Je obnašanje okrog Venezuele dokaz, da svet drsi v novo hladno vojno?

Embed from Getty Images

Ko se je Juan Guaidó razglasil za začasnega predsednika države, je po svetu sprožil serijo odzivov. Guaidója je podprla množica južno, srednje in severno Ameriških držav, večina evropskih ter Avstralija.

Proti pa so bile oziroma še vedno so, države kot so Bolivija, Nikaragva, Kuba, Iran, Sirija, Turčija, Rusija in Kitajska.

Nam ta zemljevid razkriva nastanek novega političnega bloka proti geopolitiki ZDA? Deloma da, toda zlasti kitajska igra je bistveno bolj premišljena. In vanjo se bo, pa naj si to želi ali ne, morala vplesti tudi Evropa.

Odzivi na Guaidójevo imenovanje so bili hitri. Resne demokratične države so za svojo opredelitev potrebovale manj kot en dan. To pomeni da niti slučajno niso sproti preučevale situacije preučiti situacije, temveč so se odločale v skladu z vnaprej načrtovanimi agendami, usklajenimi s svojimi zaveznicami.

Kajti padec Madurovega režima se pričakuje že vsaj dve leti. In prav nobene možnosti ni več, da se dolgoročno ohrani. Maduro je absolutno preveč nesposoben, da bi lahko prinesel spremembe na bolje in odkar je prišel na oblast, gre vse samo še navzdol.

To brez dvoma vedo tudi v Moskvi, Pekingu, Carigradu, Teheranu in Havani. Zato se zdi, da podpora Maduru razkriva nekaj drugega. Gre za nagajanje ZDA pri obvladovanju razmer na "svojem dvorišču".

Brez popolne mednarodne blokade venezuelskega režima ali celo z njegovo finančno podporo bo padec nedvomno počasnejši. A se bo nedvomno zgodil, če ne prej, ko bo Maduru zmanjkalo denarja za vojsko.

Najverjetneje je temu bloku vzhodnoevropskih in azijskih držav za Madura popolnoma vseeno. Vedo da je njegov konec blizu in da se ga ne da preprečiti. Zato je na mestu vprašanje, kaj se pravzaprav dogaja v svetu, da ima propadli politik lahko tako močne zaveznike.

Nova blokovska delitev sveta

Še pred kratkim je bila Kitajska podpora državi na drugem koncu sveta nepredstavljiva. Imeli so dovolj dela na svojem domačem dvorišču. Sedaj pa nekdanji tekmeci postajajo prijatelji. Geopolitično podoba sveta, kot smo jo poznali po 11. septembru 2001, se spreminja.

EU ima trenutno sicer preveč dela sama s seboj, da bi to opazila. Toda izven teh okvirov se to vidi na vsakem koraku.

ZDA so od leta 1945 zagotovo največja vojaška in gospodarska sila sveta. Za zdaj še ni države, ki bi jih v tem lahko ogrozila. Toda s primernim sklepanjem zavezništev med njenimi tekmeci se ZDA vsekakor ne zdijo več nepremagljive. Venezuela in Sirija sta pri tem vzpostavljanju novih razmerij samo obstranska škoda, kot nekoč Vietnam in Koreja.

Nekdanji vrhunski šahist in ruski opozicijski voditelj Garij Kasparov je že pred nekaj leti napovedal rusko druženje z malopridnimi režimi po vsem svetu. Saj ne, da jih Rusija resnično ceni, toda z njihovim vzdrževanjem lahko močno vpliva na ostale države v soseščini in jih destabilizira. Prav nič drugačna ni tudi venezuelska zgodba. Toda za vzpostavitev strateške moči je zgolj podpora tem malopridnim avtokratskim režimom premalo. Njihova moč ni vredna veliko. Potreben je močnejši partner. Ne gre skrivati, da je ta partner, ki si ga Rusija želi, Kitajska.

Novi rusko-kitajski odnosi

Z gotovostjo lahko rečemo, da rusko-kitajski odnosi še nikdar niso bili boljši. Ti dve velesili sta se celotno hladno vojno gledali z nezaupanjem. Otoplitev odnosov med državama se je dejansko začela dogajati šele okrog leta 2010 in državi še nikdar nista bili tesnejši zaveznici.

Državi tako že najmanj deset let vojaško in gospodarsko sodelujeta. Pri tem ne gre za kakršnokoli romantiko. V Moskvi bi radi videli dobre odnose s Kitajsko. Njej, za razliko od ZDA, nimajo težav priznati gospodarske superiornosti, obenem pa se sami zavedajo svoje vojaške.

Toda analitiki opozarjajo, da vse ni tako preprosto. Zlasti je vprašanje, ali se bo Kitajska pustila prepričati v retoriko hladne vojne. Trenutno namreč uspešno povečuje svoj gospodarski vpliv v jugovzhodni in srednji Evropi ter v vzhodni Afriki. Močno pa se trudi tudi za to, da postane glavna sila v Južnem kitajskem morju.

Če se pusti Kitajska Rusiji prepričati v retoriko hladne vojne, bi se moč njenega vpliva najverjetneje nehala povečevati. Kajti z nasprotnikom ne bi bilo lahko opraviti tudi v takšni koaliciji. V Pekingu trenutno niso prepričani, če je že čas za takšne poteze. V tem najbrž tudi tiči razlog, zakaj so v sporu glede carin krajši konec potegnili Kitajci. Njihovo gospodarstvo še vedno potrebuje ZDA in morali so popustiti.

Prihodnja leta bodo odločilna

Kljub ruskim poizkusom sodelovanja s Kitajsko ni še nič odločenega. Domnevamo lahko, da bo Kitajska še naprej skušala z ohranjanjem stabilnih odnosov z vsemi vpletenimi. A obenem tudi povečevati svoj vpliv. Včasih tudi s podporo avtokratskim režimom. Ne nazadnje je tudi sama daleč od poti demokracije in si te niti slučajno ne bo pustila vsiljevati.

V naslednjih nekaj letih se bo izkristalizirala tudi usmeritev Evrope. Bo ta pripravljena na sodelovanje s Kitajsko? Na Madžarskem, Hrvaškem, v Srbiji in v Grčiji so kitajske investicije realnost. Kako pa bo reagirala ostala Evropa? Bo pristala na gospodarsko sodelovanje ali na rusko ponujanje nove hladne vojne? Njena odločitev lahko pomembno vpliva na geostrateške razmere v prihodnjih desetletjih.