Koalicija ostaja hladna do žrtev revolucionarnih pomorov

Koalicijska večina je na pristojnem parlamentarnem odboru za delo zavrnila predlog NSi, da bi 17. maj ponovno postal državni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Na ta dan leta 1942 se je namreč zgodil prvi množični komunistični pomor civilistov. Da koalicija potrditve takšnega zakona ni dovolila, ne preseneča. A na drugi strani stalno opozarjanje na nerazčiščene plati polpretekle zgodovine kaže na vztrajnost opozicije v zahtevi, da država enkrat za vselej izpolni civilizacijsko dolžnost.

Med žrtvami prvega množičnega pomora 12 žensk in 24 otrok

Poslanec Aleksander Reberšek je v imenu predlagateljev med drugim obudil spomin na komunistične pomore posameznikov in družin, ki so se začeli že jeseni leta 1941, medtem ko se je prvi množični pomor civilistov zgodil leta 1942, natančneje prav 17. maja. Tedaj so partizani prve čete Šercerjevega bataljona v soteski Iške južno od Ljubljane umorili 53 oseb, po večini pripadnike slovenskih Romov.

Med žrtvami je bilo 26 starejših od 20 let, dva mladostnika, stara med 15 in 17 let, in 24 otrok, mlajših od 15 let. Med 26 odraslimi je bilo 14 moških in 12 žensk, med katerimi je bila nosečnica v osmem mesecu nosečnosti, je pojasnil Reberšek. A šlo je samo za prvega v vrsti mnogih zločinov, ki jih je komunistično partizansko gibanje zagrešilo v tem času in ki so vrh dosegli po koncu druge svetovne vojne spomladi leta 1945.

Spominski dan ničesar ne jemlje, daje pa veliko

Kot je spomnil Reberšek, pri nas še vedno ni splošno uveljavljena pravica do groba in spomina za vse smrtne žrtve druge svetovne vojne in komunističnega terorja po njej. »Tudi v primeru žrtev iz Iške je pravica do groba še vedno grobo teptana, saj ljubljanski župan ne dovoli njihovega pokopa v Ljubljani,« je povedal in to označil za veliko sramoto. Zato so v poslanski skupini predlagali noveliranje zakona o praznikih in dela prostih dnevih, s katerim bi ponovno uvedli dan spomina.

»Ta spominski dan nikomur nič ne jemlje, daje pa veliko vsem svojcem žrtev spomin na njihove prednike, za mlade generacije pa je opomnik, da se takšno bratomorno nasilje nikoli več ne sme ponoviti,« je povedal.

Brez preboja

A na nasprotni strani poslanec ni bil deležen posluha. Državni sekretar na ministrstvu za delo Dan Juvan je izgovor za nasprotovanje našel v tem, da veljavni zakon določa praznike in dela proste dneve, ne ureja pa posebnih spominskih dni.

Vlada po besedah Juvana ocenjuje, da bi bilo posebne spominske dni bolj primerno urejati z ustreznim sklepom vlade, ki bi temeljil na javni in strokovni razpravi ter odnosu državljanov do vsebine in datuma, ki mu je dati posebno obeležje. Ne nazadnje v Sloveniji trenutno ne obeležujemo posebnega dneva spomina na žrtve fašizma in nacizma, je dodal državni sekretar.

Poznejša izmenjava stališč članov odbora za delo ni prinesla preboja. Vsaka beseda, ki je izražala prizadevanje za pieteten odnos do umrlih, je bila s strani koalicije označena za politično motivirano potezo in politični revizionizem. Nič drugače ni bilo ob glasovanju, saj je koalicijska večina predlog zavrnila.

Sol na rano

Dan spomina na žrtve komunističnega nasilja je vlada Janeza Janše prvotno razglasila 17. maja 2022, aktualna Golobova vlada pa ga je 16. maja leto pozneje na dopisni seji ukinila, in to, kot sol na rano, ravno v trenutku, ko so se svojci na Trgu republike na slovesnosti spominjali žrtev revolucionarnega nasilja.

V NSi so ponovno vzpostavitev dneva spomina predlagali tudi v luči v Evropskem parlamentu nedavno sprejete resolucije o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji. V njej je namreč navedeno, da naj se Slovenija s spominskim dnem pokloni žrtvam avtoritarnih in totalitarnih režimov, vključno s komunizmom.

Na podoben način levi politični pol vseskozi zavrača tudi prizadevanja za potrditev resolucij Evropskega parlamenta, ki obsojajo vse tri totalitarizme, poleg nacizma in fašizma torej tudi nacizem. V SDS so sprejetje teh resolucij v državnem zboru predlagali že štirikrat. Še najbližje so bili leta 2021, ko je bil predlog deklaracije zavrnjen s tesno večino 45 proti 42 poslanskih glasov.