Kako naj nevladne organizacije znova postanejo (res) nevladne

Proti koncu 19. in v začetku 20. stoletja se je začel razcvet raznih dobrodelnih društev, kulturnih društev, planinskih in telovadnih društev, strelskih društev in društev, ki bi za njih danes rekli, da so v splošnem javnem interesu, kot so na primer prostovoljna gasilska društva. Vsako društvo je bilo hierarhično organizirano, s svojimi pravili, z znanim (predvsem prostovoljnim) financiranjem, članstvom in je temeljilo predvsem na prostovoljstvu. Danes bi vsa ta društva zmetali v en koš in bi se vsemu temu enostavno reklo nevladne organizacije.

Financirala so se predvsem z donacijami, prostovoljnimi prispevki, organizacijami raznih zabavnih prireditev in članarino. Ampak takrat so bila ta društva oziroma organizacije res nevladna, sploh glede načina financiranja so bila popolnoma neodvisna od države. In zato so bila nekatera bolj, druga manj finančno uspešna, kakor so jih pač prepoznavali v lokalnem okolju, saj so bila društva predvsem lokalno delujoča (seveda pa so se nekatera tudi povezovala z drugimi sorodnimi društvi na pokrajinskem ali državnem nivoju).


Posnetek komentarja dr. Štefana Šumaha je na voljo na koncu prispevka.




Ljudje so torej sami prepoznavali društva, ki so bila za njih koristna, zanimiva ali pa so jim bila preprosto všeč. In tem so namenili svoj denar in tudi svoj prosti čas. Odločanje o tem, komu bodo namenili svoj denar, je bilo skoraj plebiscitarno: temu nekaj, temu malo in temu nič.

Danes bi se temu lahko reklo tudi neposredna demokracija, saj je veljalo pravilo en človek, en glas, en prispevek ali donacija. In ta društva so temeljila predvsem na močnem množičnem prostovoljstvu. Nagrada, ki so jo prostovoljci prejeli, je bila pogosto samo hrana in pijača ter seveda njihovo zadovoljstvo z opravljenim delom.

Od nevladnih do vladnih organizacij ...


Kako pa je danes? Skoraj vsaka nevladna organizacija se prijavlja na javne razpise, zahtevajo dodatna sredstva od države, od lokalnih skupnosti … in vse bi rade imele zaposlene profesionalce, vendar ne profesionalce za zajamčeno plačo, pač pa dobro plačane profesionalce, po možnosti z akademskimi nazivi. Prostovoljci pa, pozabite … so, razen v res že renomiranih društvih s tradicijo, kot so npr. prostovoljni gasilci ali planinci in mogoče kakšna kulturnih ali športnih društvih, zgolj mizerne številke, ki omogočajo prises na državni denar.
Kjer pa je državni denar, se pogosto smisel nevladnih organizacij kot res nevladnih organizacij izgubi, vse razvodeni in le te vse bolj postajajo podaljški države in strank

Kjer pa je državni denar, se pogosto smisel nevladnih organizacij kot res nevladnih organizacij izgubi, vse razvodeni in le te vse bolj postajajo podaljški države in strank (ne nujno vladajočih), ki jim obljubljajo preživetje ter zajetne vsote denarja. Parcialni interesi interesnih skupin ali združenj prevladajo nad širšimi interesi. Denar pa, ki se zliva v te nevladne organizacije, ne služi več svojemu namenu, ampak pogosto le peščici posameznikov zaposlenih v teh organizacijah ali tem v vrhu teh organizacij, nekateri pa s tem denarjem celo financirajo svoje drage hobije.

... in nazaj ...


In kako narediti nevladne organizacije znova nevladne. Lahko bi preprosto rekli: »Dajmo jih na trg!« Najenostavnejša rešitev, ne pa tudi najbolj optimalna. Ali bodo prostovoljni gasilci začeli za gašenje računati? Ali bodo razna kulturna društva lahko preživela na trgu? Konec koncev, ali bo na trgu preživel nek Mirovni inštitut ali Alpeadria green?

Vrnitev h koreninam teh organizacij, torej, da bi nevladne organizacije znova postale res nevladne in bi ljudje neposredno odločali o porabi svojega denarja, pa zopet ni tako zapletena, da se ne bi dala izvesti. Rešitev je dokaj enostavna: v proračun neposredno iz naslova dohodnine nateče cca. dve milijardi evrov (natančneje, za leto 2018 dve milijardi in dvajset milijonov), nevladne organizacije pa prejmejo cca. 300 milijonov evrov (za leto 2018 je podatek 311 milijonov), kar znaša cca. 15 %.

Torej, sedaj lahko vsak prostovoljno donira katerikoli nevladni organizaciji, pa tudi političnim strankam 0,5 % od dohodnine. Prekinimo s tem in ukinimo možnost 0,5% donacije. Prav tako se naj neha financirati nevladne organizacije. Nič, nula, zero …! Uvede pa naj se 15 % obvezna donacija (iz dohodnine), vendar z možnostjo izbire s strani davkoplačevalcev, komu gre ta donacija. Vsak davkoplačevalec naj sam odloči, katerim organizacijam (doniral bi lahko do na primer petim različnim) bo doniral 15 % svoje dohodnine.

Tudi sama izvedba ne bi bila velik zalogaj. Ob letnem obračunu dohodnine bi od podjetja, v katerem si zaposlen, prejel tudi obrazec, kjer bi napisal svoje donacije, ga vrnil v podjetje in le to bi ga posredovalo na FURS. Ali pa bi vse skupaj lahko potekalo elektronsko, saj sedaj pa ja živimo v informacijski dobi.

Če bi jaz doniral, bi izgledalo tako nekako: 8 % bi šlo lokalnim gasilcem, 3 % enemu od lokalnih kulturnih društev in 2 % enemu od lokalnih športnih društev, po 1 % pa lokalnim borcem za pravice živali in stranki katere član sem. Pa sem zaključil. Verjetno bi vsaj na prvih dveh mestih velika večina postavila podobne prioritete (Ok, za drugo mesto bi se verjetno lokalni kulturniki borili z lokalnimi športnimi klubi).
S plebiscitarno noto takega odločanja bi se hitro pokazalo, katere organizacije ljudje prepoznavamo kot koristne, všečne, zanimive … skratka katere so vredne našega zaupanja in seveda našega denarja.

Zagotovo bi se v tem primeru, z neposredno demokracijo oziroma možnostjo samostojnega odločanja, sredstva razdelila precej drugače, kot se sedaj. Nekatere organizacije bi doživele pravi razcvet, druge pa bi, žalibog, le životarile ali popolnoma ugasnile. S plebiscitarno noto takega odločanja bi se hitro pokazalo, katere organizacije ljudje prepoznavamo (ali prepoznavajo) kot recimo koristne, všečne, zanimive … skratka katere so vredne njihovega zaupanja in seveda njihovega denarja. Pokazalo pa bi se tudi, katere organizacije niso nič od tega.

Naj odloča neposredna demokracija!


Vendar pa se bojim, kako bi to sprejeli levičarji. Verjetno znova kot napad na njihove privilegije! Kakšen napad, saj oni najbolj glasno zagovarjajo neposredno demokracijo. In ta predlog gre ravno v smer tega – en človek, en glas, torej res direktna, neposredna demokracija. Edino tako lahko ločimo zrnje od plevela.

No ja, nekateri bodo pač prisiljeni poiskati nove službe, sicer je res, da bodo precej slabše plačane od teh, ki so jih v svojih nevladnih organizacijah navajeni, ampak žalibog. Ljudje so odločili. Ljudje pa imajo vedno prav (tudi če se motijo, jih ne moreš zamenjati). Pač, naj gredo na trg in naj tam poskušajo prodajati svoje mirovniške ali revolucionarne ideje, svoje nepotrebne študije in raziskave, ki so same sebi namen (oziroma je njihov namen sesati državni denar), delati tako ali tako ne znajo.

Skoraj prepričan pa sem, da jih bo trg (glede na njihove »bogate izkušnje« in »veliko znanja«) postavil tja, kamor spadajo, torej na notranjo stran Mc Donaldsovega šanka.

Avtor gostujočega komentarja je dr. Štefan Šumah


Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

ženska, kritiziranje, žrtev
Mojstri kritizerstva
volitve, glasovanje, referendum, volitvena skrinjica
Povratna zanka