Velike družine v praksi: država brez politike in strategije

Vsak starš ve, kakšen zalogaj – tudi finančni – je skrb za otroka. Hrana, obleka, šolske potrebščine, obšolske dejavnosti, šole v naravi, izleti, počitnice, darila, izpit za avto … račun raste, pri več otrocih toliko hitreje. Kako pa preživeti družino z deset ali več otroki?

V drugem izmed prispevkov o slovenskih velikih družinah preverjamo, kako jih podpira in spodbuja država. Na prvi pogled izgleda, da država zelo velikim družinam omogoča marsikaj, v praksi pa se pokaže, da izgubljajo vedno več.

Pravic in možnosti je kar nekaj, ampak ...

Kot pravijo na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, je poseben prejemek, ki ga država ponuja velikim družinam, dodatek za veliko družino. Ta za družino s štirimi ali več otroki znaša 480 evrov.



Poleg tega je staršem v družinah s štirimi ali več otroki omogočena tudi možnost plačila prispevkov za socialno varnost, kot so obračunani ob minimalni plači. Ta pripada enemu od staršev, ki zapusti trg dela zaradi nege otrok. Slednje velja do končanega prvega razreda osnovne šole najmlajšega otroka, pri čemer morata starša negovati in varovati vsaj 4 otroke do 18 let.

Hkrati pa so staršem na voljo še npr. pomoč ob rojstvu otroka, starševski dodatek in otroški dodatek. A ta je socialno vezan in pada glede na družinske dohodke.

Država pa nudi tudi druge ugodnosti za velike družine, na primer uveljavljanje dohodninske olajšave za vzdrževane družinske člane, vračilo davka na motorna vozila za velike družine, znižano plačilo letne dajatve za uporabo cest in polovično vračilo plačane vinjete za kombi (ki se upošteva kot dohodek in se pozna pri uveljavljanju pravice do otroškega dodatka in štipendij, ki jih zaradi meja dohodkovnih razredov lahko hitro izgubijo) ter določene druge subvencije, vezane na dohodke - kot je šolska prehrana.

Kako sistem deluje v praksi?

Kot pravi Tomaž Merše iz Družinske pobude, »država nima nobene politike ali strategije glede skrbi za zelo velike družine in jih obravnava enako kot vse velike družine (s tremi oziroma štirimi in več otroki).« Kot pravi, se to med drugim kaže v dejstvu, da je višina otroškega dodatka raste le do četrtega otroka v družini, nato pa je enaka.

Poleg tega imajo zelo velike družine ob nakupu novega avtomobila možnost vračila davka na motorna vozila, ki pa je vsako leto manjši (zaradi odvisnosti od emisij CO2) in znaša nekaj deset do največ nekaj sto evrov. Poleg tega lahko za eno vozilo vsako leto uveljavijo 50 % popust na letno dajatev za uporabo motornega vozila – kljub temu, da zelo velike družine navadno potrebujejo več vozil, še posebej, ko so otroci starejši.

Kot še poudarja Merše, se pri vseh družinskih prejemkih družina uvršča v dohodkovni razred po dohodku na družinskega člana, pri čemer zaradi velikega števila članov vsak prehod v višji razred pomeni veliko znižanje pravic, saj gre za pravice velikega števila otrok. Tako lahko zaradi preseganja nekega cenzusa za nekaj EUR izgubijo tudi do več sto evrov mesečno.

»Država na noben način ne poskuša upoštevati ali ovrednotiti, da za te otroke, ko so bolni, ni treba plačevati nadomestila za bolniški dopust za nego otroka, da starši z velikim številom otrok močno nadpovprečno prispevajo v smislu bodočega plačevanja v vse javne blagajne (pokojninska, zdravstvena, državna), da s skrbjo in vzgojo nadpovprečnega števila bodočih davkoplačevalcev opravijo nadpovprečno količino dela za skupno dobro celotne družbe in države.«

Mama desetih otrok: država mora sprejeti miselnost, da so otroci jamstvo prihodnosti in ne strošek

Da ne ostanemo pri teoriji, v nadaljevanju predstavljamo še izkušnje mame desetih otrok, ki se ni želela javno izpostaviti z imenom.

V družini je zaposlen le mož z visokošolsko izobrazbo, družina, kjer sta dva študenta, dva gimnazijca, pet osnovnošolcev in en predšolski otrok pa živi v hiši z manjšim vrtom.

»Toda ne morem reči, da nam kaj bistvenega manjka: vsega, kar (nujno) potrebujemo, imamo v izobilju – kljub temu, da nas državne statistike verjetno uvrščajo pod prag revščine. Ni vse v standardu in denarju – čeprav se tudi skozi denar kaže odnos države do družin,« pravi, ki je v svoji materinski karieri doživela že več sprememb socialne zakonodaje.

Kot so izpostavili vsi naši sogovorniki iz tako velikih družin, se je družinam poznala sprememba zakona, po katerem so bili do otroškega dodatka upravičeni le otroci do 18. leta starosti, čeprav je vlada tedaj obljubljala, da ne bo »nihče na slabšem«.



»Ko vsake toliko 'izgubimo' en otroški dodatek, ugotavljam, da nam vsakokrat 'vzamejo' najvišji znesek (t. j. tistega za tretjega in naslednje otroke): otroci, ki ostajajo, so obravnavani po vrsti kot prvi, drugi, tretji itd.« s čimer je prejemek spet manjši, pravi gospa.

Kot opaža, je bil družinam prijaznejši tudi prejšnji način štipendiranja, ki je omogočal tako dodatek za bivanje v kraju študija kot subvencijo mesečne vozovnice, sedaj pa morajo eno ali drugo doplačevati starši, kar se jim ob večjem številu otok precej pozna.

Prav tako morajo računati, ali je bolje, da otroci pridobivajo delovne izkušnje z delom prek študentskega servisa, s čimer družina zaradi nekaj sto evrov hitro preskoči v višji dohodkovni razred, celotna družina pa z npr. nižjimi otroškimi dodatki izgubi precej več.

Kot pa pravi mama desetih otrok, denar in subvencije niso tisto, kar bi bilo v prvi vrsti potrebno spremembe. »Na prvem mestu mislim, da bi bila potrebna sprememba miselnosti, tako državnih institucij kot javnega mnenja, da so otroci pravzaprav dar in bogastvo ter edino jamstvo prihodnosti in ne zgolj breme, strošek.«

»Ob tem bi veljalo tudi dvigniti 'ugled' in veljavo materinstvu in ga postaviti ob bok družbeno priznanim 'poklicem'« pravi mama, ki si želi, da bi presegli stereotipe in normative o ženi-materi, ki 'mora' biti zaposlena, da upraviči svojo družbeno dimenzijo.