Kaj je feministična ideologija naredila iz četrte Božje zapovedi, ko je v njem odkrila patriarhat, domnevni izvor vsega družbenega zla

Privzeta profilna slika
Milan Knep
POSLUŠAJ ČLANEK

Ljudje imamo od nekdaj težave z razumevanjem nekaterih najbolj osnovnih stvari, denimo, kakšno je razmerje med celoto in njenimi posameznimi deli, med elementi in sistemom, ki elemente povezuje. Najbrž ta hip ne veste, na kaj merim. Naj stvar pojasnim z anekdoto. Spomladi leta 1975, ko sem bil v drugem letniku študija teologije, sem v odmoru skupaj s sošolci in študenti drugih letnikov stopil na svež zrak, na zunanjo ploščad prizidka Teološke fakultete. Pridružil se nam je prof. dr. Franc Rode, poznejši ljubljanski nadškof in kardinal. Za razvedrilo je enega od študentov višjega letnika vprašal, kaj misli o trditvah razvpitega švicarskega publicista Ericha von Dänikena (1935), ki je v tistih letih po vsej Evropi zbujal pozornost z dokazovanjem, da so stare kulture – egipčanska, sumerska in druge – nastale v stiku z Nezemljani. Ti stiki naj bi odločilno vplivali na nastanek civilizacij, tehnološki razvoj in botrovali začetku religij. Svoje dokazovanje je podkrepil z matematičnimi in fizikalnimi izračuni, astronomijo in drugim. Eksaktne vede je povezoval s starodavnimi spisi, težko razložljivimi arhitekturnimi čudesi, kot so egipčanske piramide itd. Odgovor študenta je presenetil vse, posebej pa dr. Rodeta. Rekel je: »Gospod profesor, moje mnenje o von Dänikenu je naslednje – dejstva so, dejstva, sistema pa ni.« S čemer je hotel reči, da Dänikenovo dokazovanje nima nobene prave vrednosti, čeprav so posamezne trditve povsem točne. Däniken je danes pozabljen, kajti nobeno dejstvo, ki ga je upošteval, ni bilo vgrajeno v katero od znanstvenih teorij in skladno s katerim od standardnih znanstvenih modelov.  

Na tem primeru vidimo, da mora biti vsaka naša trditev, vsako naše mnenje, če naj ima veljavo, vkomponirano v celoto. Na to navadno ne mislimo. Všeč so nam posameznosti, zato se prostodušno navdušujemo enkrat za eno, drugič za drugo stvar, in se sploh ne vprašamo, kam tisto, kar nas nek trenutek navdušuje, spada; ali je usklajeno tudi z drugimi vsebinami; ali je torej to, kar trdimo, konsistentno, skladno in povezano v smiselno celoto z vsemi njenimi sestavnimi deli. Ne preverjamo, ali deli, na katere stavimo, s drugimi prvinami tvorijo notranje povezano celoto, sistem, model ipd.

Vera v Boga je tisto najširše obzorje, v katerem imajo posamezni deli svoj smisel. Če vera v Boga pade, se zapovedi razletijo.

Sedaj pa to načelo soočimo s prvim berilom tretje postne nedelje. O čem je govorilo berilo? O desetih Božjih zapovedih, boste rekli. Res je, ta odgovor je pravilen, vendar je nepopoln. Temeljno sporočilo prvega berila niso zapovedi, marveč naslednje: »Jaz sem Gospod tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele.« Prvo in temeljno sporočilo berila je vera v Boga. Zapovedi imajo svoj smisel samo v povezavi z Bogom, kajti same v sebi nimajo prave trdnosti, v smislu brezpogojne obveznosti. Vera v Boga je tisto najširše obzorje, v katerem imajo posamezni deli svoj smisel. Če vera v Boga pade, se zapovedi razletijo, za njihovo izpolnjevanje ni več razloga, ni več zaresnega in brezpogojnega motiva. Kajti zapovedi je mogoče spolnjevati le po milosti, pravi sv. Pavel, le če smo mladika na trti, ki je Kristus, sicer imamo opravka zgolj s kodeksom, ki ga poljudno in arbitrarno upoštevamo ali ne.

Razsvetljenstvo 18. stoletja je vero v Boga omajalo, modernizem 19. in 20. stoletja pa je šel še korak dlje, in pomen  vere popolnoma relativiziral ter jo potisnil v sfero zasebnega. Deset Božjih zapovedi je bilo s tem iztrganih iz območja Božjega in spremenjenih najprej v naravni zakon, ki ga razlaga naravni razum, 21. stoletje pa je izničilo tudi filozofski in teološki pojem narave in vse prestavilo v imaginarno, umišljeno. Tako, na primer, nimamo več biološkega spola, ampak samo še kulturnega; spol je postal fluidna forma imaginacije.

Posledice izgube Boga, ki naj bi posamezne elemente, v našem primeru zapovedi, povezoval v celoto, so katastrofalne. Pomislimo, kaj je feministična ideologija naredila iz četrte Božje zapovedi –, Spoštuj očeta in mater –, ko je v njem odkrila patriarhat, domnevni izvor vsega družbenega zla. Predvsem pa – kako je izmaličila materinstvo. Peta zapoved – ne ubijaj – brezpogojno zavezujoča, se v primeru splava spremni v pravico do ubijanja. Ko nacizem mori milijone, velja holokavst za absolutno zlo, ko isto delajo Stalin in komunistične partije, tudi nekdanja slovenska, je to v luči marksistične utopije o brezrazredni družbi, izhajajoče iz Heglove filozofije, povsem legitimno. Šesta zapoved, ki govori o spolni morali, ne obstaja več ne za seksologe ne za terapevte. Oboji opozarjajo zgolj na problem zasvojenosti s spolnostjo; vse, kar je vmes, kot na primer moralno sporne spolne prakse, pa jih ne skrbi. Enako velja za zapoved Ne želi žene svojega bližnjega. Ločitev nima več etične razsežnosti, ampak je le še prizorišče boja za dediščino in skrbništvo nad otroki.

A naj tu končam, kajti z razumevanjem povezanosti zapovedi z vero v Boga pravzaprav nimamo večjih težav. Zapovedi imajo po našem katoliškem prepričanju svojo zaresnost samo, če so utemeljene na veri v Boga.  

Tako so tudi katoliški mediji polni sekulariziranih modelov, pa tega ne opazijo ne uredniki ne avtorji ne novinarji, ki se s terapevti pogovarjajo.

Vendar pa sem nam je razumevanje odnosa med deli in celoto popolnoma zameglilo na področju zakonskega življenja. Mnogi verni katoliški družinski terapevti se ne zavedajo, da so njihove razlage partnerskih odnosov povsem sekularizirane. Boga sicer ne zanikajo, hvala Bogu, hodijo k sv. maši in verjetno doma tudi molijo, vendar svojih priporočil zakonskim parom, ali parom, ki se pripravljajo na zakon, z osebno vero ne znajo povezati. Družinski terapevti svojih nasvetov ne integrirajo v celoto, v vero v Boga in v delovanje Božje milosti, kar je bistvo zakramenta sv. zakona. Tako so tudi katoliški mediji polni sekulariziranih modelov, pa tega ne opazijo ne uredniki ne avtorji ne novinarji, ki se s terapevti pogovarjajo.

V februarski številki katoliškega tednika smo, na primer, brali članek o tem, kaj gradi trden odnos med možem in ženo. Avtor članka omenja sedem gradnikov dobrega odnosa, nekakšnih sedem zapovedi, ki naj jih upoštevajo zakonci. Zanj je prva skala trajnega odnosa komunikacija, nato navaja pomen iskrenosti, medsebojnega spoštovanja in podpore, zanesljivosti, zaupanja in čustvene inteligence. O komunikaciji zapiše: »Pogovor med dvema osebama, ki v odnos vstopita vsak s svojimi prepričanji, vrednotami, idejami, sanjami, je lahko zahteven. Zavedanje, da ima vsak svojo preteklost, in zavestna odločitev, da to iz ljubezni do drugega sprejemata, je temelj trdne povezanosti.« Iskrenost, drugi element trdnega odnosa, je v sposobnosti izražati svoje misli in čustva ter hkrati poslušati in razumeti drugega. Ko avtor članka govori o medsebojni podpori, zapiše: »Občutek, da lahko računam na nekoga, mi daje varnost in občutek sprejetosti.« Na podoben način opiše tudi druge gradnike trdnega odnosa. Potem pa zaključi: »Odnos zahteva ogromne vložke energije, časa, volje in predvsem sebe. Ljubezen je kot mozaik, ki ga gradiš vsak dan znova.«

Avtor članka ne pomisli, da se vsako človeško vlaganje energije v partnerski odnos, vsak napor zavedanja, koga imam pred seboj, vsaka pripravljenost dajati sozakoncu podporo, utrudi. Če energijo črpamo samo iz sebe, vedno presahne. To je fizikalna zakonitost. Vse, kar avtor članka zapiše, so bolj ali manj samo besede, ker avtor bralca ne uvaja v življenje iz milosti, parom ne pomaga vstopiti v resničnost, o kateri govori prvo berilo tretje postne nedelje: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog.«

Samo če se dva, mož in žena, in če je le mogoče že prej, kot fant in dekle, v molitvi povežeta z Bogom, bosta lahko prešla prek Rdečega morja, v katerem se danes množično utapljajo poročeni. 

Katoliški tednik torej govori o partnerskih odnosih kot kateri koli drugi tednik v sekularnem okolju. Vsi skupaj pa se tega očitno ne zavedamo. Prevzemamo model razsvetljenstva in modernizma, ki je v pozabi Boga, v neveri, da nam Bog hoče in more pomagati. Skušam razumeti avtorja, ki piše v katoliški tednik, da mu je veliko laže govoriti o elementih partnerske odnosa, o katerih se je učil na kateri od naših fakultet ter tam diplomiral ali celo doktoriral, kot pa to znanje umestiti v območje vere, česar se tam ni učil.

Zmotna je trditev, da sedem elementov partnerskega odnosa zagotavljajo varnost in sprejetost. To je velika utvara. Samo če se dva, mož in žena, in če je le mogoče že prej, kot fant in dekle, v molitvi povežeta z Bogom, bosta lahko prešla prek Rdečega morja, v katerem se danes množično utapljajo poročeni. Samo če se dva dan za dnem v molitvi srečujeta v Bogu, in ne zgolj na temelju svojih človeških vlaganj energije, lahko računata, da bosta v Njem, ki je absolutna varnost, doživela tudi psihološki občutek varnosti in sprejetosti. V duhovni prostor, ki po veri nastaja med dvema, ki se imata rada, naj vključujeta tudi posamezne psihološke gradnike. Če bosta v Bogu, jima o teh gradnikih morda niti ne bo treba govoriti in jih razčlenjevati, kajti po milosti ju bo sama po sebi prežemala Božja iskrenost, Božja sposobnost poslušanja in medsebojne podpore. Smisel posta je torej v tem, da Bog, ki se mu odprem, postane moj Gospod, moj varuh in zavetnik.

Izbrano za naročnike
Domovina 139: Laži socialista Goloba
Franc Bole: »oče urednik«, pionir in velikan katoliške medijske scene
»Fantič, če boš po radiu govoril resnico, ne boš daleč prišel. Zlaži se, tako kot jaz, pa bodo vsi mislili, da govoriš resnico.«
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Ni grešnika brez prihodnosti in svetnika brez preteklosti
  • 07. 04. 2024
[VIDEO] Vroča tema: "Levičarjem uspe tudi najlepše stvari v življenju spremeniti v grde"
  • 02. 10. 2024
Stojmenova Duh
Emilija ni ničesar kriva. Svojo nalogo je opravila z odliko
  • 02. 10. 2024