Kaj pa če ni res: smo pravilno obveščeni o resničnem dogajanju v Iraku in Siriji?

V času ko iraška vojska, ob pomoči zračne podpore koalicije pod vodstvom ZDA, skuša Islamski državi odvzeti Mosul in se vladne sile Bašarja al Asada trudijo upornike pregnati iz Alepa, se informacije v medijih, kaj se v resnici dogaja, občasno radikalno razlikujejo.

Čeprav je javnost lačna informacij z Bližnjega vzhoda, neodvisnih novinarjev na območjih dejanskega konflikta praktično ni, saj je nevarnost za njihovo življenje prevelika.  Tako tudi dopisniki največjih novinarskih hiš dogajanje večinoma pokrivajo iz sosednje Turčije ter Libanona, piše The Independent.


Iraška vojska, ki jo podpirajo ameriške zračne sile, poskuša zajeti vzhodni Mosul, medtem ko se sirska vojska bojuje za vzhodni Alepo. Ocene so, da je zaradi vladnega artilerijskega obstreljevanja in bombardiranja Alepa v zadnjih 14 dnevih umrlo 300 civilistov. V Mosulu se v zadnjem mesecu poroča o 600 mrtvih.

Pokazana zgolj ena plat medalje

Kljub nekaterim podobnostim pa se poročanje mednarodnih medijev o teh dveh obleganjih v nekaterih poudarkih bistveno razlikuje, opozarjajo pri The Independentu.

V Mosulu se islamsko državo krivi za smrti civilistov, kot tudi za njihovo zadrževanje znotraj mesta z namenom ustvarjanja živega ščita, medtem ko se iraške vojske ne omenja. Po drugi strani pa dogajanje v Alepu kljub opozorilu vodje OZN za humanitarne zadeve Stephena O'Briena o tem, da izhod civilistom iz mesta preprečujejo tudi uporniki v vzhodnem Alepu, ni deležno velike pozornosti.

Neodvisni novinarji nimajo informacij iz prve roke

Razlog: niti v Mosulu niti v Alepu ni prisotnih neodvisnih tujih novinarjev, saj bi jih v Iraku islamska država zaprla in naknadno obglavila, skupina Jabhat-al-Nusra pa v Siriji zadržavala za izsiljevanje. Čeprav je v Alepu zgolj 20 % od 10.000 borcev pripadnikov al Nusre, so ravno oni na čelu odporniškega gibanja.

Novinarji zato dogajanje spremljajo iz drugih držav, kot sta Turčija ali Libanon, saj je več korespondentov, ki so se o poročanem želeli prepričati na lastne oči, pristalo v avtomobilskih prtljažnikih ali pa priprtih na kakšen drugačen način.

Toda kljub temu medijske hiše, za katere delajo, verjamejo informacijam, ki jih ti novinarji prejmejo posredno, tudi iz območij, ki so za novinarje manj nevarna. Verjetno bi se branili z besedami, da se zanašajo na negverilske aktiviste, ki pa lahko v vzgodnem Alepu delujejo zgolj pod dovoljenjem skupin Al-Kajde.

Pri tem je neizogibno, da bo opozicijsko gibnje, ki se v vojnem stanju bori za preživetje, informacije filtriralo in v svet poslalo le propagando, ki bo v njihov prid. A krivda za nekritično povzemanje ne leži na njih, temveč na medijih, ki se dovolijo pitati z dvomljivimi enostranskimi zgodbami.

Podobno je bilo v času priprav na invazijo na Irak

A podobni situaciji smo bili priča tudi leta 2003, ko se je ameriška invazija na Irak opravičevala z domnevno grožnjo posedovanja orožja za množično uničevanje s strani Sadama Husseina.

Tovrstnim informacijam iraške opozicije so Zahodni novinarji večinoma nekritično sledili, in jo še kasneje obtožili zavajanja. Kot da bi lahko od ljudi, ki so si prizadevali odstaviti Husseina, pričakovali objektivno informacijo.

Podobno prakso je bilo opaziti v Libiji leta 2011 med vstajo proti Muammarju Gadafiju, podporto s koalicijo zveze NATO.

Tudi novinarji žrtve sočnih zgodb za na prvo stran

kjub vsemu je besedo ali dve v obrambo novinarjem na terenu treba izpostaviti. Navodila pogosto pridejo z vrha, kjer določajo, kaj bo zgodba dneva.Tisti, ki so blizu dogajanju, so lahko v dvomu o resničnosti poročanega, vendar ne morejo veliko narediti.

Leta 2002 in 2003 so novinarji New York Timesa pisali o dvomih, da v Iraku dejansko obstaja orožje za množično uničevanje, se je te zgodbe dalo najti šele ob pošteno prelistanem časopisu. Prve strani so namreč ostale namenjene opozorilom o grožnji svetu, ki jo naj bi predstavljal Sadam Husein.

Zaradi vsega tega je prav, da tako novinarji kot javnost informacije v zvezi z aktualnim konfliktom na Bližnjem vzhodu sprejemamo z zdravo mero kritične distance.