Kako se preizkusiti za življenje v res veliki družini?

Oratorij je dober kraj za preizkus, kako je živeti v veliki družini. In ko tole pišem, sem prav sredi tega vrveža množice otrok, ki so mladim naše župnije zaupani za en oratorijski teden.

Skupaj smo vsak dan, od jutra do popoldneva, enkrat prespijo, pa na en skupen izlet se tudi odpravimo. In ko razmišljam o družinah z deset ali več otroki, o katerih sem v preteklih tednih pisala na Domovini, mi je oratorijsko dogajanje najboljši približek temu utripu.



Dopoldneve in popoldneve ure dolgo preživljam s skupino okrog 12 otrok (no, na trenutke jih je tudi več kot 100). In to je res zabavno. Lahko je zabavno, ko traja le teden dni. Starši desetih ali več otrok pa so z vsemi vse dni, dokler se otroci ne osamosvojijo.

Vsak otrok je svoj svet

Otroci si med seboj niso prav nič podobni, tudi v isti starostni skupini ne prav dosti. Vsak je svet zase. Ni najlažje pridobiti zaupanja vseh in ga ohraniti, potrebno je tudi dati vsem besedo in vse poslušati. Z veseljem bi prav vsak delal nekaj čisto svojega, a tako seveda ne gre.

Potrebno se je držati pravil, ki so za vse enaka. Da so pravična. Otroci imajo izjemen občutek za pravičnost in jih grozljivo boli nepravičnost, tudi če se ta zgodi drugim.

Pri najstnikih je že drugače. Ni potrebno posebej ponavljati, da se njim pač skoraj nič ne da. Ko beseda teče o njihovih talentih, so najbolj talentirani v spanju, ko iščemo, kaj bi čez dan lahko naredili dobrega, pribijejo, da bodo več pojedli. Nikdar ni dolgčas. Mir je pa samo takrat, kadar so vsi siti in dovolj utrujeni.

Marsikaj gre narobe

Vsak dan je marsikaj narobe. Potrebno je oskrbeti rane od padca pri fuzbalu, ločiti tiste, ki se stepejo, najti izgubljeno karkoliže, nujno je tudi koga kaznovati, ker otroke učimo, da se ne preklinja, ne krade in ne hodi čez postavljene meje, za katere obstajajo zelo dobri razlogi. Vedno se najdejo taki, ki nečesa ne bi jedli, ki ne bi šli v cerkev in taki, ki bi ves čas delali vse prav nasprotno, kot bi si želela. Če za to ni drugega razloga, pa iz principa.

Učimo se stvari, ki smo se jih mi kot otroci učili doma: kot je šivanje, uporaba osnovnih orodij, kot sta metla in kladivo. Učimo se, da nisi car, če se spravljaš na mlajše otroke, ampak če jih lahko potolažiš in zaščitiš. Učimo se, da veličina ni v tem, kdo ima močnejše in mogočnejše starše, ampak v tem, kdo je sposoben narediti več dobrega.

Oratorij traja le teden, življenje v veliki družini pa precej dlje

Hkrati se pa tudi spoznavamo, postajamo vedno bolj prijatelji, vsak dan odkrijemo kaj novega. Posebno veselje je odkrivati, kaj novega zmoremo in kako veliko smo vsi skupaj sposobni, kako se lahko med seboj bogatimo. Veliko stvari lahko skupaj ušpičimo in zelo se povežemo. A po tednu dni vedno odidemo. Vsak ima svojo življenjsko pot, a vedno znova se vračamo in srečujemo. In to je vedno lepo.

Življenje na oratoriju je tako v marsičem podobno življenju v veliki družini. Le da namesto vse tedne v letu, oratorij traja le en teden, poleg tega pa nikoli nista le dva tista, ki skrbita za otroke, ampak imata vedno ob sebi še pomoč. Ne le soanimatorjevo, tudi Božjo.

In ko se zvečer utrujeni pogovarjamo, ali bi dvanajst otrok imeli doma, dokler ne odrastejo, smo skoraj soglasni, da je izziv sicer zanimiv, a res zahteven, utrujajoč , dolgotrajen in svojevrsten. Zato iskreno spoštovanje in čestitke vsem, ki vzgajate otroke, posebno še vsem, ki jih vzgajate res veliko.