Kako brezskrbne počitnice si lahko privošči KUL četverček

Po odhodu poslancev na parlamentarne počitnice smo včeraj pogledali, s kakšno bilanco na dopust odhajajo stranke vladne koalicije in kaj jih čaka jeseni.

Tokrat se osredotočamo na opozicijski KUL četverček in analiziramo, kdo od njih si brezskrbne počitnice sploh lahko privošči in za koga bodo morebiti v politični vlogi tudi zadnje. 

Lista Marjana Šarca

"Predčasne volitve, predčasne volitve, predčasne volitve," je vse, kar v zadnjih tednih še slišimo od politikov LMŠ. In to upravičeno; politična eksistenca stranke z Marjanom Šarcem v imenu je namreč (kako presenetljivo ;) ogrožena. LMŠ kot tipična "instant" stranka za ene volitve, kot so na Slovenskem zadnje desetletje v modi, nima programa ali druge vsebine, nima strukture, organizacije ali česarkoli drugega oprijemljivega, kar bi presegalo medijsko napihnjene populistične dovtipe njenega predsednika.

Edina možnost preživetja za Šarčevo listo je, da volitve prehitijo alternative, ki se po preverjenem receptu levo od sredine spet vzpostavljajo. Njihov zaton, ki se je javnomnenjsko začel z Šarčevim odstopom z mesta premierja, zelo nazorno kaže spodnji graf.

Zdi se, da se je konstantna erozija podpore LMŠ-ju vendarle ustavila, oziroma ustalila okoli 13 odstotkov opredeljenih anketirancev. Vendar je ta številka izredno varljiva, saj bi pojav zgolj ene nove stranke, ki bi dobila blagoslov stricev in posledično pripadajočo medijsko podporo, Šarčeve odpihnil s političnega prizorišča; njena volilna baza je pač fluidna in se seli od projekta do projekta; povedano drugače - obnaša se po sodobni potrošniški logiki - po uporabi zavrzi.

 Socialni demokrati

Nekaj je jasno in vidno z vesolja; Socialni demokrati so po odstopu in zatonu Šarčevih zamudili priložnost generacije. Najprej so pravilno zaznali svoj trenutek ter z zamenjavo vodstva skušali zapolniti politično praznino, ki se je pojavila na levem polu. Sporočilo samozavestno napovedanih premierskih ambicij so v naslednjem trenutku podrli z lastnim repom, ko so za mandatarja podprli od zunaj vsiljenega političnega outsiderja, Jožeta P. Damijana.

Slednje je sicer prineslo sporočilo, da še premorejo refleks poslušnosti do stricev iz ozadja (ta pojem so v politično ospredje lansirali sami), a hkrati tudi, da nimajo poguma za samosvoj upor. Poslušnost in bojazljivost pa sta lastnosti, ki si jih volivci pri voditeljih države, vsaj tiste svoje, ne želijo.

Povrh vsega tudi izven poznavalskih krogov postaja vse bolj očitno, da so Socialni demokrati stavili na napačnega konja, oziroma pravilneje rečeno, na napačno kobilo.

Morda je bila kriva varljiva bruseljska distanca in posledično do njenih sposobnosti nerealna pričakovanja, a Tanja Fajon je v vseh pogledih politično razočaranje leta. Stranko je preokrenila ravno v nasprotno smer od poti uspeha, ki jo je nekoč, v podobni situaciji, tako jasno začrtal Borut Pahor in jo še danes poznamo pod imenom "tretja pot". Namesto tega je SD postala sledilka in podizvajalka politik, ki jih diktira stranka Levica, kar je pomenilo nujno radikalizacijo in s tem odmik od zmerne politične sredine.

Tanja Fajon v domačo politiko ni prinesla nobene nove vizije ali kakršnekoli druge vsebine, temveč zgolj neprestano "zaskrbljenost", "zgražanje", "opozarjanje" nad početjem Janeza Janše ter tožarjenje in črnenje njegove vlade v tujini. Pranje domačega umazanega perila pred tujci na škodo lastne države je še eno početje, ki ga Slovenci večinsko ne podpirajo, kaj šele nagrajujejo.



Javnomnenjsko sicer Socialni demokrati pod Tanjo Fajon ne stojijo tako slabo, a samo, če na graf pogledamo izven širšega konteksta. Sicer so se, z rahlo prednostjo, umestili kot prvi zasledovalci Janševe SDS, ampak trenutni politični vakum na levem polu, kjer ni nikakršnih močnih, karizmatičnih in sposobnih konkurentov, bi moral resno stranko dvigniti vsaj do 30 odstotkov opredeljenih.

Tanja Fajon očitno tega ni sposobna, in zato bomo seveda na levem polu dobili stranko ali dve, ki bosta slednje poskusili storiti mimo nje. Prav zato se tudi Socialnim demokratom na predčasne volitve še kako mudi.

Levica

Če kdo na levem polu ve, kaj dela in kaj bi rad dosegel ter ima slednje ubesedeno tudi v nečem, kar lahko poimenujemo "program", je to Levica. Najprej nameravajo vreči Janšo, takoj nato pa Slovenijo vrniti v socializem, seveda nekoliko prenovljen in spoliran z navlako ideologije kulturnega marksizma in ostalih družbenih pritiklin, ki jih svetu vsiljuje tako imenovana nova levica. Spotoma želijo iz korita poskrbeti še za svojo vojsko aktivistov in nevladnih organizacij ter medijev, ki svirajo na iste note.

Njihov problem pri prvem cilju - torej uvedbi socializma - je, da, četudi pridejo na oblast, je v globalnem kapitalističnem svetu to enako evtanaziji lastne države. Morda sami z evtanazijo kogarkoli nimajo problema, ima pa ga 90 % slovenskih volilnih upravičencev; zato njihov primarni politični cilj in smoter ostaja utopičen.

Nedvomno pa bodo, če, oziroma ko pridejo na vlado, uresničili sekundarne cilje ter poskrbeli za svojo volilno bazo. Ter izsilili zvišanje davka ali dveh, da bo denarja dovolj za vse sestradane, od Poncija do Jenulla.

Kot je razvidno z grafa, povprečna javnomnenjska podpora Levici valovi z rahlim trendom navzgor, pri čemer valove povzroča pretakanje volivcev od Socialnih demokratov in nazaj, medtem ko neopredeljenih za svojo stvar ne pridobivajo.

Stranka Alenke Bratušek

Še ena stranka, poimenovanje katere asociira na kult osebnosti, ki pa mu, za kaj več od političnega životarjenja, drastično primanjkuje potence. Pri čemer je Alenki Bratušek potrebno priznati, da če bi bila strankina potenca odvisna samo od tipov kot je Marko Bandelli, bi že zdavnaj izginila s slovenskega političnega prizorišča.

Bratuškova je, odkar so jo odpisali, pokazala zavidljiv občutek za politično preživetje ter hitro učljivost vrlin politične obrti, kar SAB ohranja med živimi. Tudi zaradi tega je minulo obdobje nakazala kanček manj radikalnosti pri rušenju česarkoli, kar počne desnosredinska vlada. S poudarkom na "kanček", saj si večjih odstopanj od pričakovanj političnega in medijskega interesnega zaledja levice tudi v SAB niso mogli privoščiti.

Vseeno anketna povprečja kažejo, da so Bratuškovi na pravi poti, da na političnem prizorišču obstanejo. Ampak tako kot še nekatere druge jih upravičeno lahko skrbijo napovedi o cvetoberu novih strank, ki bodo lansirane tudi pred naslednjimi volitvami. Za politično preživetje SAB je namreč pomemben prav vsak odstotek volivcev, za katere ostanejo prva volilna izbira, saj se skupna podpora giblje ravno na meji parlamentarnega praga.

Že zaradi tega bodo morali prihajajočo jesen in sledečo pomlad pokazati nekaj originalnih političnih pristopov z nekaj več zmernosti kot so je zmožni politični konkurenti in ki bodo presegali zgolj zguljeno antiJanša politiko. Če bo Alenka Bratušek tega sposobna, je zelo verjetno, da jo bomo na slovenski politični sceni gledali še dolgo.