Kaj bi se zgodilo, če bi prišlo do vojne s Severno Korejo?

V zadnjih tednih smo bili priča zaostrovanju napetosti na korejskem polotoku, nekako iz dveh vzrokov – pogostih severnokorejskih jedrskih poskusov z vse večjim dosegom in pa, morda še pomembneje, zaostrenega stališča nove administracije v Washingtonu do severnokorejskega "problema".

Napetost povečuje dejstvo, da naj bi Severna Koreja že v kratkem imela na voljo balistične rakete dolgega dosega, ki bi s svojimi jedrskimi konicami lahko dosegle zahodno obalo ZDA. Zato nekateri ameriški vojaški poveljniki menijo, da bi bil potreben preventivni udarec, a to bi vodilo v vojno s hudimi posledicami.

Vehementne izjave nove ameriške administracije

Očitno je, da ima administracija Donalda Trumpa nekoliko drugačno predstavo o vlogi ZDA v svetu in pa načinih sledenja ameriškim interesom od predhodnika Obame. To smo lahko izvedeli iz raznih izjav predsednika in njegovih funkcionarjev, ki jim lahko pripišemo tudi zelo različne stopnje zrelosti ali pa diplomatskosti.

Ena najbolj »peskovniških« je bil denimo Trumpov tvit »Ne bo se zgodilo«, ko je pred pol leta v javnost prišla trditev, da je Severna Koreja v zadnji fazi razvoja medcelinske balistične rakete ali ICBM. Trumpova svetovalka je nato morala razlagati, da je »predsednik poslal le jasno opozorilo Pjongjangu«.

V zadnjem mesecu je bila najodmevnejša izjava podpredsednika Mika Penca na turneji po Aziji. Na novinarski konferenci je povedal, da »se je strateško potrpljenje ZDA s Severno Korejo izteklo«, hkrati pa so ZDA v regijo poslale letalonosilko in po Trumpovih besedah »armado«, zato so bolj bombastični pisci že namigovali, da se pripravljajo na napad.

Realna nevarnost Kimovega režima

To seveda ni res, res pa je, da se odnosi s Severno Korejo slabšajo in da Zahod razmišlja o spremembi pristopa k režimu ter predvsem, s kakšnimi sredstvi bi ustavil razvoj njihovega jedrskega programa. Pri ameriškem Newsweeku so pred kratkim objavili podrobno vojaško analizo situacije in kaj bi pomenil hipotetičen spopad, predvsem če bi ena stran potegnila nepremišljeno potezo.

Dejstvo je, da ima Severna Koreja obsežno konvencionalno oborožitev in tudi okoli 10 jedrskih konic, ki pa zaenkrat verjetno niso zmožne doseči ZDA, lahko pa dosežejo Južno Korejo in Japonsko. Zato dosti bolj realno grožnjo režim predstavlja za več kot 50 mio Južnokorejcev, sploh od zamenjave partijskega vodstva v Pjongjangu.

Kim Džong Un namreč vse od prevzema oblasti 2011 vodi agresivno in grozečo retoriko ter povečuje vojaške zmogljivosti; v primerjavi z očetom, ki je bil na oblasti 17 let, je npr. v le 6 letih izvedel že dvakrat toliko poskusov; skupaj je izstrelil 66 balističnih raket. Cilj je razviti operativno medcelinsko balistično raketo, ki bi, z jedrskimi konicami, imela doseg do ZDA.

In obveščevalne službe svarijo, da ta čas ni daleč. Po njihovih ocenah bo Severna Koreja imela raketo z jedrskimi konicami, ki lahko doseže Los Angeles, v 18 do 36 mesecih.

Izjave o "preventivnem udarcu"

Zato ne čudi, da se med ameriškimi vojaškimi poveljniki za to območje vse pogosteje omenja potreba po preventivnem udarcu. Novembra 2016 je denimo bivši poveljnik ameriških sil v Koreji, general Walter Sharp, ocenil, da bi v primeru, da Severna Koreja na izstrelišče postavi balistično raketo dolgega dosega, katere bojne konice ZDA ne bi poznale, Washington moral odobriti preventivni napad za uničenje rakete.

Pred kratkim so v Washingtonu dobili tudi nove obveščevalne podatke, ki kažejo, da ima Pjongjang načrt za bliskovito invazijo celotne Južne Koreje, ki bi vključevala množične kemične napade, preden bi lahko ZDA v državo poslale resne okrepitve (trenutno je namreč v Južni Koreji nastanjenih "le" dobrih 20 tisoč ameriških vojakov).

Končni izid potencialnega spopada

A kruta realnost je, da bi vsakršen preventivni napad na balistična izstrelišča ali jedrske objekte pomenil skoraj neizogibno vojno.

Če bi do spopada res prišlo, bi Pjongjang sicer lahko žel nekatere uspehe, a vseeno ni dvoma, kakšen bi bil končen vojaški izid. ZDA bi z južnokorejskimi silami na bojišču prej ali slej prevladale in na koncu tako ali drugače tudi uničile Kimov režim, ni pa povsem jasno, ali se Kim tega v resnici zaveda.

Dejstvo pa je, da bi tak spopad skoraj gotovo zahteval ogromne žrtve na obeh straneh in opustošenje polotoka. Korejska vojna (1950 – 1953) je zahtevala 2,7 mio korejskih žrtev, 800.000 kitajskih in 33.000 ameriških, ameriške vojaške analize pa kažejo, da bi že brez jedrske razsežnosti nov spopad zahteval vsaj milijon žrtev in ogromno gospodarsko škodo.

Zato si, vsaj z ameriške strani gotovo, nihče v resnici ne želi spopada. Razumljivo pa je, da se preučuje »vse možnosti razen vojne«, kot je nedavno dejal Trumpov svetovalec za nacionalno varnost, general H. R. McMaster.