Keith Miles: Ne morem razumeti, kako Slovenci ne opazijo, da je čas Janševih vlad običajno najbolj uspešen čas za Slovenijo (1. del)

Keith Miles je bil finančni direktor verige trgovin z modnimi oblačili in član britanskega inštituta za ekonomska vprašanja. Ko je z ženo Slavo, ki je Slovenka, leta pozimi 1990 dopustoval v Sloveniji, se je sestal s predsednikom prve slovenske vlade Lojzetom Peterletom in postal zastopnik Slovenije v Združenem kraljestvu v času osamosvojitve.

Njegova mreža kontaktov in prepričljivost sta močno pomagali Sloveniji pri osamosvojitvi, posebej glede obveščanja tujine o tem, kaj se dogaja v Sloveniji med osamosvojitveno vojno.

V prvem delu intervjuja smo se pogovarjali o spominih na čas osamosvojitve ter njegovem pogledu na tranzicijo iz planskega v tržno gospodarstvo.

Kako ste kot slovenski zet, poročeni ste s Slovenko, videli Slovenijo ob koncu osemdesetih in začetku devetdesetih let?

V osemdesetih me Slovenija še ni zanimala. Šele, ko je kazalo, da nastopajo reforme, me je začela zanimati. Takrat sem delal za Institute of Economic Affairs v Londonu, ki je znan kot predhodnik evropskih miselnih vozlišč (think thanks). Takrat nas je zanimal razvoj srednje in vzhodno-evropskih demokratičnih ekonomij, ki so začele nastajati.

Spomnim se konference iz leta 1989 na to temo. Takrat je veljal konsenz, da sovjetski sistem ne more trajati, ker je bil v popolnem kaosu, vprašanje je bilo samo, kdaj se bo to zgodilo. Nihče ni pričakoval, da bo to že 18 mesecev kasneje.

Že pred tem, aprila 1990, je Slovenija že imela demokratične volitve. Takrat sem se spraševali, če je situacija v Sloveniji že povsem normalna. In takrat sem prek inštituta, kjer sem delal spoznal Jožeta Mencingerja, ki je bil tudi moj kontakt v Sloveniji, ki sem mu pošiljal publikacije našega inštituta. Njemu in na Češkoslovaško.

In potem me je nekega dne poklical, mi povedal, da je podpredsednik vlade in če bom kaj v Sloveniji, da se srečava. Ko sva se srečala mi je rekel, da je največji problem pridobivanje denarja. Okrog božiča, po plebiscitu za neodvisnost, sem se srečal s predsednikom vlade, ki mi je povedal, da dogovor z Beogradom ni mogoč in da bomo morali razglasiti neodvisnost in oditi iz Jugoslavije.

Za to pa je bilo potrebno imeti stike v pomembnejših državah, ki bi prenašali sporočila in kontaktirali voditelje držav. In mene so vprašali, če bi lahko bil ta stik za Združeno kraljestvo. Pristal sem. Res bi bil slab človek, če bi rekel ne (smeh). Tako sem spremljal neodvisnost Slovenije.

Kaj pa kasneje, ste spremljali dogajanje v Sloveniji?

Do leta 1992 sem bil pravzaprav uradni predstavnik Slovenije v Združenem kraljestvu, dokler ni Slovenija poslala pravega diplomata. To je bil pomemben čas, mislim, da se večina tega ne zaveda.

Takrat smo vzpostavili stik z angleško centralno banko, prek njih pa tudi z nemško, francosko in švicarsko. Pomembno je bilo, da smo ustvarili zaupanje, da je Slovenija kreditno sposobna. Odrezani denarni tokovi bi Slovenijo uničili verjetno hitreje kot srbska vojska. Ustvariti je bilo treba zaupanje, za državo, ki še ni bila priznana je bilo to ključnega pomena. In da smo ga ustvarili v Londonu, ki je finančno središče sveta, je bilo kritičnega pomena. To je bil verjetno moj največji doprinos k slovenski osamosvojitvi.

In ko se je ta moja vloga končala, sem se spet posvetil svojemu poslu, sem pa občasno še spremljal, kako je potekala privatizacija in kakšni zakoni so se sprejemali.

Odrezani denarni tokovi bi Slovenijo uničili verjetno hitreje kot srbska vojska. Ustvariti je bilo treba zaupanje, za državo, ki še ni bila priznana je bilo to ključnega pomena.

Kakšen je vaš pogled na obdobje tranzicije v Sloveniji?

V osemnajstih mesecih vladanja Demosa so nastali ključni temelji za slovenski razvoj. Glavnina temeljev države je bila postavljena takrat. Potem ste imeli približno deset let Drnovškove vladavine in takrat je vse šlo izjemno počasi.

Privatizacija s certifikati ni bila izvedena tako uspešno, kot bi lahko bila. Certifikati so tako prešli v roke ljudi, kot je denimo Darko Horvat, ki so potem ta denar izgubili in zapravili, ljudje, ki so certifikate prejeli, pa razen tega, da so dobili nekaj denarja, niso imeli večje koristi. Veliko podjetij, ki bi se morala privatizirati, pa je tudi ostalo v državnih rokah.

Primer tega je Telekom Slovenije, ki bi ga morali privatizirati že pred petnajstimi leti in bi dobili štirikrat, morda petkrat večjo vrednost, kot jo ima danes. Podobno tudi mnoga druga podjetja.

Leta, ko ste zavlačevali s privatizacijo, so bila izgubljena leta za Slovenijo. So pa bili tudi zelo pozitivni trenutki, denimo takrat, ko se je Slovenija pridružila Evropski uniji in NATU. Zaradi tega so bile izvedene tudi mnoge nujno potrebne reforme. Čeprav menim, da je Evropska unija zelo toga organizacija, je bil za Slovenijo vstop v EU zagotovo korak naprej v pravo smer.

Žalostno pa je denimo, da niste opravili lustracije. Pa ne mislim lustracije kot maščevanja. Mislim, da bi bilo prav, da bi ljudje izvedeli, kdo je imel kakšno vlogo v komunističnem sistemu in se potem na podlagi tega lahko tudi odločili, ali ga bodo podprli ali ne. To vedenje je prihajalo zelo počasi. Saj po vaseh so ljudje vedeli, kdo ovaja za UDBO, ampak to so bile govorice. Prav pa bi bilo, da bi bilo to tudi uradno kje zapisano.

Tranzicija bi lahko bila izpeljana bistveno bolje. Še vedno niste sprejeli nekaterih resolucij Evropskega parlamenta o totalitarizmih. Mlade bi v šolah morali izobraziti o totalitarizmih, pa se to resno ne dela. Nemčija je imela program izobraževanja po nacizmu, mislim da tudi Poljska po komunizmu. Tukaj pa se včasih pogovarjam z mladimi, ki jih sicer ne zanima politika, so se pa nekje navzeli idej, ki so komunistična propaganda iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Druge plati zgodbe pa ne poznajo. To pomeni, da tranzicija še ni dokončana.

Celo življenje ste bili podjetnik, nikoli politik. Kako ste prepričali britansko politiko in centralno banko, da je podprla Slovenijo?

Ker je bilo to prav. Britanci imamo ta občutek, kot danes, ko smo med glavnimi podporniki Ukrajine, pred ZDA in Evropsko unijo. Nekako imamo v krvi podporo demokratičnim sistemom. In sem jim dokazal, da ste Slovenci normalni ljudje, ki si želite biti demokratični, kot mi. Nagovoril sem ta britanski duh.

Takrat sta bili v britanski zunanji politiki dve struji. Ena je v glavi še vedno bila hladno vojno in stala na poziciji, da se moramo na vsak način braniti pred Rusijo, Kitajsko, itd. Druga struja pa je bila nagnjena k samoodločbi narodov in ti so bili bolj dojemljivi za Slovenijo, saj so razumeli, da imate Slovenci enako pravico do samoodločbe kot vsi drugi narodi.

Kdaj ste verjeli, da bo osamosvojitev Slovenije uspela?

Ko sem postal neuradni ambasador Slovenije, še ne. Takrat sem sprejel to vlogo, ker sem čutil, da moram pomagati. Zagotovo pa sem verjel v uspeh med desetdnevno vojno, ko sem videl, da je slovenski mlajši politični razred bistveno bolj zahoden in nič kaj komunističen, za razliko od tistih v Beogradu.

Ko se je kaj zgodilo, je vedno nekdo v tridesetih ali štiridesetih nastopil v tekoči angleščini in se odzval na dogajanje. V Beogradu je vsako sporočilo moral odobriti centralni komite, politiki pa so bili sami povsem prestrašeni, da bi povedali karkoli brez odobritve. Ampak takrat je bilo že prepozno. Slovenci so se že dokazali kot moderni, energični, normalni ljudje. Takrat se vedel, da vam bo uspelo.

Moja žena je Slovenka, tako da sva to podrobno spremljala in sva videla tudi slike zmedenih vojakov. Vojska je bila etnično mešana in jasno je bilo, da se Slovenci , Hrvatje, Kosovarji itd. v njej ne želijo boriti. Kaos je bil podoben kot v primeru ruske vojske v prvih tednih napada na Ukrajino.

Spomnim se tudi dogodka, ko je v Beogradu na pot proti Sloveniji krenil konvoj tankov. Takrat so me klicali iz Londona, če lahko pridobim telefonsko številko od generala Kadijevića, ki je bil tedaj obrambni minister Jugoslavije. V eni uri so jo slovenski politiki pridobili.

Nenadoma se je kolona tankov ustavila in vojska je sporočila, da je prišlo do okvare. V resnici sem prepričan, da so Britanci in Američani zagrozili, da bodo v primeru, da konvoj tankov napade Slovenijo nemudoma priznali slovensko neodvisnost. Mislim, da so tudi kaj osebno zagrozili generalu Kadijeviću.

Po svoje bi si želel živeti še petdeset let, da bi dočakal odprtje arhivov iz tega časa. Meni so samo naročili, da pridobim številko in jaz sem jo dostavil.

Ste slovenski vladi kasneje svetovali glede ekonomskih vprašanj?

Ne kaj dosti. Sem sicer poskušal. Z Jožetom Mencingerjem sva imela precej različen pogled, saj je on preveč levičar za moj okus. Sva se pa strinjala, da Slovenija, zato ker je že takrat precej izvažala na zahod, ni potrebovala šok terapije, kot denimo Poljska ali Češkoslovaška.

Kar pa ne pomeni, da ni potrebovala privatizacije in da bi lahko naredila bistveno več, čeprav z manjšimi koraki, pa je zaspala. Leta 1990 je bila kupna moč Češke 25 % manjša od Slovenske. Češka je bila osredotočena na vzhodni trg, Slovenija pa na jugoslovanski in zahodni. In kljub temu zdaj Češka prehiteva Slovenijo po kupni moči.

Čeprav vam ne gre slabo, niste bili dovolj hitri v marsikaterem ukrepu. In še vedno imate enega najvišjih deležev državnega lastništva v gospodarstvu v Evropski uniji.

Prav tako ne razumem vaše politike. Desni pol, če povežemo Novo Slovenijo in SDS, zbere dobro tretjino glasov. Vse ostalo pobere levica in vsakokratne volitve prinesejo nekoga, ki išče svoj profit. To je bizarno. Tega res ne morem razumeti. Če gledamo povsem faktično, čas Janševih vlad je običajno najbolj uspešen čas za Slovenijo. Dobra gospodarska rast, nizka brezposelnost in kljub temu se zdi, da Slovenci tega ne opazijo. Zakaj, tega res ne morem razumeti.

Če gledamo povsem faktično, čas Janševih vlad je običajno najbolj uspešen čas za Slovenijo. Dobra gospodarska rast, nizka brezposelnost in kljub temu se zdi, da Slovenci tega ne opazijo.

Morda ljudje bolj volijo s čustvi kot z razumom …

In na podlagi govoric. Te so zelo močne v tej državi. V času komunizma ljudje niso verjeli, kaj piše v časopisih, ampak kaj jim je nekdo povedal. Zdaj pa verjamejo tudi vsemu, kar piše v časopisu. Ampak časopisi niso resnicoljubni. Celo v demokracijah kot je angleška, časopisom ne smeš verjeti vsega, ampak moraš preveriti podatke, kaj šele tukaj.

Kako bi po vašem mnenju država najbolje opravila tranzicijo iz planskega gospodarstva v tržno?

V začetku devetdesetih je bila večina sredstev v rokah države in privatizacija nujno potrebna. Ampak ne taka, da pristane vse bogastvo v rokah nekaj oligarhov, kot se je zgodilo v Rusiji. Potrebno je vzpostaviti vladavino prava.

Poleg privatizacije in vladavine prava je pomembno imeti vitko državo, kar pomeni manj politike v vsakdanjem življenju ljudi.

Nekoč me je nekdo vprašal, kateri politični stranki pripadam, da svetujem vladi? Čeprav nisem bil član nobene, je avtomatsko privzel, da sem član stranke, sicer ne bi imel te vloge. Pomembno je, da imaš na položajih profesionalne ljudi, ne glede na njihovo politično pripadnost. V petdesetih letih, ko sem bil v poslu v Združenem kraljestvu, me nikoli ni nihče vprašal po politični pripadnosti. Tam tega ne mešamo s poslom. Tudi pri vas bi se morali tega znebiti. In pa končati privatizacijo.

Kje pa je meja, katera podjetja naj vendarle ostane v državni lasti?

Po mojem mnenju praktično nobeno. Nobeno.

Niti komunala, vodovod, Elektro, železnice?

Ne, to vse je smiselno privatizirati. To je edini način, da odstraniš politično vmešavanje. Seveda pa je takšna podjetja treba regulirati. V Združenem kraljestvu imamo javni zdravstveni sistem in že tam vidim problem, da se politika preveč vmešava vanj. Ampak zdravstvo mora nekako nadzorovati država. Nadzorovati, ne pa nujno biti tudi lastnik. Tako je denimo z zavarovalnicami v Franciji in Švici – država jih regulira, so pa v zasebnih rokah.

Le ko govorimo o nacionalnem interesu, morda lahko naredimo kakšno izjemo. Državi, vsaj večjim, je v interesu, da poskrbijo, da imajo na svojem ozemlju nekaj orožarske industrije. Ne vse, ampak vsaj osnovo, da denimo, če pušk ne moreš več kupiti v tujini, da lahko domača podjetja izdelajo dodatne. Podobno je denimo s sistemom izobraževanja za ključne poklice, kot so zdravniki.

Čeprav imam rad zasebni izobraževalni in zdravstveni sistem, je potrebna tudi javna mreža. Javni in privatni sektor sta si potem med seboj konkurenčna, kar dviguje kvaliteto obema.

Vse ostalo pa bi po mojem mnenju moralo biti privatno. Elektro, železnice, komunala – privatno, a regulirano.