Kam pluje Slovenija? Med tišino in apatijo pri ključnih odločitvah

Slovenija se je znašla v razkoraku: proračun je v prvih osmih mesecih ustvaril več kot milijardo evrov primanjkljaja, država sprejema zakone, ki zmanjšujejo pravno varnost, ljudje pa se ob tem večinoma ne odzovejo. Najbolj boleč pokazatelj te otopelosti je apatija pri podpisovanju za referendum o evtanaziji.

Gre za vprašanje življenja in smrti, za odločitev, ki bo krojila prihodnost etike, medicine in družbe – a odziv je mlačen. Tudi cerkev je molčala.

Apatija pri referendumih

Najbolj pretresljiv simptom današnje Slovenije je ravnodušnost ljudi pri ključnih družbenih vprašanjih. Podpisovanje za referendum o evtanaziji, ki zadeva temeljno vprašanje človeškega življenja in dostojanstva, je pokazalo ledeno sliko: ljudje niso pripravljeni podpisati ali se javno izpostaviti.

Ali smo res tako otopeli, da nas niti vprašanje življenja in smrti ne premakne? Družba smo ljudje – in če se ne oglasimo pri najpomembnejših vprašanjih, kako bomo našli glas pri temah, kot so pokojnine, socialni transferji ali prihodnost države?

Dogajanje ob tem referendumu kaže tudi podobo naše družbe. Namesto da bi v prvih dneh zbrali dovolj podpisov, smo čakali skoraj do zadnjega trenutka. V razpravo se je nato vključila tudi Cerkev, morda prav zaradi opozoril, da molči. To pa odpira vprašanje, kakšne vrednote nas kot kristjane usmerjajo, kaj se dogaja z nami ter kako bomo oblikovali svoje odločitve na referendumu.

Slovenska Cerkev potrebuje novega Slomška. Brez duhovne in moralne hrbtenice ni ne politične ne gospodarske stabilnosti.

To ni zgolj nostalgičen pogled v preteklost, ampak nujen klic sedanjosti. Voditelji, ki znajo ljudem dati glas in jih združiti, so redki – a prav taki so danes najbolj potrebni. Slomšek je znal povedati, da brez srca ni napredka. In to je resnica, ki jo vedno znova spregledamo: ko izgubljamo srce, drsimo v cinično apatijo.

Zato je prva naloga ne iskanje krivcev, ampak prebujenje. Prepoznati, da je nekaj narobe. Da znamo razločevati med resnico in prevaro. Da si upamo priznati, kako prazna postane družba brez notranje moči in medsebojne povezanosti. Šele iz te zavesti se lahko rodi nekaj pozitivnega, ki prinaša upanje in gradi prihodnost.

Kam plujemo?

Pred nami sta dve poti.

Prva pot: Prebudimo se. Molk nas duši in vleče v propad. Zahtevajmo odgovornost, kajti oblast ni dana zato, da vlada nad nami, temveč da služi ljudem, ki jo hranimo s svojim delom in davki. Dvignimo glas tudi na referendumu, ko odločamo o življenju, dostojanstvu in prihodnosti. Če bomo ostali tiho, bomo dovolili, da drugi odločajo namesto nas. Tišina je nevarnejša od vsake krize – pomeni počasno umiranje naroda, ki se odpove svojemu glasu. Oblast se nikoli ne spremeni sama od sebe; spremeni jo lahko le ljudstvo, ki vstane in reče: »Dovolj je!« Čas je, da stopimo skupaj, ker če ne bomo ukrepali danes, bomo jutri nemočno gledali, kako razpadajo pokojnine, socialna varnost in sanje naših otrok.

Druga pot: Ostati apatični. Nemočno gledati, kako pred našimi očmi razpada država. Kako mladi zapuščajo domovino, ker tu ne vidijo prihodnosti. Kako se iz naroda, ki je znal stati pokončno, spreminjamo v družbo brez volje, brez upanja in brez glasu.

Slovenija danes ne potrebuje le novih zakonov – potrebuje resnico. Resnico, da živimo nad svojimi zmožnostmi. Resnico, da nas pasivnost počasi ubija. In resnico, da bo cena naše tišine strašno visoka.

Če bomo tiho ob vprašanju življenja in smrti, bomo tiho tudi takrat, ko bo zmanjkalo za pokojnine, za socialne transfere, za dostojno starost naših staršev in prihodnost naših otrok. In ko bo prišel ta trenutek, bo naš molk postal naš konec.

A bistvo je globlje: ne gre samo za to, koliko nam država vzame, temveč kaj naredi s tem, kar vzame. In mi – pripadniki naroda, ki je znal stati pokončno, ki je zmogel osamosvojitev – danes večinoma molčimo. Potrpimo. Sprejmemo. Kot da ne bi imeli več moči. Kot da bi nas prepričali, da se ne splača govoriti.

Toda molk je najbolj nevaren. Molk daje oblastem dovoljenje, da delajo, kar hočejo. Molk ubija upanje in ubija prihodnost. In ko enkrat zmanjka – hrane, varnosti, socialne opore – je tudi kričanje zaman. Takrat je prepozno.

Zato je danes čas za resnico in pogum. Čas, da spregovorimo. Če ne bomo glasni danes, bo jutri naš glas prešibak. Prej je treba reči »dovolj«, prej je treba vstati in zahtevati odgovornost, se oglasiti, ko gre za življenje, dostojanstvo in prihodnost naših otrok.

Tišina je počasen propad. Resnica pa je seme novega začetka. In prav mi smo tisti, ki moramo to seme posejati.