Kmetje znova orjejo ledino kot leta 88'. A tudi tokrat ne bodo zmogli sami.

''Kmetje na protestu tudi s traktorji, dražjimi od sto tisočakov.'' S takšno pritlehno naslovno manipulacijo je novičarski portal Siol pospremil veliki slovenski protest kmetov. Slovenski mediji, ki so se zbali, da bi protest podobno zamajal vlado Roberta Goloba, kot so to že naredili kmečki ''punti'' v Zahodni Evropi, so tako preventivno posegli po najmočnejšem orožju, ki ga ima medij za diskreditacijo kogarkoli v Sloveniji na voljo; podžiganje slovenske zavisti. Uporaba tako močnega javnomnenjskega orožja nam torej kaže, kako se vladajoči bojijo razširitve protestov ter kako zelo si za ceno zajezitve padanja podpore razglašeni vladi želijo kakršnekoli potencialne nasprotnike diskreditirati ter jih s tem zatreti že v kali.

Premalo prostora in časa je na voljo, da bi lahko našteli vse neumnosti, ki so se jih v argumentiranju posluževali zagovorniki vlade ter nasprotniki razjarjenega slovenskega kmetstva. Pravzaprav je žalostno, kakšne golide javnomnenjskega gnoja so po protestirajočih kmetih zlili zagovorniki trenutne oblasti, čeprav je bil protest tipično slovensko miren, kulturen in kmetje sami v nasprotju s svojimi nizozemskimi kolegi niso zapirali glavnih prometnic, kaj šele zlivali gnojevke pred parlamentom ter po ljubljanskih ulicah.

Pravzaprav je žalostno, kakšne golide javnomnenjskega gnoja so po protestirajočih kmetih zlili zagovorniki trenutne oblasti.

A kljub temu je bilo v tem politično pregretem ozračju pravzaprav neverjetno prebirati en neokusen pamflet za drugim, ki so želeli kar najbolj očrniti protestnike. Sovraštvo nemajhnega dela levice do slovenskih kmetov je v svoji biti sovraštvo do ljudi, ki ustvarjajo in od truda njihovih pridnih rok živi celotna družba, navsezadnje tudi kritiki sami. Življenje kmeta je naporno, dobički niso ne veliki in ne hitro rastoči, a njegova relativno visoka možnost za potencialno finančno neodvisnost številnim gre v nos. Posameznik, ki je v svojem bistvu neodvisen, samostojen, še posebej pri trdo levem delu slovenske levice kaj hitro postane ožigosan.

Ne čudi torej, da so protest ob množičnih izrazih podpore, nekateri drugi na žalost zopet zlorabili za že ponarodelo slovensko ukvarjanje s premoženjem. Skomine po tujem premoženju tako spodbujajo celo novinarji ter mnenjski voditelji, kar je ob dejstvu, da številne tranzicijske ter tajkunske zgodbe ostajajo že desetletja v zaprašenih omarah, neprofesionalno in ceneno. Skrajno neetično je, da preštevilni zagovorniki trenutne ''prerazdeljevalne'', ''socialne'' ter samooklicane pravičniške politike kurijo sovraštvo do kmetov, kjer se je premoženje z garanjem, znanjem ter predvsem umnim gospodarjenjem oplajalo tekom več generacij, na tranzicijske režimske kriminalce, ki so družbeno premoženje lahkomiselno zapravili v teku ene same generacije, pa v isti sapi pozabljajo.

Ob finančnih očitkih slovenskim kmetom, ki so v središču odzivov levega političnega pola, v oči najbolj bode izjemna dvoličnost ter vsem na očeh prisotni dvojni vatli v Sloveniji. Kolesarskim protestnikom ter z njimi povezanimi nevladniki nihče ni smel očitati niti milijonskih subvencij niti nepregledne ter nepravične porabe denarja. Na drugi strani pa kmetijske subvencije slovenskim kmetom povrnejo le delček vseh stalno naraščajočih stroškov kmetovanja ob zahtevnih pogojih, ob čemer velik del vedno bolj obsežnih računov izvira iz neugodne birokracije ter vedno bolj nerealnih naravovarstvenih idej.

S tem smo prišli do samega bistva težav slovenskega kmeta danes. Slovensko kmetstvo je bilo med prvimi, ki je v pristopnih pogajanjih z EU, kot se sedaj lepo vidi v vzvratnem ogledalu, preko svojih nominalno konservativnih političnih zastopnikov zelo nekritično ''požegnalo'' spremembo slovenskega podeželja v območje Nature2000 v procentualno največjem deležu v Evropi!

Vse to, ker se ''spodobi'', da so tudi konservativci moderni, ''eko'', napredni. Posledično so imeli medvedi in volkovi na slovenskem pogosto prednost pred polji, sadovnjaki ter pašniki. Dno je po dvajsetih letih končno izbilo dejstvo, da grozi, da bo celotno ljubljansko barje v kmetom zaprto območje spremenil lokalni metuljček.

Kmetje so bili predvsem na pomladniški desnici mnogim na ustih, a kot smo zapisali, so tudi tisti, ki bi jih poleg stanovske zastopanosti morali zastopati politično, pogosto zaradi kratkoročnih javnomnenjskih učinkov popustili.

Šibkost številnih interesnih združenj ter kmečkih podpornih organizacij, ki so jih spričo sramu pred tem, da bi v javnosti izpadli kot nazadnjaški ter neprijazni do narave, vedno znova nadigrale preštevilne lokalne okoljske ter naravovarstvene organizacije, se danes kaže v tem, da smo v Sloveniji pripravljeni dopustiti, da bo obdelano kulturno krajino zaraslo najrazličnejše šavje, država bo prehransko še manj samozadostna, kvaliteta hrane, ki jo uživamo pa bo še naprej padala. Le kje bodo potem slovenski (malo)meščani kupovali svojo bio-eko-vegansko hrano, morda v svojih NA-MA-h oz. posebnih 'narodnih magazinih' z uvoženo eksotiko iz Italije, Kolumbije ter Španije, kot se je pridušal nek opazovalec na družabnih omrežjih …

S tega vidika slovensko kmečko vstajo lahko razumemo tudi kot izraz nemoči. Kmetje so bili predvsem na pomladniški desnici mnogim na ustih, a kot smo zapisali, so tudi tisti, ki bi jih poleg stanovske zastopanosti morali zastopati politično, pogosto zaradi kratkoročnih javnomnenjskih učinkov popustili. Vedno znova in znova. In tako kot je napačno, da bi ob trenutnem nezadovoljstvu, ki vedno bolj trka na vrata, na kmete mimogrede kar pozabili, bi bilo prav tako napačno, če bi kmetje zopet postali predmet cenenih političnih parol. Kmetje potrebujejo politično podporo, a trdno ter brezkompromisno. Pravzaprav je prepozno, če bi do nje prišlo včeraj oz. lani, ko so s strani vlade ter nevladnikov že krožile prve ideje o tem, kako bi v navalu pijanosti volilne zmage s slovenskim kmetstvom davčno ter birokratsko pometali …

Slovenski kmetje se torej ne dajo in so oblastnikom že pognali strah v kosti, glede na to, da falanga novinarskih družbenopolitičnih delavcev, ki modernega kmetovanja od blizu ni niti povohala, obsesivno primerja cenovne razrede kmetijskih strojev ter ugotavlja, kaj spada v kmečki ''luksuz'' in kaj ne. Čas je, da jih vsi državljani dobre volje podpremo, saj ne gre samo za njih. Slovenski kmetje so utrli pot vsem ostalim razžaljenim, tu so podjetniki, obrtniki, privatniki, mladi, upokojenci. In kot je v poplavi besednih spopadov ob robu protesta na enem izmed družbenih omrežij zapisal nekdo izmed preštevilnih piscev novih spletnih aforizmov: ''Kmetje prihajajo, kmetavzarji na oblasti trepetajo''.