Kaj kronanje Karla III. pomeni za krščansko Britanijo?

V soboto se bo po več kot sedemdesetih letih v Westminstrski opatiji v Londonu ponovno zgodilo kronanje britanskega monarha, ki pa bo v sam obred dobilo nekatere spremembe, zlasti glede odnosa do ostalih ver.

Ena najstarejših tradicij na svetu, ki je v esenci krščanska

Opatija je prizorišče kronanja že celo tisočletje, prav tako daleč nazaj pa sega tudi sam obred, ki kljub določenim spremembam še vedno ohranja nekatere originalne elemente. Ti izvirajo iz krščanstva, tako kot obred v celoti, saj je britanska monarhija uradno še vedno utemeljena in legitimirana z Božjo milostjo. V triurnem in izrazito bogatem dogodku pred sedmimi desetletji je kraljica Elizabeta II. na svojo glavo prejela krono od najvišjega duhovnega voditelja v državi, canterburyjskega nadškofa. Slednji je takrat, leta 1953, duhovno vodil veliko večino angleškega, kar pomeni tudi britanskega prebivalstva, ki je takrat nesporno pripadalo Anglikanski cerkvi, katere poglavarka je kraljica s kronanjem postala, udeležba na nedeljskem bogoslužju ter vera v Boga pa sta bili norma.

Od takrat je britanska družba doživela velike spremembe. Novi kralj Karel III., ki se je na svojo vlogo pripravljal celo svoje življenje do visoke starosti, a je že bil prisoten na kronanju svoje mame, je v tem času doživel še vedno stopnjujoče se masovno priseljevanje iz nekrščanskih dežel ter močan trend sekularizacije. Posledično bo tokrat na dan kronanja zgolj nekaj manj kot polovica Združenega kraljestva pripadala katerikoli krščanski cerkvi, Anglikanska cerkev pa ne dosega večine niti v sami Angliji in ji do konca stoletja glede na številke celo napovedujejo izumrtje. Anglikanskega bogoslužja se redno udeležuje manj kot odstotek prebivalstva, kar je manj od nekaterih drugih, uradno manjših cerkva oz. religij, kot sta katolištvo ali islam.

"Branitelj vseh ver"

Karel je ob tem že leta 1994 v dokumentarcu o njem povedal, da si želi spremeniti naziv »branitelj vere« (Defender of the Faith), ki so ga prejemali njegovi predhodniki od ustanovitelja Anglikanske cerkve Henrika VIII. pa do njegove mame Elizabete II. Nanaša se na specifično, protestantsko vero Anglikanske cerkve, ki jo je monarh dolžan braniti nad ostalimi. On pa si je želel biti razumljen kot »branitelj ver« (»Defender of Faith«), torej vere svojih podanikov na splošno. S tem je povzročil veliko kontroverznosti, saj je s tem za mnoge izdal religijo, ki je uradna angleška, in s tem povezano narodno identiteto.

Mnoge, ki so do njegove zamisli bili zadržani, je pomiril s tem, ko se je po smrti svoje mame razglasil za »zavezanega anglikanca« in s tem nacionalni cerkvi ni odrekel osrednje vloge. Na koncu se je odločil, da bo ohranil tudi naziv branitelja (anglikanske) vere. Vendar pa vseeno še naprej vztraja pri zamisli. Okoli tridesetim verskim voditeljem je kmalu po nastopu na prestol v Buckinghamski palači naznanil: "Vedno sem mislil, da je Velika Britanija 'skupnost skupnosti'. Zaradi tega sem razumel, da ima suveren še dodatno dolžnost, ki je sicer manj formalno priznana, vendar jo je treba nič manj vestno izpolnjevati. Dolžnost je zaščititi raznolikost naše države, vključno z varovanjem prostora za vero in njeno prakticiranje prek religij, kultur, tradicij in prepričanj, h katerim nas kot posameznike usmerjajo naša srca in misli. Ta raznolikost ni zapisana le v zakonih naše države, temveč jo zapoveduje tudi moja lastna vera."

Kralj je tako našel vmesno pot, kjer Anglikanska cerkev ostaja uradna državna cerkev ter on njen poglavar, hkrati pa bodo aktivneje v družbo vključene ostale veroizpovedi. V svojem kronanju si je zamislil, da bi pri obredu sodelovali predstavniki številnih ver. Vendar tako radikalno v tisočletni krščanski obred ni mogel poseči. To bi pomenilo radikalno spremembo anglikanske liturgije, ki ne omogoča, da bi bile v njej sinkretistične primesi drugih ver. Kronanje bo po besedah canterburyjskega nadškofa Justina Welbyja globoko versko obredje, ki bo "predvsem dejanje krščanskega bogoslužja". Za zagrinjalom bodo novemu vladarju na glavo, roke in srce nanesli sveto olje, posvečeno v Jeruzalemu, kot simbol njegove božanske pravice do vladanja.

Canterburyjski nadškof Justin Welby
Foto: Flickr

 

Tako ostaja tudi kraljeva prisega, ki je krščanska, nespremenjena. Karel III. je lahko dosegel le nov uvod v prisego, ki ga bo prebral canterburyjski nadškof in se bo med drugim glasil: »Cerkev, ustanovljena z zakonom, za katero boste prisegli, da jo boste ohranjali /.../ si bo prizadevala spodbujati okolje, v katerem lahko svobodno živijo ljudje vseh veroizpovedi in prepričanj«. Poleg tega bodo ob koncu bogoslužja pozdrav kralju soglasno izrekli judovski, hindujski, sikhovski in muslimanski predstavniki.

Prihodnost monarhije

Spremembe, ki prihajajo s Karlom III. v odnosu do Anglikanske cerkve na eni in drugih ver na drugi strani, mnogi razumejo kot edini način, da se britanska monarhija ohrani. Celotna ceremonija bo nedvomno odražala večjo raznolikost, ki je danes v Združenem kraljestvu dejstvo. Obenem bodo številni Britanci na ulicah po Otoku vzklikali »Not my king« (»To ni moj kralj), saj sta nasprotovanje monarhiji in podpora vzpostavitvi republike morda na najvišji stopnji v angleški in britanski zgodovini. Slednje izhaja delno iz povezovanja monarhije z imperializmom in kolonializmom, v katerem so imeli avtohtoni Britanci ter Anglikanska cerkev vzvišeno mesto v družbi.

https://twitter.com/Britain_People/status/1652704109852520449

Poleg tega se kritike nanašajo tudi na domnevno preveliko zapravljanje za tovrstne dogodke, ki jih mnogi razumejo kot neupravičen prestiž. Kralj Karel je z organizatorji tako prilagodil tudi ceremonijo, ki bo bistveno krajša, kot jo je imela njegova mati. Trajala naj bi le kakšno uro, povabljenih je bilo manj ljudi, pot po ulicah bo krajša, dejanski celoten strošek pa sicer morda ne bo znan nikoli. Vsekakor novi kralj pomeni novo obdobje, kjer se bodo spremembe v družbi poznale na njegovi vladavini, ki verjetno odpira pot za spremembe tudi za njegove naslednike; ti bodo verjetno, v kolikor ostanejo na prestolu, primorani najti skromnejšo in jasno inkluzivno obliko monarhije, podobno, kot jo imajo ostale evropske kraljevine.



https://twitter.com/BCestnik/status/1654514773327765504