe v družbi. Konservatizem daje prednost zgodovinsko podedovanemu, in ne abstraktnemu in idealnemu. Ta preferenca je tradicionalno temeljila na organskem pojmovanju družbe – to je na prepričanju, da družba ni le ohlapna zbirka posameznikov, ampak živ organizem, ki obsega tesno povezane, soodvisne člane. Konservativci so torej naklonjeni institucijam in praksam, ki so se razvile postopoma in so manifestacije kontinuitete in stabilnosti. Te institucije in prakse skušajo ohraniti.
Konservatizem v ZDA
Kot piše ameriški pravnik in ugledni sodelavec Hudsonovega inštituta Christopher DeMuth, se narodi zelo razlikujejo po svoji zgodovini, politiki, načinu življenja, kar bo na edinstven način oblikovalo stališča in dejanja konservativcev. Ker so praktični in empirični, bodo upoštevali mnenja svojih sosedov in rojakov – in bodo priznali, da je proces evolucije poskusov in napak tisti, ki ga tudi oni preživljajo in se morajo z njim boriti. V skrajnem primeru je status quo očitne kulturne dekadence ali družbenega razdora težko tisti, ki bi ga konzervativec želel ohraniti. Gibanja za odpravo suženjstva in odrekanje antisemitizmu – dolgo vzpostavljenim institucijam in družbenim konvencijam – so tako vključevala veliko posameznikov, ki jih upravičeno imamo za konservativce.
DeMuth pravi, da ameriški konservatizem nikoli ni bil in nikoli ne more biti kakršen koli konservatizem statusa quo. ZDA so vedno bile narod živahnih želja in resne samokritičnosti, ki si je nenehno prizadeval spremeniti status quo. Seveda so ameriški konservativci pogosto nasprotovali novostim v vladi in kulturi. A ne samo zato, ker so bile to inovacije: namesto tega so na podlagi utemeljenosti trdili, da so bile določene inovacije – recimo nadzor nad cenami, sindikati javnih uslužbencev ali brutalistična arhitektura – verjetno škodljive in nekoristne.
Ko so poveličevali svojo preteklost, to običajno ni bil preprost argument, da bi “vrnili uro nazaj” – to je bila nagajiva formulacija njihovih progresivnih nasprotnikov. Namesto tega so preteklost uporabili, da bi opozorili na nek poznejši upad – recimo v udeležbi delovne sile, usposobljenosti študentov ali javnem zdravju – in da bi črpali iz preteklih izkušenj za rešitve današnjih problemov.
DeMuthov zaključek je preprost – naloga ameriškega konservatizma je, da ohrani ameriški narod.
Konservatizem v Veliki Britaniji
Konservatizem v Britaniji ima dolgo tradicijo in je preobširna tema za natančen pregled. V 17. in 18. stoletju so konservativne politične cilje v Veliki Britaniji zagovarjali torijci, parlamentarna frakcija, ki je zastopala posestnike, uveljavljene trgovske razrede in duhovščino. Ta frakcija je leta 1784 postala Torijska stranka in po letu 1831 dokončno prevzela oznako “konservativna”. Pod tem imenom obstaja še danes.
Velika Britanija je država, ki v prejšnjem stoletju za razliko od večine evropskih držav ni doživela hujših političnih pretresov. Preko svoje monarhije ostaja v kontinuiteti s svojo preteklo zgodovino in ureditvijo. Kaj tam konservirati, torej ni težko ugotoviti. Gre za stare institucije, kot so monarhija, parlamentarna demokracija ter sistem običajnega prava (common law).
Konservativni britanski novinar Peter Hitchens je sicer prepričan, da si današnja konservativna stranka ne zasluži več naziva “konservativna”. V pehanju za volilnim uspehom je namreč po njegovem prepričanju postala neločljiva od svojih glavnih tekmic in več ne zagovarja konservativnih načel. Zaradi tega glede prihodnosti konservatizma v Britaniji ni optimističen.
Konservatizem v Sloveniji
Morda se za začetek malce pošalimo – glede na odnos do prejšnje države, vztrajanje pri z njo povezani simboliki in likih bi kot “konservativno” lahko opisali našo levico, predvsem stranki SD in Levica. Ti si zelo želita kontinuitete s prejšnjim režimom ter ohranjata mnoge heroje, mite in običaje.
Kot je na prvi slovenski konferenci o konservatizmu povedal dr. Aleš Maver: “Socialistična oblast in iz nje izhajajoče sile so praktično vse obdobje po drugi svetovni vojni ohranjale veliko stopnjo obvladovanja političnega prostora in bile večino časa pri večini vzvodov ter so po naravi stvari same postale izrazito konservativne, da ne rečemo celo reakcionarne, saj nimajo nikakršnega interesa, da bi podpirale kakršnekoli globlje spremembe, ki bi šle temu političnemu taboru v škodo.”
Maver je opozoril na navezavo konservatizma na organizirano religijo. Kot je dejal, je sekularizacija povzročila padec obeh, zato je konservatizem pred velikim izzivom in je v Zahodni Evropi podlegel nekonservativnim trendom. Po njegovem zato od zahodnih konservativcev že dve desetletji ne moremo več pričakovati podpore. Njegova teorija je tu skladna z mnenjem Hitchensa o britanskem konservatizmu.
Na vprašanje, kaj bi pri nas konserviral, se opre na slovensko družbo med svetovnima vojnama, ki da je šla v pravo smer ter bi nam tako lahko služila kot zgled. Za primer navaja Bavarsko, kot dober kompromis med tehnološkim napredkom in ohranjanjem zdrave tradicije.
Zanimiv pa je tu pogled dr. Žige Turka. Po njegovem prepričanju “ohranjanje obstoječega” ni naloga slovenskega konservatizma, ampak je prioriteta odvrteti dogodke zadnjih 75 let ter nasprotovati hitrim in nepremišljenim družbenim spremembam, ki smo jim trenutno priča.
Kaj torej pri nas konservirati? Iz odgovorov na konferenci in dogodkov v zadnjem času lahko sklepamo, da bi slovenski konservativci radi ohranili krščansko kulturno dediščino in vlogo religije, tradicionalne družinske vrednote ter družbeno usmeritev izpred časa revolucije.
Kdo so ti ’eminentni’ gostje??? ????????????????
Slovenijo težko primerjamo z Zahodom, ker mi imamo močne korenine še vedno v Revoluciji iz leta 1945.
1. Sama vidim NAPREDNE konservativce, ki bi KONSERVIRALI dobre stravi. Ti ljudje so privrženci Desnih strankah.
2. Drugi – NAZADNJAŠKI pa so Levi-konservativci – ki nam sedaj vladajo. Ti, že 80 let prisegajo na “konzerviranje Revolucije”, ki je grobo kršila vsa pravila in kratila svobodo državljanov..
Prav to so Levičarji pred kratkim pokazali v Cankarjevem domu, kjer je nosilka “rdeče zvezde” z dvema OPRODOMA, kršila vsa pravila PROSLAVE.
Revolucija, pod simbolom rdeče zvezde, je povzročila veliko smrti, zavirala gospodarski razvoj in pospeševala – kulturno dekadenco.
Nazadnjaška Levica, pa bi to sedaj rada nasilno – konzervirala.
To pa je res zavrženo!
Načeloma se z vašim člankom strinjam, dopolnil bi ga v tem, da so po moje konzervativci tisti, ki bi radi obdržali obstoječe stanje – lahko je to samo dobra tradicija ali pa premoženje, tudi oblast.
Naši levičarji, ki bi tudi radi “konzervirali” svojo oblast do sodnega dne, so pa bolj reakcionarji kot konzervativci. Če pogledamo namreč najglasnejše naše levičarje, oni nočejo ostati v sedanjem času, pač pa se hočejo vrniti nazaj v leto 1945, ko so tedanji komunisti lahko fizično uničili vso opozicijo proti sebi.
Draga Kraševka, napredni konservativci je oksimoron ali “kraševkina fantazma”.
Mislim, da premalo berete različne knjige, zato ostajate le v “Levem mehurčku”.
Murn prav tako “opozicija proti sebi” (?).
Mogoče je čas, da gospodiča Tea Petroviča Presetnika seznanim z najbolj čuvano skrivnost Vatikana, ki se imenuje Družbeni nauk Katoliške Cerkve. Po tem nauku mora družba, če hoče blagostanje za vse, korakati v sledečih smereh:
– človekove temeljne pravice in svoboščine naj bodo osnova vladavine prava,
– državo čim bolj pregnati iz gospodarstva (princip subsidiarnosti),
– solidarnost naj bo vrednota in ne zakonska obveza in
– javno dobro naj bo vrednota in ne zakonska obveza.
Seveda vso to korakanje ne sodi v konzervo, ki bi jo želeli ohraniti.
Ameriški, britanski in še kakšni tretji koservatici so neprimerljivi s tovrstnim fenomenom na naših tleh, vsaj ne v svojih temeljnih postulatih, ki jih lahko jemljemo kot aksiom (po Aristotlu).
Glej nekaj izhodišč za razmislek v komentarjih pod naslovom “Jeb** manj in kaj zdej?” Da ne bo pomote, podmeno velja upoštevati tudi ob “partijskem” konservativizmu. Trebe pa je le dodati da boljševizem s vsemi svojimi (bolj ali manj posrečenimi) različicami ostaja le slaba kopija več kot dva tisoč letne organizacije, strategije in taktike za obvladovanje človekovega telesa – in duše.
Sicer pa, očitno, pričujoča razprava (kot še marsikatera) predstavlja za Kraševko prehud intelektualni napor. Kot kaže misli, da je dovolj premetavati nekaj pojmov in jih spraviti v besedne zveze z ideološko-politične obarvanimi pridevniki. Vse v smislu, da bo desno “angelsko in in”, levo pa “po hudiču in out”.
Kaj bi dal, da bi lahko pogledal v Kraševkino kuhinjo in na delovno mizo. Babica mi je pravila, da se nered in zmeda od tam zrcalita tudi v miselno sfero – ali pa obratno…