Kongres Gibanja Svoboda danes o predsedniških kandidatih ter združevanju z LMŠ in SAB

Slovenska tranzicija iz socialistične/komunistične plenilske ekonomije je po treh desetletjih njenega trajanja še vedno to, kar je bila, namreč plenilska ekonomija. Prvi, ki je nazorno opisal metode udbovske plenilske ekonomije, je bil Edo Ravnikar v svoji knjigi Udbomafija.

Udba je že kmalu po revoluciji začela odpirati zasebna podjetja v tujini, prek katerih je potekal jugoslovanski uvoz in izvoz.
Pri izvozu so bila domača socialistična podjetja primorana, da so prodala svoje izdelke in surovine udbovskemu podjetju v tujini pod običajno tržno ceno, udbovsko podjetje je nato jugoslovanske izdelke prodalo po tržni ceni in ustvarilo dobiček, ki je poniknil v zasebne žepe.

Pri uvozu so morala jugoslovanska podjetja prav tako poslovati prek udbovskih podjetij v tujini, ki so zanje nabavila izdelke po tržnih cenah v tujini in jih nato prodala jugoslovanskim podjetjem po izrazito visokih cenah, dobiček, ki so ga ustvarila udbovska podjetja v tujini, je spet poniknil v zasebnih žepih. Zato so bili v Jugoslaviji uvoženi izdelki nepojmljivo dragi in zato je vsak vikend romalo "pol Jugoslavije" v Trst in Gorico ali v Avstrijo.

Način na katerega so poslovala udbovska podjetja, je bil najprej v korenitem nasprotju z vsemi vrednotami, na katerih naj bi temeljil socializem. Šlo je za čisto navadno kriminalno plenilsko ekonomijo, ki je po stopnji izkoriščanja delavcev daleč presegala kapitalistično izkoriščanje, zaradi katerega so komunisti izvedli revolucijo, ki naj bi osvobodila proletarce. V resnici so jim revolucionarji nadeli veliko hujše okove kot je to kdajkoli bil slučaj v normalnih tržnih (kapitalističnih) ekonomijah.

Tranzicija nikakor ni uspela odpraviti zajedalske plenilske ekonomije. Ta je dobila le drugačne oblike. Če je bil glavni posel plenilske elite v socializmu uvoz in izvoz, je postalo glavni način zajedanja med tranzicijo javno naročanje, ki je zvezano s sistemsko korupcijo in klientelizmom. So pa bili med tranzicijo prisotni še mnogi drugi načini zajedanja, na primer divje privatizacije, kraje sredstev bank prek kreditov, ki načrtno niso bili nikoli vrnjeni, inscenirani stečaji, pri katerih so bili načrtno opetnajsteni upniki ipd.

Sistem plenilske ekonomije je lahko obstal med tranzicijo zato, ker je plenilska elita nevtralizirala vse pristojne institucije, ki bi morale preganjati ekonomski kriminal. To ni bilo pretežko, ker je plenilska elita prek razvejanega sistema korupcije inkorporirala vase ključne nosilce funkcij v institucijah sistema. Od tod tudi ihta Globove stranke pri zamenjavi kadrov takoj po volitvah, ki je očitno prioriteta te stranke.

Kar pri vsej zadevi najbolj preseneča, je to, da se med tranzicijo ni pojavila stranka, ki bi si resnično zastavila za cilj odpravo koruptne plenilske ekonomije. Od tu do teze, da so bile v plenilsko ekonomijo vpletene bolj ali manj vse ključne stranke, leve in desne, ali vsaj mnogi člani teh strank, je le še majhen korak. Sistemska korupcija in klientelizem kot bistvo plenilske ekonomije sta namreč v slovenski družbi tako očitni, da lahko govorimo o fenomenu slona v sobi, ki ga nihče ne vidi, kar je seveda nemogoče. Plenilskega sistema pri nas med tranzicijo nihče ni hotel videti, ker se nihče ni hotel zares boriti zoper to.