Kako je katoliški stranki uspelo prevladati med slovensko politiko

Fantovska Marijina družba v Višnji Gori okoli leta 1932. Vir: NSZ
POSLUŠAJ ČLANEK
Rezultat letošnjih državnozborskih volitev slovenski kristjan le stežka sprejme pomirjen. Enega izmed vzrokov za poraz strank, ki so (kolikor toliko) blizu katoliškim stališčem, mnogi vidijo v pomanjkanju organiziranja na pomladni strani.

Če zaupamo Ciceronu, ki je zgodovino med drugim poimenoval učiteljico življenja, potem pri razmišljanju, kako naprej, ne bi bilo neumno pogledati stoletje nazaj: v čas, ko je katoliška stranka (KNS/VLS/SLS) obvladovala slovenski politični prostor kot neizpodbitna gospodarica, vajena zmagovanja vsaj z relativno, če že ne absolutno večino.

Pri tem gotovo tvegamo debel anahronizem: časi so bili v primerjavi z današnjimi bistveno drugačni. A nekateri recepti za uspeh v demokratični ureditvi ostajajo enaki in rezultati katoliškega tabora niso nikdar padli z neba (čeprav je bilo posredi gotovo tudi kaj sv. Duha), ampak so zanje trdo delali – tudi stvari, ki jih danes od odgovornih voditeljev ne vidimo.

Ena takšnih, ki je bila med najzaslužnejšimi za uspeh, je gotovo prav organiziranje – spodbujanje živahnega društvenega življenja, ki ni smelo umanjkati v nobenem sloju družbe. Pa se jim je to res zdelo tako pomembno?

Faktor organiziranja – preveč preziran


Kot je v Rimskem katoliku poročal veliki škof, zaslužni za »delitev duhov« v slovenski družbeno-politični krajini, Anton Mahnič, se je med katoličani ta faktor navadno preveč preziral ali vsaj prenizko cenil (kot se morda tudi danes) – a »nagon po druženju je človeku tako prirojen, da čuti neko potrebo drugemu se približati ter se z njim zediniti v dosego kakega smotra«, je nadaljeval goreči škof in utemeljil nujnost organiziranja: »Družljivost človeške narave je mogočen, važen faktor, s katerim mora vsak računati, kdor hoče javni ali privatni blagor človeštva pospeševati. [...] Zatorej morajo voditelji ljudstva potem, kakor časi in razmere svetujejo, zanašati v javnost višje, občekoristne smotre ter zanje v občinstvu obujati zanimanje, da se tako zarodi podjetna želja po društvih v dosego takih smotrov [...]«

Katoličani so se s pomočjo odločnih papežev (npr. Leona XIII.) v tistem času vse bolj začenjali zavedati, da morajo biti katoličani »ne le doma, ne le v cerkvi, ampak tudi v politiki, v šoli, v slovstvu: povsod in vselej« (kot je to zopet lepo ubesedil Mahnič). Očitno in poudarjanja potrebno je to postalo predvsem zato, ker je moč Cerkve v družbi tedaj hitro upadala, hkrati pa so bile na pohodu njej sovražne ideologije – liberalizem, pa kasneje socializem in komunizem, fašizem in nacizem.

Preporod je moral priti od spodaj navzgor in ni šlo drugače – verniki so morali spoznati, da je »politika ono polje, na katerem se (odslej) odločuje boj med resnico in lažjo, boj med božjim in satanovim kraljestvom«, in da je boljša, krščanska bodočnost »odvisna le od prave uporabe konstitucionalnih svoboščin«, torej od politične aktivacije. In to ne aktivacije, ki bi skušala spojiti Cerkev in državo, ampak aktivacije, ki se trudi zagotoviti, da država Cerkve ne bo omejevala pri njeni vzvišeni nalogi.

Sicer pa je »smoter« društev katoliški tabor večinoma videl v izobraževanju: »Koder bo ljudstvo poučeno, tam ne bo treba nobene agitacije; pravo mišljenje in prava volitev bo vzrastla sama po sebi,« je razložil v uvodniku dnevnik Slovenec leta 1894.

Slovenija, prepredena s katoliškimi organizacijami


Šušteršič, Krek in mnogi drugi so se tako zagnano podali na teren in na prelomu stoletja je bila »vsa Slovenija že kar prepredena s katoliškimi organizacijami« (Šušteršičeve besede). Med njimi so bile neštete Marijine družbe, katoliška izobraževalna in politična društva, župnijske knjižnice, treznostne družbe, čitalnice, pozabiti ne smemo na šolsko organizacijo Družbo sv. Cirila in Metoda ter škofovo gimnazijo, pa Mohorjevo družbo, ki je že od leta 1851 širokim slojem slovenskega naroda tiskala čtivo.

Izjemnega pomena je bilo tudi delo, ki ga je predvsem Janez Evangelist Krek skupaj z mlajšimi, socialno usmerjenimi somišljeniki (za razliko od starejše, konservativnejše struje), opravljal med delavci in kmeti z ustanavljanjem zadrug, posojilnic, konsumnih društev … Katoliški tabor se je trudil prepoznati težave preprostega človeka in ga ni prepustil na milost in nemilost liberalcev, ki so bili skoncentrirani v mestih, ampak mu je na mnoge načine pomagal izkopati se iz bede, v katero so ga pahnile družbene spremembe.

Katoliški shodi


Vrenje v katoliškem taboru je bilo na prelomu stoletja kronano z več katoliškimi shodi, velikimi javnimi zborovanji, katerih namen je bil »vzbuditi v ljudstvu katoliško zavest, dati mu verskega poguma, organizirati sile, začrtati delu program«. Kakor pa je liberalizem iz javnega življenja segal v zasebno – so razmišljali –, tako mora seči katoliška ideja iz zasebnega življenja v javno in nato zopet nazaj v širše kroge zasebnega.

Zato so se shodi bavili tudi z »navidez posvetnimi« rečmi – določali so nadaljnje programske usmeritve dela na področju šolstva, znanosti, umetnosti, tiska, sociale, gospodarstva … in bili pri tem uspešni. Glede organizacije je denimo Krek na II. slovenskem katoliškem shodu dejal, da se »'vsled klica po združevanju' na Slovenskem 'mnogo več moli', da je postal 'duh vzajemnosti krepak in silen' in da se vrača 'veselje do dela, do napredka in pogum v trpljenju'« (citirano po Ušeničniku).

Slovensko-hrvaški katoliški shod v Ljubljani 1913


 

Način razmišljanja katoliške stranke dobro ponazori tudi primer, ki ga opisuje zgodovinar Gašparič: ko leta 1920 SLS proti pričakovanjem ni zmagala z absolutno, ampak le z relativno večino, so strankini prvaki razmišljali, da organizacija morda le ni bila tako dovršena, »zato so takoj po volitvah sklenili, da še nekoliko dodelajo organizacijo tajništev [...], a se nato v glavnem posvetijo 'organizatoričnemu delu na globoko'. V svojo mrežo so vnesli več dinamike in začeli mesec za mesecem prirejati shode, sestanke, manifestacije ipd., za svoje pristaše so celo organizirali politično šolo.« 3 leta kasneje na volitvah večji uspeh ni izostal.

Dva tabora


Da bi dobili vsaj kanček bolj celostno sliko takratne politične krajine, pred koncem omenimo še nekaj reči. Po zaslugi ostrega nastopa Mahniča, ljubljanskega škofa Jakoba Missie in drugih okoliščin, ki so privedle do t. i. delitve duhov, se je jasno izkazalo, kdo podpira kaj:

liberalci so za vrednote francoske revolucije, svobodnejše gospodarstvo, zmanjšanje vloge Cerkve, večji pomen znanosti in radikalno za »narodno stvar«, narod so torej – vsaj načelno – postavljali na najpomembnejše mesto (čeprav so hkrati v parlamentu za ohranitev oblasti paktirali z Nemci!).

Katoliški tabor je medtem opozarjal, da prvo mesto vendarle ne pritiče narodu, ampak Bogu (liberalci so jih zato označevali praktično za izdajalce), hkrati pa se je zavzel za dobrobit preprostega človeka, delavca in kmeta – liberalizem je človeka osvobodil izpod jarma fevdalca, namesto tega pa mu postavil še mnogo hujšega gospodarja, kapitalista, so opozarjali. Na videz podobno kot nova struja, ki je v tistem času postajala vse močnejša alternativa starejšima tabora: socializem. Le nekaj let kasneje je ta od liberalizma prevzel vlogo največjega sovražnika Kristusove Cerkve.

V tisti čas se bomo med drugim vrnili v naslednjem članku, ki bo na Domovini objavljen v kratkem in v katerem si bomo ogledali pristop Katoliške cerkve do organizacije društvenega življenja na nekaj konkretnih primerih: od Orlov do Tomčevih mladcev in Ehrlichovih stražarjev …
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike