Kamniški svetniki nočejo Balantiča v imenu knjižnice. Sestra Tinka: bolečina stokrat hujša kot leta 1945

(vir foto: wikipedia, FB stran Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik)
POSLUŠAJ ČLANEK
Kamniški svetniki so se na včerajšnji seji s 15 proti 10 odločili, da ime rojaka, velikega pesnika Franceta Balantiča, umaknejo iz imena svoje knjižnice in jo namesto tega preimenujejo v Mestno knjižnico Kamnik-Komenda. Prevladal je očitek domobranstva v 2. svetovni vojni.

Za dokončno odstranitev Balantičevega imena s knjižnice morajo za to glasovati še v občinskem svetu Komende. 

Zbrali smo nekaj odmevov na odločitev kamniških svetnikov. 

Francetova sestra Tinka: Opuščanje, sprava … vse to je v naši domovini neiskreno, ena sama laž


Na seji je bila prisotna tudi 80 letna sestra Franceta Balantiča Tinka Jesenik Balantič, ki pa ji svetniki niso pustili do besede. Nekaj svojih misli je tako strnila pred novinarskimi mikrofoni po seji.

"O Ognju je pisal, v ognju je umrl. To je moj brat, France Balantič. In jaz sem sestra, ki lahko govorim, ki še nimam s prstjo zasutih ust," se je predstavila novinarjem in javnosti.

"S sestro sva stari 80 in 90 let, moramo še vedno prenašati to bolečino in to  25 let v naši preljubi samostojni Sloveniji. In ta bolečina je danes 100 krat hujša kot leta 1945, ko nam tega niso očitali. Zdaj so pa celo ugotovili, da je bil pesnik Balantič zločinec in da je ubijal," je v vidno pretresena spregovorila gospa Tinka.

Posebej je poudarila, da ne boli neimenovanje knjižnice po njenem bratu, saj oni tega niso predlagali, niti hoteli. "Rekla sem, pustite ga na miru, naj v miru počiva, zdaj pa takole mrcvarijo njegovo ime,"

"Balantič je pesnik, ki je v svojih stihih izražal bolečino, niti v eni svojih pesmi ni izpovedal nobene borbene misli, nobenih domobranskih idej," pravi sestra in se sprašuje, kdo so tisti, ki so se dvignili proti njemu: "Balantiča kot pesnika sprejemajo vsi slovenski litarati, vsi občudujejo njegovo pesem. Tisti, ki so pa v Kamniku naredili protestni shod, kdo pa so to, ne poznam nobenega imena. 

"Pesnik France Balantič je čist, njegova poezija je čista in tak bo ostal," je še dodala in zaključila:

"Stara sem bila pet let, ko je odšel od doma in ga nisem več videla. Celo življenje sem si želela, da bi se srečala z njim, ampak imam le njegove pesmi in to je največje bogastvo, ki nam ga je lahko zapustil."

Matej Tonin: danes je žalosten dan


"Žalosten sem, ker se Kamnik ni odločil za pot modernega, odprtega mesta, ampak se je odločil za pot ideološko zaprtega mesta,"  je odločitev občinskega sveta komentiral svetnik NSi Matej Tonin.

Poudaril je, da Balantiča številni postavljajo ob bok Francetu Prešernu in opozoril, da so v 70 letih tudi mnogi problematizirali postavitev spomenika še enemu Kamničanu, generalu Maistru, a so takrat odborniki zmogli pogum in to storili, večina v današnjem svetu pa v podobnem primeru tega ni bila sposobna.


Odzivi na Twitterju in Facebooku: sramota, ampak kaj, ko v Sloveniji ni več sramu


Izbris Balantiča je mnogo prahu dvignil tudi na Twitterju, kar kaže, da tovstna lokalna odločitev širšega pomena za slovensko stanje duha.

Nekdanji minister (tudi) za kulturo dr. Žiga Turk je v svojem mnenju jasen:

 

A Milena Miklavčič mu na Facebooku (posredno) odgovarja, da: "v tej državi nikogar več ni sram ter dodaja: "včasih se sprašujem, koliko človeškega je sploh v nas, koliko razuma, koliko zdrave pameti ... če smo še zmeraj zmožni v takšni meri sovražiti ...." Kritična je tudi Mojca Škrinjar:





Kaj manjka Kamničanom?

Zamudili so priložnost ...





Nekateri ob tem citirajo Balantičeve pesmi:



O ozadjih zadeve smo pisali v članku: Knjižnica Franceta Balantiča ali ne, to je tu vprašanje
KOMENTAR: Uredništvo
Globina intelektualne revščine
Način, kako se Kamničani lotevajo izbrisa svojega velikega rojaka iz javnega spomina ne vzbuja jeze, razburjenja, togote, ampak predvsem občutke žalosti. Žalosti nad še enim plastičnim prikazom intelektualne plitkosti in miselne omejenosti predstavniške večine, za katero podobni primeri kažejo, da ni zgolj lokalna, temveč vseslovenska realnost. Gre za živo tleč ostanek miselnosti iz svinčenih časov, ko je bila vsaka intelektualna, kulturna, literarna ... umetnost izven predpisanih okvirjev diktature proletariata javno teptana, zatirana, tudi preganjana. Ob tem lahko zgolj skomignemo z rameni in se nemočno vprašamo z besedami (zaenkrat še) dovoljenega drugega velikega pesnika: Kdaj vremena Kranjcem bodo se zjasnila?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike