Kako so ameriški kolidži izobraževanje zamenjali z indoktrinacijo

Urban Šifrar
Foto: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Radikalna levičarska ideologija prebujenstva gospoduje v ameriškem visokem šolstvu, ki vedno manj izobražuje in vedno več indoktrinira – študentom vsiljuje svoje sporne ideje, tako da iz kolidžev nastajajo pravcati kulti.

V ozadje tega dogajanja se je poglobil profesor angleščine dr. Lyell Asher, ki svoje ugotovitve predstavlja v seriji kratkih videoposnetkov.

Eden prvih predmetov, ki ga je dr. Lyell Asher, danes profesor na univerzi Lewisa in Clarka v Portlandu, poslušal kot bruc, je nosil naslov Etika od Aristotela do sodobnosti. Proti koncu semestra so morali študentje napisati esej o eni izmed treh kontroverznih tem tistega časa: splavu, smrtni kazni ali t. i. affirmative action (tj. aktivni poskus, izboljšati zaposlenost ali izobrazbene možnosti za člane manjšin in ženske). Zatem so morali prebrati eseje z obeh strani, prav tako so bili spodbujeni, da iščejo argumente proti svojim lastnim prepričanjem. Razredne razprave so bile živahne in burne, se spominja Asher, a vsi pogledi so bili dovoljeni, nikomur izmed študentov pa se niti ni sanjalo, kaj si o zadevi misli profesor.

Nekaj desetletij kasneje je – po izkušnji profesorja Asherja, ki predava že 30 let – iskati odprto, iskreno razpravo o najbolj perečih družbenih vprašanjih na univerzitetnem kampusu nekako tako brezupno kot iskati šivanko v senu. Njegovi študenti pa so zaprepadeni, ko slišijo, da je bilo kaj takega nekoč običajno.

Kako, kdaj in zakaj so kolidži izobrazbo zamenjali z indoktrinacijo?

Asher nas v iskanju odgovorov popelje v desetletje 1965–1975, desetletje, ki ga je bistveno zaznamovala vietnamska vojna, pa tudi desetletje, v katerem se je število univerzitetnih študentov in profesorjev podvojilo – kot bi ZDA porabile celo stoletje pred tem za zgraditev visokošolskega izobraževalnega sistema, nato pa v le desetih letih zgradile še enega, enako velikega. Generacije novih profesorjev so se tako oblikovale prav v času, ko so fakultete v odzivu na vietnamske grozote postajale središča levičarskega protivojnega (in občasno protiameriškega) radikalizma. Takšna politika je na profesorje bistveno vplivala, ti pa so jo posredovali svojim študentom in asistentom naslednjih 40 let.

A Asher pravi, da obstaja skupina ljudi, ki je imela pri spreminjanju univerzitetnega ozračja še večjo vlogo: to so številni uslužbenci, zaposleni v študentskih domovih in mnogih na novo iznašlih uradih oz. pisarnah – denimo za multikulturne zadeve (office of multicultural affairs), za raznolikost, pravičnost in vključenost (diversity, equity and inclusion), socialno pravičnost itd. Ti imajo vse večjo vlogo, dramatično pa se povečuje tudi njihovo število: v zadnjih 45 letih je bila rast števila tovrstnih zaposlenih 10-krat tolikšna kot tista profesorjev in študentov.

Težava pa je, da so se ti uslužbenci v splošnem očitno odločili, da so določene politične pozicije “tako pravilne, da bi morale biti študentom vsiljene” – in če se slednji lahko kadarkoli odločijo, da ne bodo poslušali profesorja, ki jim vsiljuje določene ideje, se kar tako ne morejo upreti nadzornikom študentskega doma ali ignorirati “skupine za odziv na predsodke” (bias response team), ki se jim naslika pred vrati.

Kako je mogoče, da so univerzitetni uslužbenci tako složni v politični orientiranosti in prepričanju, da je edino pravilno in ga je treba predati vsem ostalim? Odgovor je, pravi Asher, na dlani: uslužbenci, ki delujejo neposredno s študenti, so večinoma diplomirali na t. i. education schools (nekakšne pedagoške fakultete), te pa so v ZDA zloglasne zaradi nizkih akademskih standardov in ‘woke’ politične usmeritve.

In med mnogimi njihovimi programi so prav ti, ki izobražujejo šolske uslužbence, najslabši – in to je ugotovljeno ter dokazano z mnogimi strokovnimi študijami. Univerze se niti ne trudijo, da bi jih izboljšale, razlog pa tiči v denarju, saj nizkokvalitetni programi prinašajo šolnine, hkrati pa zahtevajo le malo investicij.

Težava je torej v sistemu, ki “ustvarja vojsko nemotiviranih študentov, ki želijo pridobiti kredite na najlažji možni način”. V zadnjem času se vse skupaj kvečjemu slabša, saj univerze ponujajo vedno več novih programov za univerzitetne uslužbence, kot so “Izobraževalna pravičnost” (Educational Equity), “Izobrazba o družbeni pravičnosti” (Social Justice Education), skratka, programi, ki nimajo “skoraj nič opraviti z dejanskim študijem, vse pa z absorbiranjem in promoviranjem dogme”, kot se izrazi dr. Asher.

Nekaj resničnih primerov, kako se vse zgoraj opisano strašljivo manifestira na ameriških univerzah, bomo popisali v prihodnjih člankih.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Kanadske in ameriške univerze vpeljujejo segregacijo v imenu anti-rasizma
  • 06. 04. 2023
Protest pri maši za LGBT osebe: katoliški vdor med tiste, ki običajno precej radi vdirajo v katoliška prepričanja
  • 13. 08. 2023
Propadajoči eksperiment progresivcev: Nekoč cvetoči San Francisco umira na obroke
  • 20. 07. 2023