»A to so vsi vaši? Ne, zadaj je še en avto«
POSLUŠAJ ČLANEK
Ste že kdaj videli zares veliko družino v živo? Deset ali več otrok pa še starši? Si predstavljate? Si morda mislite: pa saj to ni res, kako sploh živijo in, ali so vsi istih staršev?
No, o tem, kako živijo, smo že pisali, danes pa bi se radi dotaknili tega, kako zares velike družine doživlja okolica. Ta lahko velike družine podpira ali pa jim greni življenje – za to so običajno dovolj že pikre pripombe.
Medtem ko smo vsakodnevno bombardirani s floskulami o strpnosti, enakosti in enakopravnosti, pa izkušnje otrok iz velikih družin pravijo, da kljub temu, da so prav ti otroci naša prihodnost, nanje velik del družbe gleda precej postrani. Morda iz nerazumevanja, morda celo iz nevoščljivosti, kdo bi vedel.
Mladi iz družin z deset oz. dvanajst otroki pravijo, da so, kadar so šli kam z družino ali so povedali, koliko bratov in sester imajo, vedno izstopali. Bili so nenavadna pojava, pa tudi po krivem označeni.
»Na trenutke nisem bila Marija, ampak tista, kjer jih je deset,« pravi Marija Mezeg iz družine z deset otroki. Mnogi ljudje v njenem domačem mestu niso razumeli, kako ima nekdo lahko toliko otrok. Z bratom Domnom sta izpostavila, da so ljudje kot v kakšnem šovu pred hišo hodili gledat, kaj se dogaja pri Mezgovih, znali pa so biti tudi zelo žaljivi, na primer s pripombami, da je družini hišo dal župnik (čeprav so jo kupili in obnovili sami), da imajo gotovo doma kmetijo (nimajo je), obravnavali so jih kot nekakšne izkoriščevalce socialne države (čeprav to niso bili in so starejši otroci že zelo zgodaj postali povsem samostojni), spraševali so jih, kako se vsi stuširajo (doma so štiri kopalnice), ali imajo vsak svojo posteljo (nekateri so imeli tudi svojo sobo), ter celo, ali so vsi istih staršev.
Včasih so bile takšne izkušnje tudi zabavne. Domen razlaga, kako je uslužbenec na meji na poti na morje očeta, ki je vozil poln kombi otrok vprašal: »Ali so vsi vaši?« Oče pa je resno in obenem hudomušno odgovoril: »Ne, zadaj je še en avto.«
Kot pravi Marija, so se morali otroci prav zato, ker so bili iz velike družine, veliko bolj dokazovati, da so enakovredni in nič slabši od ostalih. Nasprotno, na različnih področjih so dosegali izjemne rezultate.
»Danes je manj te stigme, ker so morda videli, da smo, kljub temu da nas je deset, normalno živeli, smo šli večinoma študirat, se osamosvojili. Jaz sem popolnoma samostojna, neodvisna od svojih staršev. Nismo neki socialni primerki,« pravi Marija in izpostavlja, da je izjemno hvaležna za svoje brate in sestre.
Kot pravijo otroci iz velikih družin, je največji plus teh družin velika povezanost, ki jo imajo med seboj bratje in sestre. Vsi pravijo, da lahko vedno računajo na medsebojno pomoč in da so med seboj zelo povezani.
»Prednost take družine je, da ti da neke vrednote, delovne navade, skrbnost … tudi borbenost v tem smislu, da ne obupaš takoj, ko pride neka ovira, ampak se znaš boriti, se postaviti na svoje noge, v življenju iti naprej,« pravi Marija Mezeg, ki dvomi, da bi kot edinka doštudirala v roku in imela delovne navade, kot jih danes ima.
Marta Habe iz družine z dvanajstimi otroki pa pravi, da je tekom odraščanja sicer opazila, da je njihova družina drugačna, da pa se ni srečevala s posebno stigmo. Kot pravi, je prav zaradi odraščanja v veliki družini danes veliko bolj odprta in zna začutiti sočloveka, od mlajših bratov in sester pa se še vedno veliko nauči. Življenje na kmetiji ji je dalo takšne in drugačne delovne navade. Vsi otroci so se začeli osamosvajati že ob odhodu v srednjo šolo.
Danes kot aktivna pri delu z mladimi sama ugotavlja: »Kako je včasih težko dopovedati človeku, da je treba nekaj narediti! Da ni vse v telefonu, igrici, knjigah. Da primeš vejo in jo neseš ali pospraviš mizo za seboj, pomedeš po tleh. Z veseljem učim otroke pometat, ampak obenem pa se zgrozim, ko vidim, da 11-letnemu otroku mati še niso dali metle v roke …« Marta še ugotavlja, da so mladi danes pogosto preveč navezani na materialne dobrine.
Vsi, izredno hvaležni, da so jim starši privzgojili pomembne vrednote, poudarjajo, da se je pri njih doma delo spoštovalo, da pa je bila izjemno pomembna tudi vera, ki so jo s svojim zgledom in načinom življenja prinašali starši.
No, o tem, kako živijo, smo že pisali, danes pa bi se radi dotaknili tega, kako zares velike družine doživlja okolica. Ta lahko velike družine podpira ali pa jim greni življenje – za to so običajno dovolj že pikre pripombe.
Zakaj jih gledamo postrani?
Medtem ko smo vsakodnevno bombardirani s floskulami o strpnosti, enakosti in enakopravnosti, pa izkušnje otrok iz velikih družin pravijo, da kljub temu, da so prav ti otroci naša prihodnost, nanje velik del družbe gleda precej postrani. Morda iz nerazumevanja, morda celo iz nevoščljivosti, kdo bi vedel.
Mladi iz družin z deset oz. dvanajst otroki pravijo, da so, kadar so šli kam z družino ali so povedali, koliko bratov in sester imajo, vedno izstopali. Bili so nenavadna pojava, pa tudi po krivem označeni.
"Imate vsak svojo posteljo?"
»Na trenutke nisem bila Marija, ampak tista, kjer jih je deset,« pravi Marija Mezeg iz družine z deset otroki. Mnogi ljudje v njenem domačem mestu niso razumeli, kako ima nekdo lahko toliko otrok. Z bratom Domnom sta izpostavila, da so ljudje kot v kakšnem šovu pred hišo hodili gledat, kaj se dogaja pri Mezgovih, znali pa so biti tudi zelo žaljivi, na primer s pripombami, da je družini hišo dal župnik (čeprav so jo kupili in obnovili sami), da imajo gotovo doma kmetijo (nimajo je), obravnavali so jih kot nekakšne izkoriščevalce socialne države (čeprav to niso bili in so starejši otroci že zelo zgodaj postali povsem samostojni), spraševali so jih, kako se vsi stuširajo (doma so štiri kopalnice), ali imajo vsak svojo posteljo (nekateri so imeli tudi svojo sobo), ter celo, ali so vsi istih staršev.
Včasih so bile takšne izkušnje tudi zabavne. Domen razlaga, kako je uslužbenec na meji na poti na morje očeta, ki je vozil poln kombi otrok vprašal: »Ali so vsi vaši?« Oče pa je resno in obenem hudomušno odgovoril: »Ne, zadaj je še en avto.«
Več so se morali dokazovati, a so bili bolj povezani
Kot pravi Marija, so se morali otroci prav zato, ker so bili iz velike družine, veliko bolj dokazovati, da so enakovredni in nič slabši od ostalih. Nasprotno, na različnih področjih so dosegali izjemne rezultate.
»Danes je manj te stigme, ker so morda videli, da smo, kljub temu da nas je deset, normalno živeli, smo šli večinoma študirat, se osamosvojili. Jaz sem popolnoma samostojna, neodvisna od svojih staršev. Nismo neki socialni primerki,« pravi Marija in izpostavlja, da je izjemno hvaležna za svoje brate in sestre.
Kot pravijo otroci iz velikih družin, je največji plus teh družin velika povezanost, ki jo imajo med seboj bratje in sestre. Vsi pravijo, da lahko vedno računajo na medsebojno pomoč in da so med seboj zelo povezani.
Vrednote, delovne, navade, skrbnost
»Prednost take družine je, da ti da neke vrednote, delovne navade, skrbnost … tudi borbenost v tem smislu, da ne obupaš takoj, ko pride neka ovira, ampak se znaš boriti, se postaviti na svoje noge, v življenju iti naprej,« pravi Marija Mezeg, ki dvomi, da bi kot edinka doštudirala v roku in imela delovne navade, kot jih danes ima.
Marta Habe iz družine z dvanajstimi otroki pa pravi, da je tekom odraščanja sicer opazila, da je njihova družina drugačna, da pa se ni srečevala s posebno stigmo. Kot pravi, je prav zaradi odraščanja v veliki družini danes veliko bolj odprta in zna začutiti sočloveka, od mlajših bratov in sester pa se še vedno veliko nauči. Življenje na kmetiji ji je dalo takšne in drugačne delovne navade. Vsi otroci so se začeli osamosvajati že ob odhodu v srednjo šolo.
Zgled vere
Danes kot aktivna pri delu z mladimi sama ugotavlja: »Kako je včasih težko dopovedati človeku, da je treba nekaj narediti! Da ni vse v telefonu, igrici, knjigah. Da primeš vejo in jo neseš ali pospraviš mizo za seboj, pomedeš po tleh. Z veseljem učim otroke pometat, ampak obenem pa se zgrozim, ko vidim, da 11-letnemu otroku mati še niso dali metle v roke …« Marta še ugotavlja, da so mladi danes pogosto preveč navezani na materialne dobrine.
Vsi, izredno hvaležni, da so jim starši privzgojili pomembne vrednote, poudarjajo, da se je pri njih doma delo spoštovalo, da pa je bila izjemno pomembna tudi vera, ki so jo s svojim zgledom in načinom življenja prinašali starši.
Zadnje objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Ključni dnevi za razdelitev deset tisoč računalnikov
19. 4. 2024 ob 10:45
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
Ekskluzivno za naročnike
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
1 komentar
oakhrast
Ja bilo bi prelepo, če bi vsi ti otroci iz teh velikih družin imeli tudi takšne ali pa vsaj približno takšne družine. Bog daj da bi bilo prelepo.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.