Kmetice si zaslužijo enako spoštovanje, priložnosti in pogoje za delo

»Kljub napredku je delo žensk na podeželju še vedno premalo prepoznano in cenjeno. Njihovo delo v gospodinjstvu, pri skrbi za otroke, starejše in skupnost je pogosto spregledano, čeprav je nepogrešljiv del vsakdanjega življenja in razvoja podeželja,« ob svetovnem dnevu kmetic opozarjata Zveza kmetic Slovenije in Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije.

Organizacija združenih narodov (OZN) od leta 2008 15. oktobra obeležuje svetovni dan kmetic. S tem priznava ključno vlogo in prispevek kmetic ter podeželskih žensk pri razvoju kmetijstva in podeželja, izboljšanju preskrbe s hrano ter izkoreninjanju revščine. Namen dneva je opozoriti na izzive, s katerimi se ženske na podeželju še vedno soočajo, in poudariti njihov prispevek k trajnostnemu razvoju in prehranski varnosti. Letošnje sporočilo ob svetovnem dnevu kmetic se glasi: »Ženske na podeželju pridelujejo dobro hrano za vse.« Sporočilo jasno poudarja izjemno vlogo žensk in deklet pri zagotavljanju prehranske varnosti – tako na lokalni kot tudi na globalni ravni.

»Kljub napredku ostaja dejstvo, da je delo žensk, zlasti na podeželju, še vedno premalo prepoznano, pogosto slabše plačano in manj cenjeno kot delo moških,« je opozorila predsednica Zveze kmetic Slovenije Irena Ule in dodala, da se tudi v Sloveniji soočamo s temi izzivi, čeprav so razmere v primerjavi z marsikje po svetu ugodnejše. Kot je poudarila, je pomembno, da o tem odkrito govorimo – saj si kmetice zaslužijo enako spoštovanje, priložnosti in pogoje za delo. »Drage kmetice, bodite ponosne na svoj stan, svoje delo in svoj prispevek k ohranjanju slovenskega podeželja ter prehranske varnosti. Obeležimo ta dan skupaj – s ponosom, hvaležnostjo in pogledom naprej,« je pozvala. 

Delo žensk, zlasti na podeželju, je še vedno premalo prepoznano, pogosto slabše plačano in manj cenjeno kot delo moških.

Tudi sicer je poklic povsem razvrednoten in se ga ne ceni

»Premalo je borcev, ki si upajo povedati, da je to lep poklic. Je včasih umazan poklic, ampak je lep in iz njega nastanejo lepe stvari,« je Uletova odgovorila na naše vprašanje, zakaj je njihov poklic tako razvrednoten. Ob tem je spomnila na rek »če se ne boš učil, boš pa kmet,« ki že dolgo več ne velja, pa se vseeno še naprej tako dojema. Na podeželju so otroci s kmetij pogosto ožigosani že v šoli, sošolci jih npr. zafrkavajo, da smrdijo. Mladi se vse manj odločajo za ta poklic – sploh pri trenutni politiki Uletova ne vidi nobene spodbude za kmete. Po njenem mnenju bi moral biti ta poklic cenjen, država bi morala spodbujati, da se kupuje pri nas pridelana živila, lokalne izdelke. Zelo jo skrbi tudi samooskrba, o kateri se kar naprej govori, hkrati pa se kmeta uničuje. 

Kmečke žene so hrbtenica družinskih kmetij

Jože Podgoršek, predsednik KGZS,  je kmeticam ob njihovem dnevu iskreno čestital in se jim zahvalil za njihov prispevek k razvoju slovenskega kmetijstva. »Kmečke žene so hrbtenica družinskih kmetij. Pogosto so zapostavljene in premalo vidne v javnosti, a opravljajo ključna dela. Skrbijo, da je družina urejena, da vse poteka, kot mora – od gospodinjstva do skrbi za otroke – in s tem omogočajo, da lahko moški opravljajo kmečka opravila,« je dejal in opozoril, da ne smemo pozabiti, da kmečke žene tudi aktivno sodelujejo pri opravljanju del na kmetijskih gospodarstvih. Njihova vloga je izjemna in zasluži vse priznanje.

Kmečke žene so hrbtenica družinskih kmetij.

Zveza kmetic Slovenije in KGZS sta ob tej priložnosti izrazila globoko spoštovanje, zahvalo in podporo vsem kmeticam – ženskam, ki s svojim znanjem, delom in srčnostjo sooblikujejo sedanjost in prihodnost slovenskega podeželja. Vloga vsake kmetice je izjemno razvejana – od skrbi za dom in družino do ohranjanja kulturne krajine, podeželske dediščine ter aktivne vloge pri pridelavi varne, kakovostne hrane in skrbi za dobrobit celotne družbe. Kljub temu pa njihovo delo pogosto ostaja nevidno, necenjeno in neformalno – številne kmetice niso nosilke kmetij, temveč delajo brez uradne zaposlitve ali plačila. Mnoge imajo nižjo socialno varnost, krajšo pokojninsko dobo in nižje pokojnine. Ob tem nosijo dvojno ali celo trojno breme – delo na kmetiji, gospodinjska opravila in skrb za družino.

Kmetica ve, kaj pomeni biti odgovoren do zemlje, do družine in do domovine

Ob svetovnem dnevu kmetic se je oglasil tudi Forum za kmetijstvo in podeželje SDS. Ob tem dnevu iskreno čestitajo in se zahvaljujejo vsem kmeticam za njihovo predanost, znanje in neprecenljivo delo, s katerim ohranjajo slovensko podeželje, tradicijo in našo domovino živo. »Hvala vam, ker vsak dan dokazujete, da je delo na zemlji delo z dušo. Naj bo vaš praznik poln spoštovanja, miru in ponosa,« so sporočili.

V svojem dopisu so opozorili, da so v Sloveniji kmetice žene, matere, babice, hčere tiste, ki tiho nosijo največji del bremena življenja na podeželju. Brez kamere, brez mikrofonov, brez velikih govorov. One vstajajo pred soncem, delajo do poznega večera in ob koncu meseca računajo, ali bo dovolj za vse. Njihov delovnik nima osmih ur, njihov vikend je pogosto samo »še en dan dela«, njihov dopust le misel na to, kaj vse jih čaka doma.

One vstajajo pred soncem, delajo do poznega večera in ob koncu meseca računajo, ali bo dovolj za vse. Njihov delovnik nima osmih ur, njihov vikend je pogosto samo »še en dan dela«.

OZN se ob takih dnevih, po oceni Foruma, spomni na kmetice s kakšno suhoparno objavo o enakosti spolov, biodiverziteti in podnebnih spremembah. Toda slovenska kmetica se s tem ne ukvarja. Ona se ne sprašuje o »ideologiji spola«. Ona ve, kdo je, in zna delati. Zemlja, družina, dom in vera, to so njene vrednote. In enakopravnost? Ona je ne zahteva. Ona jo živi. Vsak dan. »Če bi država znala poslušati, bi razumela, da prave težave kmetic niso ideološke, temveč povsem konkretne:

• pravične odkupne cene,
• spoštovanje domače hrane,
• preveč birokracije in papirjev,
• premalo posluha za delo, ki hrani narod.

Izpostavili so besede Uletove, ki je dejala: »Če bi poslušali naša priporočila, če bi spoštovali naše delo in uživali našo domačo hrano, bi bil naš položaj boljši in tudi položaj vseh, ki bi to uživali.« 

In enakopravnost? Ona je ne zahteva. Ona jo živi. Vsak dan.

»To je bistvo. Ne ideološke parole, ne projekti za 'enakost', ampak spoštovanje do tistih, ki vsak dan s trdim delom ustvarjajo blaginjo,« so bili jasni in še enkrat poudarili, da je slovenska kmetica hrbtenica naroda. Ona ve, kaj pomeni biti odgovoren do zemlje, do družine in do domovine. Kmetice si želijo, da bi jih končno slišali. Da bi tisti, ki se najglasneje razglašajo za 'zagovornike enakosti', razumeli, da spoštovanje ni v parolah, ampak v dejanjih. Da bi domača hrana znova postala vrednota. Da bi podeželje spet zadihalo s ponosom.

Da bi podeželje spet zadihalo s ponosom.