Velike družine v praksi: država brez politike in strategije

Tadeja Kreč
8

Vsak starš ve, kakšen zalogaj – tudi finančni – je skrb za otroka. Hrana, obleka, šolske potrebščine, obšolske dejavnosti, šole v naravi, izleti, počitnice, darila, izpit za avto … račun raste, pri več otrocih toliko hitreje. Kako pa preživeti družino z deset ali več otroki?

V drugem izmed prispevkov o slovenskih velikih družinah preverjamo, kako jih podpira in spodbuja država. Na prvi pogled izgleda, da država zelo velikim družinam omogoča marsikaj, v praksi pa se pokaže, da izgubljajo vedno več.

Pravic in možnosti je kar nekaj, ampak …

Kot pravijo na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, je poseben prejemek, ki ga država ponuja velikim družinam, dodatek za veliko družino. Ta za družino s štirimi ali več otroki znaša 480 evrov.

A v praksi vseh otrok ne obravnava enako:

1

Poleg tega je staršem v družinah s štirimi ali več otroki omogočena tudi možnost plačila prispevkov za socialno varnost, kot so obračunani ob minimalni plači. Ta pripada enemu od staršev, ki zapusti trg dela zaradi nege otrok. Slednje velja do končanega prvega razreda osnovne šole najmlajšega otroka, pri čemer morata starša negovati in varovati vsaj 4 otroke do 18 let.

Hkrati pa so staršem na voljo še npr. pomoč ob rojstvu otroka, starševski dodatek in otroški dodatek. A ta je socialno vezan in pada glede na družinske dohodke.

Država pa nudi tudi druge ugodnosti za velike družine, na primer uveljavljanje dohodninske olajšave za vzdrževane družinske člane, vračilo davka na motorna vozila za velike družine, znižano plačilo letne dajatve za uporabo cest in polovično vračilo plačane vinjete za kombi (ki se upošteva kot dohodek in se pozna pri uveljavljanju pravice do otroškega dodatka in štipendij, ki jih zaradi meja dohodkovnih razredov lahko hitro izgubijo) ter določene druge subvencije, vezane na dohodke – kot je šolska prehrana.

Kako sistem deluje v praksi?

Kot pravi Tomaž Merše iz Družinske pobude, »država nima nobene politike ali strategije glede skrbi za zelo velike družine in jih obravnava enako kot vse velike družine (s tremi oziroma štirimi in več otroki).« Kot pravi, se to med drugim kaže v dejstvu, da je višina otroškega dodatka raste le do četrtega otroka v družini, nato pa je enaka.

Poleg tega imajo zelo velike družine ob nakupu novega avtomobila možnost vračila davka na motorna vozila, ki pa je vsako leto manjši (zaradi odvisnosti od emisij CO2) in znaša nekaj deset do največ nekaj sto evrov. Poleg tega lahko za eno vozilo vsako leto uveljavijo 50 % popust na letno dajatev za uporabo motornega vozila – kljub temu, da zelo velike družine navadno potrebujejo več vozil, še posebej, ko so otroci starejši.

Kot še poudarja Merše, se pri vseh družinskih prejemkih družina uvršča v dohodkovni razred po dohodku na družinskega člana, pri čemer zaradi velikega števila članov vsak prehod v višji razred pomeni veliko znižanje pravic, saj gre za pravice velikega števila otrok. Tako lahko zaradi preseganja nekega cenzusa za nekaj EUR izgubijo tudi do več sto evrov mesečno.

»Država na noben način ne poskuša upoštevati ali ovrednotiti, da za te otroke, ko so bolni, ni treba plačevati nadomestila za bolniški dopust za nego otroka, da starši z velikim številom otrok močno nadpovprečno prispevajo v smislu bodočega plačevanja v vse javne blagajne (pokojninska, zdravstvena, državna), da s skrbjo in vzgojo nadpovprečnega števila bodočih davkoplačevalcev opravijo nadpovprečno količino dela za skupno dobro celotne družbe in države

Mama desetih otrok: država mora sprejeti miselnost, da so otroci jamstvo prihodnosti in ne strošek

Da ne ostanemo pri teoriji, v nadaljevanju predstavljamo še izkušnje mame desetih otrok, ki se ni želela javno izpostaviti z imenom.

V družini je zaposlen le mož z visokošolsko izobrazbo, družina, kjer sta dva študenta, dva gimnazijca, pet osnovnošolcev in en predšolski otrok pa živi v hiši z manjšim vrtom.

»Toda ne morem reči, da nam kaj bistvenega manjka: vsega, kar (nujno) potrebujemo, imamo v izobilju – kljub temu, da nas državne statistike verjetno uvrščajo pod prag revščine. Ni vse v standardu in denarju – čeprav se tudi skozi denar kaže odnos države do družin,« pravi, ki je v svoji materinski karieri doživela že več sprememb socialne zakonodaje.

Kot so izpostavili vsi naši sogovorniki iz tako velikih družin, se je družinam poznala sprememba zakona, po katerem so bili do otroškega dodatka upravičeni le otroci do 18. leta starosti, čeprav je vlada tedaj obljubljala, da ne bo »nihče na slabšem«.

Če je npr. država v 1. dohodninskem razredu (najnižji dohodki) mladoletnemu dijaku prej namenila 137,18 evra otroškega dodatka in 95 evrov štipendije (skupaj 232,18 evra), sedaj ob polnoletnosti preneha pravica do otroškega dodatka, višja pa je štipendija, ki znaša 190 evrov, kar je še vedno več kot 42 evrov manj za družinski proračun mesečno.

»Ko vsake toliko ‘izgubimo’ en otroški dodatek, ugotavljam, da nam vsakokrat ‘vzamejo’ najvišji znesek (t. j. tistega za tretjega in naslednje otroke): otroci, ki ostajajo, so obravnavani po vrsti kot prvi, drugi, tretji itd.« s čimer je prejemek spet manjši, pravi gospa.

Kot opaža, je bil družinam prijaznejši tudi prejšnji način štipendiranja, ki je omogočal tako dodatek za bivanje v kraju študija kot subvencijo mesečne vozovnice, sedaj pa morajo eno ali drugo doplačevati starši, kar se jim ob večjem številu otok precej pozna.

Prav tako morajo računati, ali je bolje, da otroci pridobivajo delovne izkušnje z delom prek študentskega servisa, s čimer družina zaradi nekaj sto evrov hitro preskoči v višji dohodkovni razred, celotna družina pa z npr. nižjimi otroškimi dodatki izgubi precej več.

Kot pa pravi mama desetih otrok, denar in subvencije niso tisto, kar bi bilo v prvi vrsti potrebno spremembe. »Na prvem mestu mislim, da bi bila potrebna sprememba miselnosti, tako državnih institucij kot javnega mnenja, da so otroci pravzaprav dar in bogastvo ter edino jamstvo prihodnosti in ne zgolj breme, strošek

»Ob tem bi veljalo tudi dvigniti ‘ugled’ in veljavo materinstvu in ga postaviti ob bok družbeno priznanim ‘poklicem’« pravi mama, ki si želi, da bi presegli stereotipe in normative o ženi-materi, ki ‘mora’ biti zaposlena, da upraviči svojo družbeno dimenzijo.

Ukinimo priviligirane dejavnosti za otroke in odločitev prepustimo staršem
Kot ugotavlja mama, so kljub velikemu poudarjanju »enakosti« slovenski otroci z vidika države močno neenaki, poleg tega pa s subvencijo le posameznih izvajalcev določenih dejavnosti država (namesto staršev) presoja, katere izvajalce dejavnosti bo plačevala.

Za odpravo te diskriminacije mama predlaga zanimivo alternativo: enotni znesek, ki ga ‘država’ nameni vsakemu otroku oz. njegovim staršem, ti pa ga razporedijo po svoji presoji. Vrtci, športni tečaji, jezikovne in glasbene šole pa s tem postanejo plačljive v polnem obsegu – iz sredstev, kolikor se starši odločijo.

Kje bi bila razlika kot v sedanjem sistemu? »Otroka bi lahko vpisali v vrtec ali pa z denarjem, ki bi ga v ta namen prejeli, sami poskrbeli za njegovo varstvo – in denar obdržali; otroka bi lahko vpisali v glasbeno šolo in plačali polno šolnino – lahko pa bi tisti denar porabili za vpis otroka v neko dejavnost, ki doslej ni bila državno subvencionirana. Na ta način bi zmanjšali vpliv ‘države’ in dali večjo težo odločitvi staršev.

Dokler pa je ‘vse zastonj’ (oz. vse subvencionirano /sofinancirano), slepo sledimo ‘državno vodenemu indoktriniranju’ – otrok in staršev.«

Ne zapiramo vsebin. Finalni teden donacijske akcije – podprite nas v višini dveh kavic mesečno!

kavici11Za neokrnjeno delovanje Domovine v naslednjem letu potrebujemo še približno 14 tisoč evrov in ker nočemo zaklepati člankov, vas prosimo za podporo. Če nam ne bo uspelo, bomo morali krčiti vsebine, česar si ne želimo.

Prosimo donirajte, da bomo lahko ustvarjali vsaj še eno leto, do maja 2018. Če ste že donator, povabite še koga k podpori.

Več o donacijski akciji preberite tukaj (klik), neposredno na donacijsko stran pa pridete s klikom na spodnji gumb.

gumb-doniraj

8 KOMENTARJI

  1. Država, država in njen interes. Tega ni. Ni državnega interesa. Že v podjetju, ki ni one man band, so vsaj štiri skupine ljudi, katerih interesi se izključujejo.

  2. “troka bi lahko vpisali v vrtec ali pa z denarjem, ki bi ga v ta namen prejeli, sami poskrbeli za njegovo varstvo – in denar obdržali”

    Ali pa bi denar porabili za alkohol, ali pa bi si oča z njim kupili kosilnico? Ni važno kaj, sam da se pljuva, kot se za pravega zlohotnega, malicioznega in povrhu še omejenega katolika spodobi.

  3. Glede na to, je v Sloveniji malo zares številčnih družin, zakaj jim ne bi pomagali? Če se daje denar za polnjenje bančnih lukenj, za tajkune, za ogromne odpravnine in razne odškodnine, zakaj ne bi nekaj več denarja namenili otrokom?
    Otroci so naša prihodnost.
    Če so družine trdne in držijo skupaj, če otrok odrašča v zdravi družini, ima dobro popotnico za življenje.

  4. Dolgoročno bodo ideje glede družinske politike vedno bolj del predvolilnega in nasplošno javnega diskurza. Tudi takšne odbite (res odbite???), kot jih je imel Boscarol pred časom o obdavčitvi samskih parov. Družinska politika pač vpliva na demografsko politiko, zaposlitveno politiko in navsezadnje tudi na etično, kulturno kohezivnost družbe (vprašanja: koliko bo Slovencev čez 15 let in pomen etnične kohezivnosti za 2 milijonsko državo / ali scenarij Makedonije in njenih spreminjajočih etničnih razmerij vidimo kot strateški problem / ali večja etnična nekohezivnost države zmanjšuje možnost za izpeljavo socialnega modela – primer Švedske).

    Recimo nekaj ‘odbitih’ predlogov politik/zakonov, ki v roku 10 let ob zelo slabšajoči se demografski/družinski sliki v Sloveniji ne bodo več tako odbiti. Tudi, če jih predstavi Primc (ki je itak napovedal, da bo to fokus politike njegove stranke GOD). Ajde nekaj odbitih idej ki ob res slabih trendih mogoče niso tako zelo neuresničljive:

    1. Davek na samskost: če par ne more dokazati da je eden od njiju ali oba neploden (nekaj v stilu Boscarolove ‘provokacije’)
    2. Davek na ločitev: če par ne more dokazati, da je bila ločitev sporazumna.
    3. Civilna poroka (vsaj papir) kot obvezen uradni kriterij za socialne doklade za otroke/naraščaj
    4. Agresivna izterjava sredstev ob neplačevanju prispevkov za sorojence s strani bivšega moža
    5. Zakonska ureditev položaja mater ki ostajajo doma z družinami in so gospodinje (plačevanje socialni prispevkov in državna pokojnina)
    6. Naraščajoče doklade za vsakega naslednjega otroka
    7. Bolj bogate spodbude s strani občin za vsakega novega otroka, ki se rodi staršem, ki živijo v občini.
    8. Stanovanja z minimalno, simbolično najemnino za mlade družine
    9. 5,10,15 letne olajšave (davčne počitnice) za velike družine

    Itd.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime