Česa vsega jim o dobrobiti Zakona o dolgotrajni oskrbi "njihovi" niso povedali

Kar pomnim, so bili ljudje veseli, če jim je življenje namenilo kakšno izboljšavo. Pa ni bilo pomembno, se je to zgodilo na osebni ali na ''državni'' ravni. Nekoč so se, ko so po repi in zelju dobili na mizo drobnjakove štruklje ali celo čokolado, zahvalili Bogu za ta dar.

Danes bi bilo verjetno drugače. Sitnarili bi, zakaj čokolada, zakaj ne raje kremna rezina.

O starejših se danes veliko govori. Včasih se jim (nam) celo zdi, da se na nas gleda kot na nebodijihtreba. Na nepotreben strošek.

Redki so, v katerih ne bi tičal strah, kaj bo z njimi, ko ostarijo. Ko postanejo obnemogli.

''Kdo bo skrbel za nas? Nas negoval? Bomo imeli denar za plačilo stroškov?''

Vprašanja, na katera je težko odgovoriti.

Nekoč sem se pogovarjala z dolgoletno medicinsko sestro, ki je domala vse življenje delala v domu za starejše. Na prelomu tisočletja sva pogosto modrovali o tem, kakšna usoda čaka starostnike v prihodnosti. Svoje mnenje je gradila na izkušnjah, trdila je, da ta ne bo svetla.

»Starostnikov bo vedno več, družin, ki zanje ne bodo mogle skrbeti, pa prav tako,« je menila. Bala se je tudi, kje bodo domovi za starejše dobili kader za nego. Bila je prepričana, da ga bodo iskali z lučjo ob belem dnevu, pa še ga ne bodo našli.

»Moja prijateljica, ki vodi dom za starejše v Torontu, ima zaposlene ženske iz Kolumbije. Kako bo pa pri nas?«

Njene napovedi, ki so se mi takrat zdele zelo črnoglede, se počasi uresničujejo …

Redki so starejši, ki bi želeli biti v breme. Trudijo se, da skrbijo zase z zadnjimi grami moči, dokler le lahko.

Redki so starejši, ki bi želeli biti v breme. Trudijo se, da skrbijo zase z zadnjimi grami moči, dokler le lahko. Pri nas, v Žireh, je služba, imenovana pomoč na domu, zelo dobro razvita. Obroke hrane starostnikom prinašajo iz osnovnošolske kuhinje.

Ponekod v okolici so zaživele tudi stanovanjske skupnosti, v katerih starostniki ob pomoči vodij skrbijo drug za drugega.

Na toplem, siti, čisti, zadovoljni

Ko sem zbirala zgodbe za zbornik Tako živimo Centra slepih, slabovidnih in starejših Škofja Loka, sem se pogovarjala s številnimi starostniki, ki so bili z oskrbo v njem zelo zadovoljni. Spominjam se starejše ženice, rojena je bila kmalu po prvi svetovni vojni. V življenju je bila večkrat lačna kot sita. V trenutkih, ko sva bili sami v sobi, je odprla omaro in mi pokazala vreče, v katerih je hranila posušene skorje kruha.

''Zakaj vam bodo?'' sem jo vprašala. Nejeverno me je pogledala, začudena, ker ne vem. Potem pa mi je le odgovorila: ''Zato, ker človek nikoli ne ve, kaj še lahko pride.'' Ne vem, če sem bila še kdaj tako ganjena kot takrat. Njena hvaležnost, da je na toplem, da ni lačna, da se prebuja v čistih rjuhah, pa me je spremljala še dolgo.

Tako, kot se življenje spreminja za mlajše generacije, se, hočemo ali ne, tudi za najstarejše. Bo tistih, ki si bodo lahko privoščili nastanitev v domovih ali celo v varovanih stanovanjih, vedno več ali manj? Kako poskrbeti za vse, da se ne bo nihče čutil prikrajšanega?

Spregledane dobrobiti Zakona o dolgotrajni oskrbi

Po 20 letih čakanja smo končno dočakali, da so poslanci v parlamentu sprejeli tudi Zakon o dolgotrajni oskrbi, v katerem so ukrepi, namenjeni tistim, ki so odvisni od pomoči drugih. Zakon bo, med drugim, omogočal, da starejši v domačem okolju po odpustu iz bolnišnice ne bodo več prepuščeni sami sebi. Prav tako bo poskrbljeno za tiste, ki nimajo nikogar, ki bi jih peljal v zdravstveni dom ali jim omogočil potrebno oskrbo.

Ena od hvalevrednih prednosti novega zakona je ta, da bo z ustrezno pomočjo na domu razbremenjena tudi družina, ki je do nedavnega, kakor je vedela in znala, sama skrbela za starostnika.

Namesto da bi se razveselili, da se je po dveh desetletjih nekaj vendarle premaknilo, raje godrnjamo, sitnarimo, šimfamo in mečemo puško v koruzo prej, preden zakon v praksi zaživi.

Nekako je bilo pričakovati, da bi se ob sprejetju tega zakona vsem zainteresiranim globoko oddahnilo. Pa ni bilo tako. Še huje: mediji so zagnali vik in krik, opozicija pa že od sprejetja naprej razglaša, da je zakon slab, da je šlo koaliciji zgolj zato, da naredi kljukico, da si pri volivcih pridobi nekaj dodatnih točk. Žal so bili nezadovoljni tudi pri Srebrni niti, češ da ta zakon po njihovem ne rešuje temeljnega problema, ki se vleče že 20 let – sistemskega stabilnega financiranja dolgotrajne oskrbe.

Vprašanje se postavlja samo po sebi: zakaj niso sami poskrbeli za boljšega? Časa so imeli dovolj!

Koliko ta novo sprejeti zakon poznajo tudi upokojenci, je vprašanje, na katerega sem v teh dneh želela dobiti odgovor. Na Facebooku je denimo kar nekaj upokojenskih strani, a niti na eni nisem zasledila, da bi odprli debato na njegov račun.

Večini mojih vrstnikov se ne ''sanja'', kaj bi ta zakon sploh lahko pomenil, je pa bilo zanimivo, da so nekateri, ki imajo sebe za levičarje, trdili, da je slab, drugi, ki se opredeljujejo za desničarje, pa ravno nasprotno.

Ko sem omenila, da bo po novem družinskemu članu, ki skrbi za starostnika, omogočeno, da si bo pridobil za nego tudi uradni status, so me začudeno pogledali. ''Tega nam pa ''naši'' niso povedali!'' so se razjezili.

Res smo postali družba norcev. Namesto da bi se razveselili, da se je po dveh desetletjih nekaj vendarle premaknilo, raje godrnjamo, sitnarimo, šimfamo in mečemo puško v koruzo prej, preden zakon v praksi zaživi. A bomo kdaj dočakali trenutek, ko bo politika stopila skupaj in tudi v resnici začela delati za ljudi in ne le za lastne interese?

Lepo in zaželeno bi tudi bilo, da bi se starejši in tudi mlajši o vsebini tega zakona začeli pogovarjati.

In ne, da se – odvisno, kam piha njihov veter – na slepo opredeljujejo o njem.