Kako so ameriški kolidži izobraževanje zamenjali z indoktrinacijo

POSLUŠAJ ČLANEK
Radikalna levičarska ideologija prebujenstva gospoduje v ameriškem visokem šolstvu, ki vedno manj izobražuje in vedno več indoktrinira – študentom vsiljuje svoje sporne ideje, tako da iz kolidžev nastajajo pravcati kulti.
V ozadje tega dogajanja se je poglobil profesor angleščine dr. Lyell Asher, ki svoje ugotovitve predstavlja v seriji kratkih videoposnetkov.
Eden prvih predmetov, ki ga je dr. Lyell Asher, danes profesor na univerzi Lewisa in Clarka v Portlandu, poslušal kot bruc, je nosil naslov Etika od Aristotela do sodobnosti. Proti koncu semestra so morali študentje napisati esej o eni izmed treh kontroverznih tem tistega časa: splavu, smrtni kazni ali t. i. affirmative action (tj. aktivni poskus, izboljšati zaposlenost ali izobrazbene možnosti za člane manjšin in ženske). Zatem so morali prebrati eseje z obeh strani, prav tako so bili spodbujeni, da iščejo argumente proti svojim lastnim prepričanjem. Razredne razprave so bile živahne in burne, se spominja Asher, a vsi pogledi so bili dovoljeni, nikomur izmed študentov pa se niti ni sanjalo, kaj si o zadevi misli profesor.
Nekaj desetletij kasneje je – po izkušnji profesorja Asherja, ki predava že 30 let – iskati odprto, iskreno razpravo o najbolj perečih družbenih vprašanjih na univerzitetnem kampusu nekako tako brezupno kot iskati šivanko v senu. Njegovi študenti pa so zaprepadeni, ko slišijo, da je bilo kaj takega nekoč običajno.
Kako, kdaj in zakaj so kolidži izobrazbo zamenjali z indoktrinacijo?
Asher nas v iskanju odgovorov popelje v desetletje 1965–1975, desetletje, ki ga je bistveno zaznamovala vietnamska vojna, pa tudi desetletje, v katerem se je število univerzitetnih študentov in profesorjev podvojilo – kot bi ZDA porabile celo stoletje pred tem za zgraditev visokošolskega izobraževalnega sistema, nato pa v le desetih letih zgradile še enega, enako velikega. Generacije novih profesorjev so se tako oblikovale prav v času, ko so fakultete v odzivu na vietnamske grozote postajale središča levičarskega protivojnega (in občasno protiameriškega) radikalizma. Takšna politika je na profesorje bistveno vplivala, ti pa so jo posredovali svojim študentom in asistentom naslednjih 40 let.
A Asher pravi, da obstaja skupina ljudi, ki je imela pri spreminjanju univerzitetnega ozračja še večjo vlogo: to so številni uslužbenci, zaposleni v študentskih domovih in mnogih na novo iznašlih uradih oz. pisarnah – denimo za multikulturne zadeve (office of multicultural affairs), za raznolikost, pravičnost in vključenost (diversity, equity and inclusion), socialno pravičnost itd. Ti imajo vse večjo vlogo, dramatično pa se povečuje tudi njihovo število: v zadnjih 45 letih je bila rast števila tovrstnih zaposlenih 10-krat tolikšna kot tista profesorjev in študentov.
Težava pa je, da so se ti uslužbenci v splošnem očitno odločili, da so določene politične pozicije “tako pravilne, da bi morale biti študentom vsiljene” – in če se slednji lahko kadarkoli odločijo, da ne bodo poslušali profesorja, ki jim vsiljuje določene ideje, se kar tako ne morejo upreti nadzornikom študentskega doma ali ignorirati “skupine za odziv na predsodke” (bias response team), ki se jim naslika pred vrati.
Kako je mogoče, da so univerzitetni uslužbenci tako složni v politični orientiranosti in prepričanju, da je edino pravilno in ga je treba predati vsem ostalim? Odgovor je, pravi Asher, na dlani: uslužbenci, ki delujejo neposredno s študenti, so večinoma diplomirali na t. i. education schools (nekakšne pedagoške fakultete), te pa so v ZDA zloglasne zaradi nizkih akademskih standardov in ‘woke’ politične usmeritve.
In med mnogimi njihovimi programi so prav ti, ki izobražujejo šolske uslužbence, najslabši – in to je ugotovljeno ter dokazano z mnogimi strokovnimi študijami. Univerze se niti ne trudijo, da bi jih izboljšale, razlog pa tiči v denarju, saj nizkokvalitetni programi prinašajo šolnine, hkrati pa zahtevajo le malo investicij.
Težava je torej v sistemu, ki “ustvarja vojsko nemotiviranih študentov, ki želijo pridobiti kredite na najlažji možni način”. V zadnjem času se vse skupaj kvečjemu slabša, saj univerze ponujajo vedno več novih programov za univerzitetne uslužbence, kot so “Izobraževalna pravičnost” (Educational Equity), “Izobrazba o družbeni pravičnosti” (Social Justice Education), skratka, programi, ki nimajo “skoraj nič opraviti z dejanskim študijem, vse pa z absorbiranjem in promoviranjem dogme”, kot se izrazi dr. Asher.
Nekaj resničnih primerov, kako se vse zgoraj opisano strašljivo manifestira na ameriških univerzah, bomo popisali v prihodnjih člankih.
V ozadje tega dogajanja se je poglobil profesor angleščine dr. Lyell Asher, ki svoje ugotovitve predstavlja v seriji kratkih videoposnetkov.
Eden prvih predmetov, ki ga je dr. Lyell Asher, danes profesor na univerzi Lewisa in Clarka v Portlandu, poslušal kot bruc, je nosil naslov Etika od Aristotela do sodobnosti. Proti koncu semestra so morali študentje napisati esej o eni izmed treh kontroverznih tem tistega časa: splavu, smrtni kazni ali t. i. affirmative action (tj. aktivni poskus, izboljšati zaposlenost ali izobrazbene možnosti za člane manjšin in ženske). Zatem so morali prebrati eseje z obeh strani, prav tako so bili spodbujeni, da iščejo argumente proti svojim lastnim prepričanjem. Razredne razprave so bile živahne in burne, se spominja Asher, a vsi pogledi so bili dovoljeni, nikomur izmed študentov pa se niti ni sanjalo, kaj si o zadevi misli profesor.
Nekaj desetletij kasneje je – po izkušnji profesorja Asherja, ki predava že 30 let – iskati odprto, iskreno razpravo o najbolj perečih družbenih vprašanjih na univerzitetnem kampusu nekako tako brezupno kot iskati šivanko v senu. Njegovi študenti pa so zaprepadeni, ko slišijo, da je bilo kaj takega nekoč običajno.
Kako, kdaj in zakaj so kolidži izobrazbo zamenjali z indoktrinacijo?
Asher nas v iskanju odgovorov popelje v desetletje 1965–1975, desetletje, ki ga je bistveno zaznamovala vietnamska vojna, pa tudi desetletje, v katerem se je število univerzitetnih študentov in profesorjev podvojilo – kot bi ZDA porabile celo stoletje pred tem za zgraditev visokošolskega izobraževalnega sistema, nato pa v le desetih letih zgradile še enega, enako velikega. Generacije novih profesorjev so se tako oblikovale prav v času, ko so fakultete v odzivu na vietnamske grozote postajale središča levičarskega protivojnega (in občasno protiameriškega) radikalizma. Takšna politika je na profesorje bistveno vplivala, ti pa so jo posredovali svojim študentom in asistentom naslednjih 40 let.
A Asher pravi, da obstaja skupina ljudi, ki je imela pri spreminjanju univerzitetnega ozračja še večjo vlogo: to so številni uslužbenci, zaposleni v študentskih domovih in mnogih na novo iznašlih uradih oz. pisarnah – denimo za multikulturne zadeve (office of multicultural affairs), za raznolikost, pravičnost in vključenost (diversity, equity and inclusion), socialno pravičnost itd. Ti imajo vse večjo vlogo, dramatično pa se povečuje tudi njihovo število: v zadnjih 45 letih je bila rast števila tovrstnih zaposlenih 10-krat tolikšna kot tista profesorjev in študentov.
Težava pa je, da so se ti uslužbenci v splošnem očitno odločili, da so določene politične pozicije “tako pravilne, da bi morale biti študentom vsiljene” – in če se slednji lahko kadarkoli odločijo, da ne bodo poslušali profesorja, ki jim vsiljuje določene ideje, se kar tako ne morejo upreti nadzornikom študentskega doma ali ignorirati “skupine za odziv na predsodke” (bias response team), ki se jim naslika pred vrati.
Kako je mogoče, da so univerzitetni uslužbenci tako složni v politični orientiranosti in prepričanju, da je edino pravilno in ga je treba predati vsem ostalim? Odgovor je, pravi Asher, na dlani: uslužbenci, ki delujejo neposredno s študenti, so večinoma diplomirali na t. i. education schools (nekakšne pedagoške fakultete), te pa so v ZDA zloglasne zaradi nizkih akademskih standardov in ‘woke’ politične usmeritve.
In med mnogimi njihovimi programi so prav ti, ki izobražujejo šolske uslužbence, najslabši – in to je ugotovljeno ter dokazano z mnogimi strokovnimi študijami. Univerze se niti ne trudijo, da bi jih izboljšale, razlog pa tiči v denarju, saj nizkokvalitetni programi prinašajo šolnine, hkrati pa zahtevajo le malo investicij.
Težava je torej v sistemu, ki “ustvarja vojsko nemotiviranih študentov, ki želijo pridobiti kredite na najlažji možni način”. V zadnjem času se vse skupaj kvečjemu slabša, saj univerze ponujajo vedno več novih programov za univerzitetne uslužbence, kot so “Izobraževalna pravičnost” (Educational Equity), “Izobrazba o družbeni pravičnosti” (Social Justice Education), skratka, programi, ki nimajo “skoraj nič opraviti z dejanskim študijem, vse pa z absorbiranjem in promoviranjem dogme”, kot se izrazi dr. Asher.
Nekaj resničnih primerov, kako se vse zgoraj opisano strašljivo manifestira na ameriških univerzah, bomo popisali v prihodnjih člankih.
Povezani članki
Zadnje objave

Anketa POP TV, ki lahko močno skrbi Golobove
25. 9. 2023 ob 7:41

Poteze golobje večine so praktično uresničenje mita o vladavinah Janševih vlad
24. 9. 2023 ob 18:08

Pozabljena domovina krščanstva ponovno na udaru
24. 9. 2023 ob 10:21

Kako so naši predniki zmogli zgraditi toliko cerkva in jih bogato okrasiti?
24. 9. 2023 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
SEP
26
Pričevalci: Almira Abolnar
22:50 - 02:15
SEP
27
Plečnik in a-cappella: Mešani pevski zbor Obala Koper
20:30 - 22:00
SEP
28
OCT
01
Intervju: mag. Branko Cestnik
21:00 - 21:55
Video objave

Odmev tedna: Psi lajajo, depolitizacija gre dalje
22. 9. 2023 ob 19:46

Odmev tedna: Zelene norosti
15. 9. 2023 ob 19:31
Izbor urednika

Slovenski srednji sloj molzna krava države. Prostora za nove davke ni
18. 9. 2023 ob 6:31

Kako so v Jugoslaviji kradli in prodajali otroke
12. 9. 2023 ob 6:31
3 komentarjev
rasputin
Udo Ulfkotte, pokojni novinar Frankfurter Algemeine:
“Bil sem novinar 25 let. Izučen sem bil za laganje, prevare in govorjenje neresnic javnosti. Toda to, kar vidim v zadnjih mesecih, kako nemški in ameriški mediji skušajo spraviti Evropo v vojno z Rusijo… to je točka brez vrnitve. Nasprotujerm temu. Ni prav, kar sem sam počel v preteklosti, to je manipuliral z ljudmi, delal propagando proti Rusiji. Ni prav kar moji kolegi delajo in so delali v preteklosti, ker so podkupljeni, da varajo ljudi, ne samo v Nemčji, temveč po vsej Evropi.
Razlog, da sem napisal to knjigo, je, ker se bojim nove vojne v Evropi. Nočem, da se kaj takega ponovi. Vojna se nikoli ne zgodi sama po sebi. Vedno so ljudje, ki jo pripravijo. In to niso samo politiki, temveč tudi novinarji. V knjigi sem napisal, kako smo varali naše bralce s tem namenom.
Tega nočem več početi. Dovolj imam te propagande.
Živimo v banand republiki, ne v demokratični državi. kjer naj bi imeli svobodo tiska in človekove pravice. Če pogledam nemške medije, moje kolege, ki dan za dnem pišejo proti Rusiji, ki so v transatlantskih organizacijah, in so podprti s strani ZDA, da to delajo … Ljudje kot jaz.
Jaz sem postal častni državljan države Oklahoma v ZDA. Ampak zakaj? Samo zato, ker sem pisal pro-ameriško. Podpirala me je CIA. Zakaj? Zato, da bi bil pro-ameriški. Dovolj mi je tega. Nočem več početi tega. Napisal sem knjigo o tem. Ne zaradi denarja. Imel bom samo veliko težav zaradi te knjige. Želim samo dati ljudem v Nemčiji, Evropi in povsod po svetu uvid v to, kaj se dogaja na svetu izza zaprtih vrat.”
Wikipedija: https://en.wikipedia.org/wiki/Udo_Ulfkotte
“Leta 2014 je Ulfkotte napisal knjigo z naslovom “Podkupljeni novinarji: Kako politiki in obveščevalne službe ter visoki finančniki obvladujejo nemške množične medije”. V svojem delu trdi, da CIA in druge tajne službe plačujejo novinarje, da poročajo na določen način in izvajajo pro-Nato propagando. Kdor ne sprejme tega, lahko izgubi službo. (…) V angleščini je knjiga izšla pod naslovom Presstituti.”
Rokc5
Vrhunski članek Urbana Šifrarja. Določen del ameriških konservativcev na to opozarja že veliko časa (npr. tudi na Domovini omenjeni ter intervjuvani Rod Dreher iz 'American Conservative' sproža alarm že vsaj dvajset let), zanimivo pa tudi da določen del am. konservativne srenje tipa FoxNews (znana kabelska televizija) tega pojava dolgo ni zaznal, ampak so se naivno ukvarjali z 'Project for the new American century'.
Velikokrat namreč pozabljamo, na kar se v svojem bistvu nanaša dr. Lyell Asher, da so nedvomno bila šestdeseta ter sedemdeseta pravzaprav ključna za vrh komunizma globalno: študenti 1968 ter Sartre, francoski ter italijanski Euro-communism, Rdeči Kmeri, Etiopija ter Dergi, Vietnam, Iran ter Homeini, leva infiltracija v ZDA po obdobju McCarthya v petdesetih z Frankfurtsko šolo ter Adornom in Marcusejem, popuščajoča Ostpolitik Brandta in celo papeža Pavla VI. V Sloveniji vsi poznate odstavitev kolikor toliko reformnega Kavčiča ter nastop svinčenih let.
To so nato sesuli sv. Janez Pavel II. Thatcherjeva ter Reagan, ki so zato tako osovraženi globalno na levici (zmerjanje z neo-liberalizmom). V samo desetih letih po vrhu svojega globalnega razmaha je komunizem padel.
Toda to ni bilo dovolj, komunizem je bil (formalno!) premagan, a odsekana je bila le glava na socialistični strani železne zaveze, na Zahodu pa je komunistična hidra po tihem naredila nove (zakamuflirane) poganjke.
Če se res sprašujete od kje je nastala praznina za Trumpa, Crowderja, Breitbart, ter Steva Bannona: ravno iz nezadostnega odgovora na te trende. Marsikateri izmed omenjenih so v svoji ostrini in napadalnosti morda res sporni, zelo na desni margini, toda njihov pojav nas ne sme presenetiti. Steve Bannon se je totalno in nezdravo radikaliziral, ko je npr. v devetdesetih videl porazno situacijo v ameriški vojski in ko ga kljub opozorilom nihče ni poslušal. Nastal je Breitbart in ostalo je zgodovina, ki se je zgodila novembra 2016.
Oglušujoča tišina Republikancev v ZDA, ki so se ukvarjali z Bush-em ter njegovim debaklom v Iraku ter Afganistanu po 9/11, je podobna pasivnosti krščanskih demokratov v Evropi (na EU ravni afera Rocco Buttiglione), ki so se po letu 2000 sesuli in so jih nadomestili novi bolj prodorni desni voditelji (ki imajo sicer zopet svoje težave).
Toda, dr. Lyell Asher nas resno opozarja. Poslušajmo ga.
AlojzZ
"vojsko nemotiviranih študentov, ki želijo pridobiti kredite na najlažji možni način"
Nekam znano zveni. Sem mogoče to opazil pri nas?
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.