Konservativci pri nas: sta to Janša in Tonin ali Mesec in Fajonova? Kaj sploh konservirati oziroma ohraniti?

POSLUŠAJ ČLANEK
Prejšnji mesec je potekala prva slovenska konferenca o konservatizmu, kot je svoj dogodek poimenoval avtor Youtube kanala Konzerva Janez Zupan. Na dogodku so eminentni gostje predstavili svoj pogled na položaj in vlogo konservatizma v Sloveniji. 

Vprašanja so jim lahko zastavljali tudi gledalci. Eno od njih je bilo še posebej zanimivo in pomembno. Glasilo se je: “Kaj pa bi sploh radi konservirali oziroma ohranili?” 

Začnimo na začetku. Konservatizem je politična doktrina, ki poudarja vrednost tradicionalnih institucij in praks ter podpira minimalne in postopne spremembe v družbi. Konservatizem daje prednost zgodovinsko podedovanemu, in ne abstraktnemu in idealnemu. Ta preferenca je tradicionalno temeljila na organskem pojmovanju družbe – to je na prepričanju, da družba ni le ohlapna zbirka posameznikov, ampak živ organizem, ki obsega tesno povezane, soodvisne člane. Konservativci so torej naklonjeni institucijam in praksam, ki so se razvile postopoma in so manifestacije kontinuitete in stabilnosti. Te institucije in prakse skušajo ohraniti. 

Konservatizem v ZDA 


Kot piše ameriški pravnik in ugledni sodelavec Hudsonovega inštituta Christopher DeMuth, se narodi zelo razlikujejo po svoji zgodovini, politiki, načinu življenja, kar bo na edinstven način oblikovalo stališča in dejanja konservativcev. Ker so praktični in empirični, bodo upoštevali mnenja svojih sosedov in rojakov – in bodo priznali, da je proces evolucije poskusov in napak tisti, ki ga tudi oni preživljajo in se morajo z njim boriti. V skrajnem primeru je status quo očitne kulturne dekadence ali družbenega razdora težko tisti, ki bi ga konzervativec želel ohraniti. Gibanja za odpravo suženjstva in odrekanje antisemitizmu – dolgo vzpostavljenim institucijam in družbenim konvencijam – so tako vključevala veliko posameznikov, ki jih upravičeno imamo za konservativce. 

DeMuth pravi, da ameriški konservatizem nikoli ni bil in nikoli ne more biti kakršen koli konservatizem statusa quo. ZDA so vedno bile narod živahnih želja in resne samokritičnosti, ki si je nenehno prizadeval spremeniti status quo. Seveda so ameriški konservativci pogosto nasprotovali novostim v vladi in kulturi. A ne samo zato, ker so bile to inovacije: namesto tega so na podlagi utemeljenosti trdili, da so bile določene inovacije – recimo nadzor nad cenami, sindikati javnih uslužbencev ali brutalistična arhitektura – verjetno škodljive in nekoristne.

Konservativci v ZDA so nasprotovali nameri progresivcev, da iz javnih mest odstranijo spomenike poraženi strani v ameriški državljanski vojni. Foto: depositphotos.com
Konservativci v ZDA so nasprotovali nameri progresivcev, da iz javnih mest odstranijo spomenike poraženi strani v ameriški državljanski vojni. Foto: depositphotos.com


Ko so poveličevali svojo preteklost, to običajno ni bil preprost argument, da bi "vrnili uro nazaj" – to je bila nagajiva formulacija njihovih progresivnih nasprotnikov. Namesto tega so preteklost uporabili, da bi opozorili na nek poznejši upad – recimo v udeležbi delovne sile, usposobljenosti študentov ali javnem zdravju – in da bi črpali iz preteklih izkušenj za rešitve današnjih problemov. 

DeMuthov zaključek je preprost – naloga ameriškega konservatizma je, da ohrani ameriški narod. 

Konservatizem v Veliki Britaniji 


Konservatizem v Britaniji ima dolgo tradicijo in je preobširna tema za natančen pregled. V 17. in 18. stoletju so konservativne politične cilje v Veliki Britaniji zagovarjali torijci, parlamentarna frakcija, ki je zastopala posestnike, uveljavljene trgovske razrede in duhovščino. Ta frakcija je leta 1784 postala Torijska stranka in po letu 1831 dokončno prevzela oznako "konservativna". Pod tem imenom obstaja še danes. 

Velika Britanija je država, ki v prejšnjem stoletju za razliko od večine evropskih držav ni doživela hujših političnih pretresov. Preko svoje monarhije ostaja v kontinuiteti s svojo preteklo zgodovino in ureditvijo. Kaj tam konservirati, torej ni težko ugotoviti. Gre za stare institucije, kot so monarhija, parlamentarna demokracija ter sistem običajnega prava (common law). 

Konservativen odnos do države in institucij Britanci izkazujejo z visoko, dvotretjinsko podporo monarhiji. Zgolj četrtina bi monarhijo ukinila. Foto: Profimedia.si


Konservativni britanski novinar Peter Hitchens je sicer prepričan, da si današnja konservativna stranka ne zasluži več naziva “konservativna”. V pehanju za volilnim uspehom je namreč po njegovem prepričanju postala neločljiva od svojih glavnih tekmic in več ne zagovarja konservativnih načel. Zaradi tega glede prihodnosti konservatizma v Britaniji ni optimističen.   

Konservatizem v Sloveniji 


Morda se za začetek malce pošalimo – glede na odnos do prejšnje države, vztrajanje pri z njo povezani simboliki in likih bi kot “konservativno” lahko opisali našo levico, predvsem stranki SD in Levica. Ti si zelo želita kontinuitete s prejšnjim režimom ter ohranjata mnoge heroje, mite in običaje. 

Naprej v preteklost s Kordišem in Mescem ... (Karikatura: Boris Oblak, Domovina)


Kot je na prvi slovenski konferenci o konservatizmu povedal dr. Aleš Maver: Socialistična oblast in iz nje izhajajoče sile so praktično vse obdobje po drugi svetovni vojni ohranjale veliko stopnjo obvladovanja političnega prostora in bile večino časa pri večini vzvodov ter so po naravi stvari same postale izrazito konservativne, da ne rečemo celo reakcionarne, saj nimajo nikakršnega interesa, da bi podpirale kakršnekoli globlje spremembe, ki bi šle temu političnemu taboru v škodo.” 

Maver je opozoril na navezavo konservatizma na organizirano religijo. Kot je dejal, je sekularizacija povzročila padec obeh, zato je konservatizem pred velikim izzivom in je v Zahodni Evropi podlegel nekonservativnim trendom. Po njegovem zato od zahodnih konservativcev že dve desetletji ne moremo več pričakovati podpore. Njegova teorija je tu skladna z mnenjem Hitchensa o britanskem konservatizmu. 

Na vprašanje, kaj bi pri nas konserviral, se opre na slovensko družbo med svetovnima vojnama, ki da je šla v pravo smer ter bi nam tako lahko služila kot zgled. Za primer navaja Bavarsko, kot dober kompromis med tehnološkim napredkom in ohranjanjem zdrave tradicije. 

Zanimiv pa je tu pogled dr. Žige Turka. Po njegovem prepričanju “ohranjanje obstoječega” ni naloga slovenskega konservatizma, ampak je prioriteta odvrteti dogodke zadnjih 75 let ter nasprotovati hitrim in nepremišljenim družbenim spremembam, ki smo jim trenutno priča.  

Kaj torej pri nas konservirati? Iz odgovorov na konferenci in dogodkov v zadnjem času lahko sklepamo, da bi slovenski konservativci radi ohranili krščansko kulturno dediščino in vlogo religije, tradicionalne družinske vrednote ter družbeno usmeritev izpred časa revolucije.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike