Kje so časi, ko so naši predniki verjeli, da jih bodo osrečile pridne roke in zdrava kmečka pamet?

Oni dan me ustavi soseda Mica, mimogrede sva udarili eno po moško, omeni mi, da je zadnje čase, odkar obiskuje predavanja na Inštitutu za srečo, boljše volje in skoraj idealnega razpoloženja. Od srca sem se zasmejala, prepričana, da me »farba«. 

Vedela sem, da so nekateri Slovenci iznajdljivi in domiselni, samo spomnite se na številne virtualne prevare, kriptovalutne managerje, piramide in denarne verige, s katerimi naivnim sodržavljanom praznijo žepe, a da bi se našel kdo, ki bi prodajal srečo?! »Res je, ne pretiravam,« mi je zagotovila Mica ter še potem, ko se je poslovila, čez ramo razlagala, da je, odkar ima boljšo samopodobo, na njenem koščku sveta vse drugače. Šmentana reč! 

Kje so časi, ko so naši predniki verjeli, da jih bodo osrečile pridne roke in zdrava kmečka pamet? Ob omembi takšnega inštituta bi se verjetno na ves glas krohotali in se trkali po čelu, češ saj ni čudno, da ste danes tam, kjer ste, ko vas lahko sleherni pelje žejne čez vodo. 

Takšnih in drugačnih provladnih inštitutov sreče ni malo, v nadaljevanju kolumne piše Milena Miklavčič in obžaluje, da nam usoda ni namenila vsaj za ščepec več zdrave pameti. A kaj sreča pravzaprav je in zakaj pogosto ni to, kar se nam zdi na prvi pogled? Preostanek članka je dostopen naročnikom na spletno ali tiskano Domovino.

Neomejeno trajanje

Pogosto razmišljam, kako ljudem še ni uspelo, da bi srečo dali pod ključ in jo tako vsaj za nekaj časa obdržali v svoji bližini. Kaj podobnega bi nam prišlo prav zdaj, ko nam na vseh koncih in krajih teče voda v grlo, ko mečemo še tisto malo proračunskega denarja, ki ga je ostalo, brez pameti skozi okno.  

»Saj je že to sreča, da lahko držimo glavo nad gladino!« vzklikajo optimisti. Ko pomislim na tiste, ki v nemogočih razmerah, v katerih smo se znašli, še niso vrgli puške v koruzo in odšli v tujino, se bridko zavem, da je sreča do nas, Slovencev, morda še zelo milostna. Kako bi si lahko drugače razlagali, da podjetniki po dolgih letih trdega dela, ko skoraj na vsakem koraku naletijo na visoke davke, nerazumne ovire, gluha ušesa in slepe birokrate, ki se na vse načine trudijo preprečiti kakršen koli napredek in razvoj, še zmeraj upajo, da bo jutri bolje?  

Medtem ko znanje beži čez mejo, k tujim konkurentom, politiki še naprej živijo v svojem svetu, sprejemajo zakone in odločitve, ki nimajo prav nobene zveze z realnim stanjem, še najmanj pa koristijo domačemu gospodarstvu. Človek bi se zjokal, ko opazuje, kako uničujejo zdravstvo. Po svoje so imeli srečo, da so njihovi predhodniki ubogemu narodu dosledno in brezkompromisno oprali možgane. Tako se lahko upravičeno veselijo, da bodo Slovenci še naprej neumni kot noč in jim nasedali.