»A to so vsi vaši? Ne, zadaj je še en avto«

Fotografija je simbolična

Ste že kdaj videli zares veliko družino v živo? Deset ali več otrok pa še starši? Si predstavljate? Si morda mislite: pa saj to ni res, kako sploh živijo in, ali so vsi istih staršev?

No, o tem, kako živijo, smo že pisali, danes pa bi se radi dotaknili tega, kako zares velike družine doživlja okolica. Ta lahko velike družine podpira ali pa jim greni življenje – za to so običajno dovolj že pikre pripombe.

Zakaj jih gledamo postrani?

Medtem ko smo vsakodnevno bombardirani s floskulami o strpnosti, enakosti in enakopravnosti, pa izkušnje otrok iz velikih družin pravijo, da kljub temu, da so prav ti otroci naša prihodnost, nanje velik del družbe gleda precej postrani. Morda iz nerazumevanja, morda celo iz nevoščljivosti, kdo bi vedel.

Mladi iz družin z deset oz. dvanajst otroki pravijo, da so, kadar so šli kam z družino ali so povedali, koliko bratov in sester imajo, vedno izstopali. Bili so nenavadna pojava, pa tudi po krivem označeni.

“Imate vsak svojo posteljo?”

»Na trenutke nisem bila Marija, ampak tista, kjer jih je deset,« pravi Marija Mezeg iz družine z deset otroki. Mnogi ljudje v njenem domačem mestu niso razumeli, kako ima nekdo lahko toliko otrok. Z bratom Domnom sta izpostavila, da so ljudje kot v kakšnem šovu pred hišo hodili gledat, kaj se dogaja pri Mezgovih, znali pa so biti tudi zelo žaljivi, na primer s pripombami, da je družini hišo dal župnik (čeprav so jo kupili in obnovili sami), da imajo gotovo doma kmetijo (nimajo je), obravnavali so jih kot nekakšne izkoriščevalce socialne države (čeprav to niso bili in so starejši otroci že zelo zgodaj postali povsem samostojni), spraševali so jih, kako se vsi stuširajo (doma so štiri kopalnice), ali imajo vsak svojo posteljo (nekateri so imeli tudi svojo sobo), ter celo, ali so vsi istih staršev.

Včasih so bile takšne izkušnje tudi zabavne. Domen razlaga, kako je uslužbenec na meji na poti na morje očeta, ki je vozil poln kombi otrok vprašal: »Ali so vsi vaši?« Oče pa je resno in obenem hudomušno odgovoril: »Ne, zadaj je še en avto.«

Več so se morali dokazovati, a so bili bolj povezani

Kot pravi Marija, so se morali otroci prav zato, ker so bili iz velike družine, veliko bolj dokazovati, da so enakovredni in nič slabši od ostalih. Nasprotno, na različnih področjih so dosegali izjemne rezultate.

»Danes je manj te stigme, ker so morda videli, da smo, kljub temu da nas je deset, normalno živeli, smo šli večinoma študirat, se osamosvojili. Jaz sem popolnoma samostojna, neodvisna od svojih staršev. Nismo neki socialni primerki,« pravi Marija in izpostavlja, da je izjemno hvaležna za svoje brate in sestre.

Kot pravijo otroci iz velikih družin, je največji plus teh družin velika povezanost, ki jo imajo med seboj bratje in sestre. Vsi pravijo, da lahko vedno računajo na medsebojno pomoč in da so med seboj zelo povezani.

Vrednote, delovne, navade, skrbnost

»Prednost take družine je, da ti da neke vrednote, delovne navade, skrbnost … tudi borbenost v tem smislu, da ne obupaš takoj, ko pride neka ovira, ampak se znaš boriti, se postaviti na svoje noge, v življenju iti naprej,« pravi Marija Mezeg, ki dvomi, da bi kot edinka doštudirala v roku in imela delovne navade, kot jih danes ima.

Marta Habe iz družine z dvanajstimi otroki pa pravi, da je tekom odraščanja sicer opazila, da je njihova družina drugačna, da pa se ni srečevala s posebno stigmo. Kot pravi, je prav zaradi odraščanja v veliki družini danes veliko bolj odprta in zna začutiti sočloveka, od mlajših bratov in sester pa se še vedno veliko nauči. Življenje na kmetiji ji je dalo takšne in drugačne delovne navade. Vsi otroci so se začeli osamosvajati že ob odhodu v srednjo šolo.

Zgled vere

Danes kot aktivna pri delu z mladimi sama ugotavlja: »Kako je včasih težko dopovedati človeku, da je treba nekaj narediti! Da ni vse v telefonu, igrici, knjigah. Da primeš vejo in jo neseš ali pospraviš mizo za seboj, pomedeš po tleh. Z veseljem učim otroke pometat, ampak obenem pa se zgrozim, ko vidim, da 11-letnemu otroku mati še niso dali metle v roke …« Marta še ugotavlja, da so mladi danes pogosto preveč navezani na materialne dobrine.

Vsi, izredno hvaležni, da so jim starši privzgojili pomembne vrednote, poudarjajo, da se je pri njih doma delo spoštovalo, da pa je bila izjemno pomembna tudi vera, ki so jo s svojim zgledom in načinom življenja prinašali starši.

 

3 komentarji

  1. Navajanje otrok na delovne navade so zelo koristne. Zahteva pa to od staršev in ostalih veliko potrpežljivosti. Nemalokrat bi raje naredili sami, kot da se ukvarjamo s tem, da dopovemo otroku, kako naj dela. Ponavadi porabimo veliko več časa, če spodbujamo otroke k opravilom, kot pa če naredimo sami. Dosledno vztrajanje in potrpljenje pa se nam gotovo povrne, pa ne samo nam ampak tudi otrokom. Podzavesto postajajo pripravljeni narediti stvari sami in čutiti, da je delo, ki ga sami naredjo več vredno. Ob takem vztrajanju pa ne smemo štediti s pohvalo.

    Gornje stavke sem napisala na podlagi spremljanja razvoja svojih nečakinj. Svojih otrok nimam, do teh spoznanj pa sem prišla iz lastnih izkušenj. Je pa tudi res, da uživam, če pripravim kakšno izmed nečakinj k samostojnemu delu, še bolj pa me zadovolji, ko vidim njen ponos ob pohvali, ki sproži še več pripravljenosti za različne opravke.

    Za tak proces morajo biti dani vsi pogoji ter obojestransko ujemanje. Velikokrat kljub vsemu ves trud ne prinese pozitivnih rezultatov. Bo pa naslednjič, le vztrajati je treba.

    Ja, vzgoja je res težka in odgovorna obveznost. Ni enostavno!

Komentiraj