Kaj sploh Koran pravi o džihadu in zakaj se v imenu tega ljudje razstreljujejo ter zabijajo v stolpnice

Džihad je v povezavi z islamom v zadnjem času ena najbolj uporabljanih koranskih izrazov. Običajno se ga uporablja v smislu »svete vojne« proti nevernikom ali nemuslimanom, vojne za islam, njeno širjenje in obrambo.

A zapisi v Koranu še zdaleč niso tako eksplicitni, da naj bi pri džihadu nujno šlo za nasilno obliko boja za vero. Prej nasprotno ...

"Prizadevanje za Božjo stvar"

Posebno pogosto o njem poslušamo v zadnjem času, ko se na džihad sklicujejo islamski fundamentalisti pri svojih terorističnih napadih ali ko poskušamo od zunaj pojasniti delovanje različnih nasilnih islamskih skupin.

Prvoten pomen besede džihad pomeni »prizadevanje«, »prizadevati si za Božjo stvar«, kar pa se glede na možnost različnih interpretacij lahko razume tudi kot »bojevati se«. To prizadevanje, oziroma bojevanje pa ne vključuje nujno uporabe (oborožene) sile, čeprav je tudi ne izključuje.



Za vojni spopad Koran uporablja besedo qital in ne džihad, kljub temu pa je nujno odgovoriti na vprašanje kdaj in kako muslimani sežejo po orožju. V starejših stihih iz Meke se je beseda džihad uporabljala za mirno, nenasilno prizadevanje za Božjo stvar s prepričevanjem in zgledom. V medinskih stihih pa je opisan tudi boj pri obrambi vere, vernikov in za širjenje islama.

Lahko bi dejali, da Koran daje prednost nenasilnemu prizadevanju za širjenje vere, v primeru ogroženosti vere ali napada na vernike pa nedvoumno spodbuja oborožen boj. Zanj obljublja celo Božjo pomoč in nagrado po smrti. Toda tudi v teh primerih spodbuja k miru (»če sovražnik odneha, odnehajte«, »ne prestopajte meje, ne napadajte prvi …«). V nasprotju s Staro zavezo Svetega pisma, Koran za vojno nikoli ne uporabi pridevnika »sveta«.

Džihad izgovor za vojno?

Vojne v zgodovini in sodobnosti sicer kažejo, da je moč to miroljubno noto Korana kaj hitro zlorabiti za opravičevanje napadalnih, osvajalskih vojn (preventivni napad kot najboljša obramba ipd).

Zapoved, da verniki, muslimani, ne smejo ubijati vernikov, se je v spopadih med muslimani zlorabljala tako, da so nasprotnika v naprej razglasili za nevernika. Napadi pa so se in se še dogajajo tudi v imenu širjenja vere. Posameznik je sicer povabljen, da islam mirno sprejeme ali v zameno plača davek, a je, če to zavrne, lahko razumljen tudi kot nasprotnik vere - odvisno od skrajnosti "misijonarja".

Podobni boji oz. zlorabe v imenu »osvobajanja« (za demokracijo in širjenje svobode) potekajo še danes. Na isti osnovi pa bi lahko danes trdili, da vojne za pridružitev islamu danes niso več potrebne, saj verniki lahko sami izberejo veroizpoved.

Koran torej ne izključuje ali prepoveduje vojne, ampak jo skuša omejiti. Izhodiščno načelo Korana je »zob za zob« (»O, vi, ki verujete, povračilo vam je predpisano za umorjenega, svobodnega za svobodnega, sužnja za sužnja …«, »Zlo dejanje naj se povrne z enakim«), a s tem še ni konec, saj se verz nadaljuje: »Kdor pa odpusti in se je pripravljen spraviti – Bog ga bo nagradil.« »Odvrni zlo dejanje z dobrim ali boljšim«.