Kako do zdravnika? Ne tako.

Federico V. Potočnik
Vir zajema slike: arhiv MMC RTV Slo


Odkar pomnim, je naše zdravstvo v težavah. Vsakič znova smo bili na robu prepada, pa vendar smo v zadnjem času naredili velik korak naprej; prepada ne gledamo več od roba, temveč praskamo po njegovih stenah, medtem ko se po nekem zdravstvenem toboganu pospešeno bližamo dnu.

V nekem trenutku tega padca se moramo strinjati, da ne gre več naprej. Črno-bele točke preloma ni, ker veliki sistemi propadajo počasi. Vsakič znova smo se na novo – slabšo – realnost navadili kot tista pregovorna žaba, ki se kuha počasi. Po malem so zdravniki odhajali iz sistema med koncesionarje, med "čiste" zasebnike, celo ven iz medicine. En odhod pokriješ, dva tudi, tretjega že težje. Ko ti v celem zdravstvenem domu ostane le administrativno osebje in 130.000 ljudi brez osebnega zdravnika, je rahlo pozno za ukrepanje.
Ta "ne gre več naprej" pa zahteva poglobljen in temeljit premislek o prenovi slovenskega zdravstva.
Ko ti v celem zdravstvenem domu ostane le administrativno osebje in 130.000 ljudi brez osebnega zdravnika, je rahlo pozno za ukrepanje.

Na novo osmisliti sistem


Vse, kar vemo o zdravstvu, izhaja iz poznanega miselnega koncepta zdravstva, ki ga imamo pred očmi. Ideje in predlogi so ponavadi majhne izboljšave, ker ne premoremo pravega vizionarstva. Kot da bi gledali vilo, potrebno prenove, in mi zgolj načrtujemo novo barvo fasade, ker se na inštalacije ne spoznamo, kaj šele, da bi se lotili nadomestne gradnje.

Težko se pogovarjamo o več zavarovalnicah, če smo celo življenje poznali le monopol ZZZS. Že preprost koncept, da lahko bolnišnice tekmujejo med seboj, je mnogim tuj.
Razlog je v tem, da je naš zdravstveni sistem ostanek prejšnje države, ki je svojo nedemokratičnost prenesla tudi v zdravstvo, kar smo po osvoboditvi od Jugoslavije nekako obdržali. Pozna se predvsem v vsiljevanju državne rešitve s posledičnim pomanjkanjem svobode in izbire: Pacient lahko izbere osebnega zdravnika, pediatra, ginekologa in zobozdravnika, drugega pa že ne. V bolnišnici nima izbire, kdo ga bo zdravil, kot da bi bili vsi enaki, čeprav nismo. Kot da je vseeno, če greš v eno ali drugo bolnišnico, čeprav smo različni.

Ta občutek enakosti je bil ustvarjen kot izgovor za zmanjševanje izbir – čemu bi izbirali, če med izbirami ni razlike? Npr. podatkov o zapletih ne objavljamo, ker se bojimo, da bi se pokazalo, da nekdo dela boljše kot nekdo drug. Se spomnite lestvice uspešnosti gimnazij? Kaj je hujšega v egalitarni družbi, kot da je nekdo boljši od drugega?

Posledice te paradigme vidimo danes. Površinsko se da marsikaj sklepati, saj so bili takrat menda vsi srečni, ampak razvrednotenje tega in drugih poklicev se je začelo s takratno centralizacijo, s takratnim prenosom odločanja na višje nivoje, ki so bili pod popolno kontrolo oblasti.

Kar gledamo sedaj, so stvarne in psihološke posledice 70 let prevlade državnih odločitev nad posamezniki. Zato rešitve ne morejo priti iz istega kotla, kjer so pripravljali prejšnje rešitve, ki so nas pripeljale v sedanje stanje, ampak morajo odločno presekati s starimi, škodljivimi praksami, ki nimajo mesta v 21. stoletju.
Ta občutek enakosti je bil ustvarjen kot izgovor za zmanjševanje izbir – čemu bi izbirali, če med izbirami ni razlike?

Prvi razmislek je vloga ZZZS


Ali želimo imeti le eno zavarovalnico, ki bo odločala o vsem? Torej eno zavarovalnico, ki bo določala, koliko bo za storitev plačala, ne da bi izvajalec imel kaj besede pri tem? Ali pa si želimo več zavarovalnic, ki bodo tekmovale med seboj, kdo za vas boljše poskrbi, zato da dobi več strank?

Če razložim na primeru: Če se zaletim z avtom, grem naslednji dan k mehaniku, da mi popravi avto. Če mi bo mehanik rekel, naj pridem čez šest mesecev na popravilo za avto, bom rekel: “Ne, hvala,” in šel k drugemu mehaniku. Zakaj potem čakamo dve leti na magnetno resonanco kolena? Ali cenimo svoje zdravje manj kot avtomobile? V Zahodni Evropi to gladko deluje, pri nas pa bi to odrezalo precej dobaviteljskih “biznisov”.

Drugi razmislek je v upravljanju zdravstvenih zavodov


Bolnišnice so centralno vodene z ministrstva, s čimer onemogočajo konkurenco med zdravstvenimi ustanovami. Ta togost omejuje avtonomijo zdravstvenih zavodov, da bi sami odločali o kadrovski politiki, plačah in investicijah. Čakanje na navodila ministrstva ne more prinesti napredka.

Ena rešitev je decentralizacija upravljanja zdravstvenih ustanov: v 21. stoletju mora odločanje biti bližje ljudem, zato naj vsak zavod upravlja s svojim denarjem, samostojno sklepa pogodbe z zavarovalnicami in naj konkurira z drugimi zdravstvenimi ustanovami, kdo bo bolj kvalitetno poskrbel za paciente.

Če imamo vsi enako plačo, s tem sporočamo, da ne cenimo raznolikosti našega dela ali pridnosti, s katero opravljamo neko delo



Tretji razmislek je o plačah


V Sloveniji imamo najmanjše plačne razlike na svetu. Gini koeficient je pri nas, ob Slovaški, dobesedno najnižji na svetu, pa čeprav se nekateri neutrudno borijo za še manjšo neenakost. Posledica tega je rušenje meritokracije. Denar smo namreč izumili kot sredstvo, s katerim določamo vrednost nečemu. Več, kot nam je vredno, več smo pripravljeni plačati.

Zato je plača v osnovi dogovor med delodajalcem in delojemalcem glede na dodano vrednost, ki jo delavec prinaša organizaciji. Če imamo vsi enako plačo, s tem sporočamo, da ne cenimo raznolikosti našega dela ali pridnosti, s katero opravljamo neko delo. V Sloveniji imamo podedovan problem, da ne spodbujamo pridnosti, ampak z ukrepi, kot sta relativno visoka minimalna plača in obupno visoki davki, sporočamo ljudem, da se lahko trudijo ali ne, ker nam je vseeno.

Ko zdravnik začne kariero pri skoraj minimalni plači, mu s tem sporočamo, da njegovega truda pri študiju in delu država preprosto ne ceni. Ko mu plačo določajo sestanki raznoraznih sindikatov in vlade, mu sporočamo, da njegovo mnenje pri tem ne šteje. In ko mu ministrica Ajanović Hovnik reče, naj misli na paciente, in ne na denar, ko mu ponuja žaljivih nekaj odstotkov k plači, mu s podnapisi sporoča, da ga ne spoštuje.

Očitki so radi tudi nasprotni – o visokih plačah. Pri tej manjšini najvišjih plač gre običajno za naše najboljše strokovnjake, vodje klinik in oddelkov, ki poleg tega ogromno delajo, po 250 in celo 300 ur mesečno. Velikokrat zato, ker drugih ljudi ni in morajo sami prevzeti velika bremena. Ampak nalijmo si čistega vina: kdo naj največ zasluži, če ne ti ljudje, vrhunsko usposobljeni strokovnjaki? Pri Golobu se nihče ni zgražal, ko je dobival milijone na leto, ampak ko je infarkt, gre vsak na urgenco, ne v Gen-I.

Četrti razmislek je neločljiv od tretjega.


Imamo srečo, da imamo v Sloveniji neverjetno predane zdravnike in drugo zdravstveno osebje. Pa vendar nas je ta predanost pripeljala v past. V zadnjih mesecih so Mladi zdravniki objavljali resnične zgodbe, kjer so ozaveščali javnost o nemogočih pogojih dela, o nizkih plačah in o izgorelosti, ki nas je doletela skoraj vse. Te zgodbe so bile žalostne, mnoge na robu obupa. S tem smo ponižno pokazali ljudem, kje smo. Past pa je bila zato, ker so mnogi ugrabili moment, ko so v naših sklonjenih glavah prepoznali stopničko, na katero lahko stopijo in se počutijo pomembne. Biti zdravnik ima svoje prigarano spoštovanje, zato je zrasti čez glavo nekomu spoštovanemu ustvarilo iluzijo pomembnosti tudi njim. Rezultat je zaničevalen odnos do zdravstvenega osebja, ne samo na socialnih omrežjih, ampak ponekod tudi v ambulantah in celo na vladi.

Še danes me zdrzne, ko pomislim na grožnje, ki jih je od ministra Bešič Loredana moral poslušati dr. Zemljič. Se sploh zavedamo, da smo v mejno mafijskem odnosu, ki ga ima oblast do vseh, ki ne sledijo slepo? Kakšna čustva, lepo vas prosim! Gre za nesprejemljiv obračun z grožnjami, zaradi katerega bi morala nič manj kot odstopiti tako minister Bešič Loredan kot premier Robert Golob. Ja, odstop – s čustvi ali brez.

V trenutku, ko pustimo, da gre nekaznovano mimo, jim s tem sporočamo, da to lahko naprej počnejo. Dostojanstvo vsakega posameznika in vsakega poklica ne bo prišlo od zunaj, nihče vam ga ne mora dati, ampak je plod našega odnosa z nami samimi in s svetom okrog nas.

Mnogim ta kaos ustreza, ker v njem dobro služijo, ampak to ne pomaga ne vam in ne vašim bližnjim, ko potrebujejo zdravstveno oskrbo. Posledice razpada zdravstvenega sistema so lahko usodne, zato ga moramo začeti reševati včeraj. Tu je bilo izpostavljenih le nekaj točk, ampak dela imamo še veliko. Prišli smo namreč do točke, ko barvanje fasad ne pomaga več.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

zdravstvo, zdravniki
Nihanje nad prepadom
  • 08. 11. 2024
nujna medicinska pomoč, urgenca, zdravstvo
Primanjkuje 300 urgentnih zdravnikov: »Tak tempo dela je težko zdržati celo kariero«
  • 02. 12. 2024
Polona Gams Brulc
dr. Polona Gams Brulc: V Sloveniji je propaganda proti zdravnikom ter drugim intelektualcem
  • 03. 10. 2024